Vsebina. Od načrta do programa 3. del. Zgled urejevalnik. urejevalnik. urejevalnik

Transcription

1 Vsebina Od načrta do programa 3. del uni mb.si Orodja za izdelavo programov Prevajalne enote v programskem jeziku C Napotki za pisanje programov Iskanje napak v programu Domen Verber domen.verber@uni mb.si Govorilne ure: Torek 9:30 11:30 Matej Šprogar matej.sprogar@uni mb.si urejevalnik Izvorno kodo programa lahko načeloma pišemo v katerem koli urejevalniku navadnih (tekstovnih) besedil, vendar nam namenski urejevalniki lahko nudijo večjo preglednost in boljšo produktivnost Razen pisanja izvorne kode lahko omogočajo še: sintaksno barvanje, avtomatsko označevanje programskih blokov, integracijo s prevajalnikom, urejevalnik Sintaksno barvanje: posamezni tipi "besed" programskega jezika (rezervirane besede, spremenljivke, konstante, ), so v besedilu označene na različne načine, da jih lahko vizualno ločimo oz. ugotovimo morebitne napake ob vnosu s tem se bistveno poveča preglednost zapisanega programa urejevalnik Avtomatsko označevanje programskih blokov: urejevalnik nam avtomatsko označi posamezne programske bloke, omogoča prikaz inskrivanje posameznihblokov blokov, ipd. Podobno nam lahko pomaka pri določanju začetkov in koncev posameznih izrazov ko smo postavljeni na enega izmed ločilnikov (začetni ali končni oklepaj, ), nam avtomatsko označi še drugega 1

2 urejevalnik Integracija s prevajalnikom: omogoča sprotno prikazovanje potencialnih napak v kodi (npr. nedefinirane spremenljivke), nudi namige gledeuporabe posameznihspremenljivkinspremenljivk in funkcij drugih modulov, Omogoča tudi klic postopka prevajanja iz okolja urejevalnika in neposredno postavitev na mesto napake v kodi prevajalnik Prevajalnik Prevede in (po potrebi) poveže program v izvedljivo datoteko, generira poročilo o prevajanju, seznam uporabljenih spremenljivk, Preverja in poroča č o sintaksnih ih(l (slovničnih) ih) napakah khv izvorni programski kodi oz. nudi namige ("hinte") za učinkovitejšo kodo prevajalnik Posebna vrsta prevajalnikov, t.i. navzkrižni (cross) prevajalniki, omogočajo da izvorno kodo programa razvijamo in testiramo na enem (gostujočem) sistemu, nato pa jo prenesemo na ciljni sistem, ki ima lahkopovsem drugačne lastnosti (procesno enoto, operacijski sistem, ) Na ta način lahko razvijamo programe za enostavne mikroračunalniške sisteme, ki nimajo kapacitet in zmogljivosti, da bi lahko razvoj izvajali neposredno na njih Tudi gcc prevajalnik lahko deluje kot navzkrižni prevajalnik za široko paleto ciljnih sistemov 2

3 gostujoči sistem program navzkrižni prevajalnik strojna koda programator ciljni sistem strojna koda program CPE razhroščevalnik Razhroščevalnik (debugger) omogoča odkrivanje logičnih napak v programski kodi Osnovne funkcije, ki jih nudi razhroščevalnik so: Omogoča izvajanje programa korak po korak Omogoča vpogled v podatke (spremenljivke) programa in njihovo spreminjanje Omogoča zagon programa in ustavitev na t.i. prekinitvenih točkah označimo določena mesta v kodi in zaženemo program; na prvem označenem mestu se bo izvajanje programa prekinilo Prekinitvena točka Možnost izvajanja programa korak po korak, vstop v klican podprogram, Vpogled v spremenljivke odkrivanje ozkih grl v kodi S temi diagnostična orodji (profilers) lahko poiščemo tista mesta v prevedeni programski kodi kjer se program zadržuje (pre)dolgo časa Profiler na strateška mesta v izvorno kodi (npr. na začetku in koncu podprogramov) vključi merilne točke s pomočjo katerih lahko izmeri število klicev in čas zadrževanja v določenem delu kode Če nimamo profilerja, si ustrezne funkcije lahko napišemo sami (če imamo v sistemu na razpolago dovolj natančno uro) Odkrivanje ozkih grl v kodi Pri profiliranju je potrebno paziti na nekatera dejstva: Meritvene točke, izpisi rezultatov, ipd. lahko pokvarijodejansko sliko časovnih razmer njihove vplive je potrebno minimizirati Rutine, ki so vezane na uporabniški vnos ali neke manj pogoste zunanje dogodke moramo izločiti iz analize 3

4 Odkrivanje ozkih grl v kodi Pri profiliranju je potrebno paziti na nekatera dejstva: Na hitrost izvajanja lahko vplivajo tudi različni parametri prevajalnika, ki smo jih nastavili ob prevajanju Potrebno je upoštevati tudi frekvenco klicev neke funkcije. Počasna funkcija, ki se kliče samo enkrat, lahko (skupaj) porabi manj časa kot hitra funkcija, ki se kliče velikokrat. Odkrivanje ozkih grl v kodi Kaj lahko storimo, ko najdemo ozko grlo? Uporabimo boljši algoritem Poenostavimo rešitev (na račun natančnosti rezultata) Uporabimo različne tehnike optimizacije kode Uporabimo hitrejšo strojno opremo Spremljanje verzij Pri skupinskem delu na malo večjem projektu je potrebno spreminjati več delov izvorne kode hkrati. Da ne pride do zmede (dvojnega dela, hkratnega popravljanja istih datotek, ipd.) je potrebno uporabiti eno izmed tehnik (orodij) za spremljanje verzij Spremljanje verzij kako deluje? Na centralnem strežniku se nahaja skupni repozitorij (baza) izvorne kode. Vsak razvijalec uporablja svojo lokalno kopijo teh datotek Kot privzeto, razvijalci kode ne morejo spreminjati (datoteke so označene samo za branje) Spremljanje verzij kako deluje? Razvijalec lahko rezervira tiste izvorne datoteke, ki jih želi spreminjati ("check out") njegova lokalna kopija datotek postane spremenljiva V tem času drugi uporabniki teh datotek ne morejo rezervirati (oz. spreminjati) Razvijalec po končanem delu vrne spremenjeno kodo v repozitorij ("check in") 4

5 Spremljanje verzij kako deluje? Spremenjene datoteke v repozitoriju ne povozijo (prekrijejo) starih, ampak se ustvari nova verzija => v vsakem trenutku lahko vzpostavimo neko prejšnjo j verzijo aplikacije oz. spremljamo spremembe, ki so se izvedle na kodi. Orodja za spremljanje verzij: Visual Source Safe CVS RCS Druga orodja za izdelavo programov Druga pomožna orodja za: Dostop do baze podatkov Generiranje poročil Izdelavo sistema pomoči Orodja za upravljanje j sprememb (change management) Vsa ta različna orodja se danes združujejo v RAD programska okolja: Visual Studio, Delphi, Splošni napotki za izdelavo aplikacij Kompleksnejše aplikacije razbijte na več prevajalnih enot (modulov) V posamezne prevajalne enote dajte podprograme p in spremenljivke, ki so med seboj logično povezane (npr. glede na funkcionalnost rutine za delo z zaslonom; fazo v rešitvi problema, ) Razmislite o možnosti ponovne uporabe posameznih prevajalnih enot v drugih projektih Prevajalne enote v programskem jeziku C Programski jezik C ne uporablja modulov v pravem pomenu besede, kljub temu pa lahko kompleksnejše programske rešitve razdelimo na več izvornih datotek (.c) Če se v neki izvorni datoteki sklicujemo na elemente druge, moramo v osnovno datoteko vključiti tudi prototipe funkcij in specifikacije tujih spremenljivk (pri "pravih" modulih bi navedli samo ime drugega modula) Prevajalne enote v programskem jeziku C Da prihranimo na času, je smotrno za vsako prevajalno enoto napisati ločeno (definicijsko) datoteko (.h) v kateri so zbrani prototipi funkcij in spremenljivk, ki bi jih lahko potencialno uporabile druge prevajalne enote V definicijsko datoteko ne vključimo tistih funkcij in spremenljivk, ki so lokalnega značaja 5

6 Prevajalne enote v programskem jeziku C Definicijsko datoteko lahko potem vključijo vse druge prevajalne enote, ki potrebujejo funkcionalnosti iz izvornega modula Vključimojihjih z predprocesorsko direktivo #include <ime_datoteke> pred izvajanjem se vsebina datoteke vključi (prepiše) v izvorno kodo Kaj navedemo v definicijski datoteki? Prototipe vseh funkcij, ki naj bodo dostopne iz drugih prevajalnih enot Vse globalne spremenljivke, ki naj bodo dostopne iz drugih prevajalnih enot. Uporabimo atribut extern. V definicijski datoteki naj nebi rezervirali nobenega pomnilnika! Simbolne konstante (#define), ki bi jih lahko uporabili drugi moduli Podatkovne strukture in definicije tipov (typedef), ki jih uporabljajo globalne spremenljivke in funkcije primer.c #define MAX_ST_ELEMENTOV 100 typedef enum barva rdeca, zelena barva_t; int podatki[max_st_elementov]; // Funkcija privatnega značaja int vsota(void) // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b) return vsota(); primer.c #define MAX_ST_ELEMENTOV 100 typedef enum barva rdeca, zelena barva_t; int podatki[max_st_elementov]; // Funkcija privatnega značaja int vsota(void) // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b) return vsota(); primer.h #define MAX_ST_ELEMENTOV 100 typedef enum barva rdeca, zelena barva_t; extern int podatki[]; // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b); primer.c primer.h primer.c primer.h #define MAX_ST_ELEMENTOV 100 #define MAX_ST_ELEMENTOV 100 #include "primer.h" #define MAX_ST_ELEMENTOV 100 typedef enum barva rdeca, zelena barva_t; int podatki[max_st_elementov]; // Funkcija privatnega značaja int vsota(void) // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b) return vsota(); typedef enum barva rdeca, zelena barva_t; extern int podatki[]; // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b); glavni.c #include "primer.h" int main(void) podatki[max_st_elementov 1] = 1; printf("%d\n",izracun(rdeca)); int podatki[max_st_elementov]; // Funkcija privatnega značaja int vsota(void) // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b) return vsota(); typedef enum barva rdeca, zelena barva_t; extern int podatki[]; // Funkcija javnega značaja int izracun(barva_t b); #include "primer.h" glavni.c void main(void) podatki[max_st_elementov 1] = 1; printf("%d\n",izracun(rdeca)); 6

7 Napotki za poimenovanje spremenljivk Najpomembnejša lastnost imena spremenljivke je, da popolno in natančno opisuje entiteto, ki jo predstavlja Ime mora biti specifično in povezano s problemom (npr. namesto Rezultat je veliko bolje uporabiti spremenljivko z imenom VsotaStevil) Predolge spremenljivke so nečitljive, prekratke pa otežujejo razumevanje njihovega pomena int u; //? int zak; // zaključek, žakelj, zakaj? int spremenljivka_prej_znana_kot_prince; // int stevec_zanke; //? kaj dejansko predstavlja? int stevec_vrstic; ti // boljše int stevilka_vrstice; // še boljše Napotki za poimenovanje spremenljivk Uporabite poimenovanja v istem jeziku (npr. samo v angleščini ali slovenščini) Vsaka programerska skupina ima običajno določen dogovor o obliki zapisa imen (npr. z veliko začetnico, ) V programskem jeziku C je običajno, da se spremenljivke pišejo z malimi črkami in z vezaji med besedami temperatura_prostora Napotki za poimenovanje spremenljivk Enostavne zančne spremenljivke: uporabite ime, ki opisuje spremenljivko (npr. vrstica, stolpec, ) sicer uporabite dogovorjena imena (i,j,k) Druge začasne spremenljivke: odražajo naj vsebino podatka (izogibajte se imenom temp ipd.) ne uporabljajte iste začasne spremenljivke za dva ali več različnih stvari for(i=1;i<=25;i++) for(j=1;j<=80;j++) printf("*"); printf("\n"); for(vrstica=1;vrstica<=visina_zaslona;vrstica++) for(stolpec=1;stolpec<=sirina_zaslona;stolpec++) printf("*"); printf("\n"); Napotki za poimenovanje spremenljivk Za poimenovanje parametrov enostavnih funkcij, uporabite dogovorjene oznake, ki odražajo tip oz. vsebino podatka (npr. c znak, s niz znakov, p kazalec, n celo število, x realno število, ) double sin(double x); Poimenovanje logičnih spremenljivk: spremenljivke naj bodo povezane s stanjem opravila (npr. Koncano, Napaka, ) uporabite pozitivno obliko (ne npr. NiNapake if(!ninapake)) 7

8 Uporaba predpon pri poimenovanju spremenljivk Predpone lahko določajo: tip podatka ("madžarska" notacija istevec, p_vrednost oznaka za kazalec, ) pomen podatka (indeks polja, ix_vrstica) globalna lokalna spremenljivka (npr. g_num, ) spremenljivke, ki so elementi strukture (npr. mleto kot pri C++) Napotki za poimenovanje konstant, uporabniških podatkovnih tipov, Predprocesorske konstante običajno pišemo z velikimi tiskanimi črkami (npr. MAX_I) Uporabniške podatkovne tipe pišemo z velikimi črkami ali s pripono _t (npr. UINT8, uint8_t) t) Pri naštevnih podatkovnih tipih je dobro pri imenu konstant podati še tip (kratico) iz katerega izhajajo enum color_t color_red, color_blue, Napotki za deklaracije spremenljivk Preprečite uporabo neiniciliziranih spremenljivk lokalne spremenljivke inicializirajte ob deklaraciji ali tik za njo Deklarirajte (oz. inicializirajte) spremenljivko čim bližje mestu kjer je prvič uporabljena Združite inicializacijo globalnih spremenljivk v skupno proceduro, ki jo poženete na začetku izvajanja aplikacije Napotki za deklaracije spremenljivk Povezane podatke je smiselno združiti v strukture Poenostavi deklaracije parametrov funkcij Poenostavi prireditve int fun(int a,int b,int c) int zac_a; int zac_b; int zac_c; zac_a = a; zac_b = b; zac_c = c; typedef str_t struct int a;int b;int c; int fun(str_t str) str_t zac_str; zac_str = str; Napotki pri izdelavi podprogramov Podprograme uporabite za: Reduciranje kompleksnosti. Program razdelimo na manjše, lažje obvladljive dele in jih obravnavamo ločeno. Preprečitevpodvajanjapodvajanja kode. Zaporedje (podobnih) stavkov, ki se v kodi pojavljajo večkrat, združimo v podprogram. Povečanje prenosljivosti. Dele kode, ki so odvisni od ciljne platforme damo v ločene podprograme (in v posebno prevajalno enoto). Pri prenosu na nov ciljni sistem je potrebno zamenjati samo te. Napotki pri izdelavi funkcij Podprograme uporabite za (nadaljevanje): Za poenostavitev kompleksnejših logičnih izrazov. Kompleksnejše logične izraze je ugodneje razrešiti v funkciji. Pri testiranju pogojev (zanke, odločitve) pa uporabimo klic funkcije. Implementacijo zahtevnejših algoritmov (tudi, če se v programu kličejo samo enkrat). Kasneje se lahko lažje osredotočimo na optimizacijo kritičnih delov kode, če so zajete v ločene funkcije. 8

9 Napotki pri izdelavi podprogramov Podprogram poimenujte tako, da bo enolično odražala kaj dela (npr. izracun_vsote). Pri funkcijah lahko uporabimo opis rezultata, ki ga funkcija vrača, pri procedurah pa glavno delo, ki ga opravlja. Pri imenih se izogibajte splošnih računalniških izrazov (npr. obdelava_podatkov). Napotki pri izdelavi podprogramov Podprogrami naj izvajajo samo eno nalogo. Izogibajte se podprogramom, ki jim preko dodatnega parametra določimo kaj naj podprogram dela. Kontrola za to je lahko poimenovanje podprograma. Ali ji lahko podamo enolično ime? Podprogrami naj ne bi bili daljši od nekaj zaslonov kompleksnejše podprograme razbijte na manjše dele Vsak podprogram dobro dokumentirajte. int fun(int vrsta_operacije) if(vrsta_operacije==1) int n; scanf("%d",&n); return n; printf("%d\n",vrsta_operacije); return 0; Parametri podprogramov Parametre poimenujte v skladu z njihovim pomenom (podobno kot spremenljivke). Tudi pri deklaraciji (prototipu) funkcije zmeraj uporabite imena parametrov. Parametre, ki jih funkcija ne spreminja, označite z atributom const prevajalnik nam bo javil napako, če bomo parameter pomotoma spremenili Uporabite tip void, za označevanje procedur oz. za označevanje podprograma brez parametrov Parametri podprogramov Najprej navedite vhodne parametre, nato parametre, ki jih funkcija spreminja oz. vrača Pri funkcijah, ki spadajo skupaj in imajo podobne parametre, uporabite isti vrstni red parametrov Ne navajajte (dodatnih) parametrov, ki jih funkcija ne uporablja Pri komentarju za funkcijo navedite tudi uporabo in predpostavke povezane s posameznimi parametri Omejite število parametrov na največ 7 Rezultat funkcije Funkcija ali procedura? Funkcija naj vrača konkretni rezultat brez stranskih učinkov (brez izpisa, brez spreminjanja globalnih spremenljivk, ) Procedura lahko spreminja (vrača) več podatkov (pri prenosu parametrov po referenci) in ima lahko stranske učinke Včasih lahko proceduro spremenimo v funkcijo in vračamo status o uspešnosti izvedbe njene naloge 9

10 Rezultat funkcije Pri funkciji preverite vse možne načine vračanja iz nje (da ne dobimo, kot rezultat, nedefinirane vrednosti). Preverite, da kot rezultat ne vračate reference (kazalcev) na lokalne podatke ko se funkcija zaključi, ti podatki izginejo Priporočila pri pisanju izrazov Številčne konstante zamenjajte s simbolnimi imeni (direktivami predprocesorja ali naštevnimi podatkovnimi tipi); izjema so enostavne konstante npr. 0 in 1 Po potrebi dodajte eksplicitno konverzijo tipov (da pri branju kode ne spregledamo konverzij, ki jih naredi prevajalnik implicitno) int a; a = 42; //? a = 7/3; int a; a = 42; //? a = 7/3; #define ODGOVOR_NA_SMISEL_ZIVLJENJA_IN_VSEGA_DRUGEGA 42 int a; a = ODGOVOR_NA_SMISEL_ZIVLJENJA_IN_VSEGA_DRUGEGA ; a = (int) 7/3; Priporočila pri pisanju izrazov Upoštevanje omejitev v natančnosti realnih števil (npr. pri primerjavi enakosti, seštevanje zelo velikih in zelo malih vrednosti ) Dodajte kontrole za morebitnearitmetične napake (deljenje z 0, ), prekoračitve obsega celih števil, ipd. float x,y; char n; x = ; y = x ; printf("%g (%g%g\n",x,y);,,y); if(x==y) printf("podatka sta enaka\n",x); printf("podatka sta različna\n",y); n = 27*10; printf("%d\n",n); x = 12/(n 27*10); printf("%g\n",x); 10

11 float x,y; char n; x = ; y = x ; printf("%g (%g%g\n",x,y);,,y); if(abs(x y)<0.001) printf("podatka sta enaka\n",x); printf("podatka sta različna\n",y); n = 27*10; printf("%d\n",n); x = 12/(n 27*10); printf("%g\n",x); Priporočila pri pisanju izrazov Pri znakovnih nizih je potrebno upoštevati, da se na konec doda '\0' (npr. pri deklaraciji dolžine polja) Upoštevanje maksimalne dolžine polj rezerviranih za znakovne nize sodobne programske knjižnice vključujejo "safe" verzije funkcij za delo z nizi Upoštevanje maksimalne dolžine ostalih polj char niz1[]="abc"; char niz2[3]; int a[10],i; for(i=0;i<=2;i++) niz2[i] = niz1[i]; printf("%s\n",niz2); a[10] = 2; char niz1[]="abc"; char niz2[3]; int a[10],i; for(i=0;i<sizeof niz1;i++) niz2[i] = niz1[i]; printf("%s\n",niz2); a[10] = 2; Napotki za pisanje kode Uporabljajte zamike, da poudarite zgradbo programa Za vsakim povezanim sklopom ukazov izpustite eno prazno vrstico void main () int i; for(i=1;i<=10;i++) printf("%d\n",i); return; void main () int i; for(i=1;i<=10;i++) printf("%d\n",i); return; void main () int i; for(i=1;i<=10;i++) printf("%d\n",i); return; if(a==2) if(b!=3) printf(); 11

12 Napotki za odločitvene stavke if(a==2) if(b!=3) printf(); if(a==2) if(b!=3) printf(); Pogoje v if stavkih poskušajte postaviti tako, da se bo v prvem delu izvedla najbolj pogosta varianta, v drugem () delu pa manj pogosta Če bi bil prvi del stavka prazen, je bolje obrniti pogoj Razmislite, ali je koristno dodati del tudi v primeru, ko le ta ne naredi nič (npr. ko smo naleteli na napačen vhodni podatek, ki pa ga lahko ignoriramo) if(a==0) // Uporabnik je zahteval prekinitev vnosa if(a!=0) // Uporabnik je zahteval prekinitev vnosa if(a>0) vsota = vsota+a; vseh++; if(a>0) vsota = vsota+a; vseh++; /* Vrednost ni pozitivna zato je ne prištejemo */ Napotki za odločitvene stavke Pri stavku switch poskušajte alternative napisati od najpogostejše do najredkejše Uporabite default alternativo za prestrezanje morebitnih napak Preverite, ali ste pravilno navedli break ukaze izogibajte se alternativam, ki se nadaljujejo v naslednjo alternativo Napotki za zančne strukture Kdaj uporabiti določeno vrsto zanke? Zanko for, ko je število ponovitev zanke znano naprej Zanko while, ko števila ponovitve ne poznamo vnaprej Zanko do while, ko število ponovitve zanke ni znano vnaprej, a se mora zanka izvesti vsaj enkrat Neskončno zanko, ko se določena rutina pod normalnimi pogoji nikoli ne zaključi 12

13 Napotki za zančne strukture Napotki za zančne strukture Včasih je potrebno pogoj ponovitve prenesti v sredino telesa zanke uporabimo lahko neskončno zanko z break izhodom Postavite inicializacijski del kode tik pred začetek zanke Uporabite zavite oklepaje tudi, ko telo zanke sestavlja samo en stavek Izogibajte se zankam, ki imajo prazno telo ne uporabljajte trikov in ne stlačite vsega v pogoj Vsaka zanka naj opravlja samo eno nalogo bolje narediti dve zanki, ki se kličeta izmenično glede na nek vhodni pogoj, kot pa eno zanko, ki vključuje j dve alternativni telesi Preverite, ali se zanka v vsakem primeru zaključi Indeksne spremenljivke zank skušajte uporabljati samo v telesu zanke Skušajte omejiti gnezdenje zank na največ tri nivoje Napotki za zančne strukture Kompleksnejše izraze, ki se znotraj telesa zanke ne spreminjajo, izračunajte pred začetkom zanke in jih prenesite v telo zanke preko pomožne spremenljivke Razmislite, ali lahko zanko zamenjate s klicem ustrezne sistemske funkcije (npr. kopiranje elementov polja z memcpy, ) Uporaba rekurzije Rekurzijo uporabite samo, če je rekurzivna rešitev boljša (preglednejša) od iterativne Prepričajte se, da se bo rekurzija vedno zaključila Zreducirajte število lokalnih spremenljivk in parametrov v rekurzivni funkciji, da zmanjšate porabo potrebnega pomnilnika Uporaba goto stavkov Načeloma uporaba goto stavkov ni priporočena V določenih primerih se lahko z ustrezno uporabo goto stavkov izognemo podvajanju kode Namesto stavka goto, uporabitebreakalireturnbreak ali return Pogosto moramo v nekem podprogramu na začetki alocirati pomnilnik in ga na koncu sprostiti. Če se na sredini rutine zgodi napaka, lahko z goto stavkom izvedemo direktni skok na del za dealokacijo. Komentarji Ko pišete komentarje, si predstavljajte, da jih bo bral nekdo, ki ne pozna vašega programa Izkoristite besedila iz specifikacije zahtev, analize in načrta rešitve problema Postavite komentarje vedno na ista mesta v kodi (npr. pred definicijo podprograma, vrstične komentarje vedno določeno število znakov od roba, ) Uporabite poimenovanja spremenljivk in podprogramov, zamike v kodi, kot dodatni način komentiranja programa 13

14 Komentarji Iskanje napak v programu Ne pišite komentarjev, ki opisujejo kaj dela posamezni ukaz programske kode opišite čemu je ukaz ali skupina ukazov namenjena vrstica++; // spremenljivko vrstica povečamo za 1 stevec=0; // števec postavimo na 0 vrstica++; // premaknemo se na naslednjo vrstico izpisa Za napake v vašem programu ste krivi vi in ne računalnik (razen če ) Odprava napake sestavlja iskanje vzroka napake (90% časa) in iskanje rešitve za njeno odpravo (10% časa) Odprava napake lahko povzroči (vpelje) nove napake stevec=0; // števec prebranih podatkov postavimo na 0 Iskanje napak v programu Veliko napak lahko preprečimo s tehnikami kakovostnega programiranja Veliko napak lahko odkrijemo z dobro zastavljenim testiranjem (testiranje robnih pogojev, testiranje z napačnimi vrednostmi, testiranje pokritosti kode, ) Veliko napak lahko odkrijemo s skupinskim pregledom kode. Lastne napake sami najtežje odkrijemo. Tehnike za odkrivanje napak Uporaba očiščevalnika (debuggerja). To je program, ki omogoča: Izvajanje programa korak po korak Nastavitev prekinitvenih točk Opazovanje (in nastavljanje) vrednosti spremenljivk Opazovanje zaporedja klicev funkcij (sklada) Tehnike za odkrivanje napak Uporaba razhroščevalnik (debuggerja) Običajno moramo za delo z razhroščevalnikom prevedeno kodo posebej pripraviti: Po možnosti izklopimo optimizacijo kode V prevedeno kodo vključimo dodatne informacije o spremenljivkah in naslovih posameznih vrstic izvorne kode Zaradi različnih nastavitev so včasih pogoji izvajanja programa pod razhroščevalnikom drugačni od izvajanja nespremenjene kode Tehnike za odkrivanje napak Kaj narediti, če nimamo očiščevalnika? Če obstaja možnost komunikacije s ciljnim sistemom, uporabimo tehniko diagnostičnih izpisov oz. signalov (izpis na zaslon, ) "Poor man debugger" Uporabimo simulatorje in emulatorje Uporabimo električne merilnike (logični analizator, osciloskop, ) 14

15 Tehnike za odkrivanje napak Podprogram assert assert(<logični pogoj>,<sporocilo o napaki>) Podprogram assert testira logični pogoj. Če je izpolnjen, se ne zgodi nič, če ni, se izvajanje programa prekine in izpiše se opozorilo o napaki S posebno kretnico ob prevajanju lahko klice podprograma assert izločimo iz prevedene kode int a[10]; assert(i>=0 && i<10); // v C ju nimamo posebnega sporočila a[i] = ; 15