VIRTUALIZACIJA. Študentka: Sabina Jurkošek, 1. letnik redni Šolsko leto: 2008/09 Mentor: Matej Zdovc, univ. dipl. inţ. el.

Transcription

1 VIRTUALIZACIJA Študentka: Sabina Jurkošek, 1. letnik redni Šolsko leto: 2008/09 Mentor: Matej Zdovc, univ. dipl. inţ. el.

2 Kazalo vsebine Kazalo vsebine... II Kazalo slik... III 1. Pomen virtualizacije Medij Računalniški programi Virtualni prostor Kiberprostor Virtualna resničnost Internet Internet med mladimi Virtualizacija informacijskih sistemov Za virtualizacijo sistemov so tri poti oziroma načini Virtualizacija za vsakogar Varnost informacijski sistemov Povzetek Seznam virov II

3 Kazalo slik Slika 1: Virtualni prostor... 3 Slika 2: Tipkovnica vhodna enota računalnika... 4 Slika 3: Oprema za virtualno resničnost... 6 Slika 4: Virtualna resničnost... 6 Slika 5: Xen virtualizacija III

4 1. Pomen virtualizacije Predpogoj za delovanje in razvoj človeške druţbe so v postmoderni dobi postale, tako v lokalnih skupnosti kot v gospodarstvih drţav ter v globalnih povezavah, računalniške in informacijske tehnologije. Računalniški programi pomenijo prenos najuspešnejših človekovih odkritij in znanj v algoritme in podatkovne strukture, ki sluţijo za obdelavo in izmenjavo informacij. Rastejo hkrati z izjemnim prodorom informacijskih tehnologij, tako, da tako v poslovnih kot v zasebnih okoljih, skoraj ni več naprav, ki ne bi imele vgrajenih računalnikov. Noben mobilni telefon ne dela brez tehnologije, noben avto se ne premakne brez računalnika, proizvodnjo nadzorujejo avtomatizirani sistemi, bančne transakcije potekajo med računalniškimi instalacijami medmreţje je ogromen splet komunikacijskih streţnikov in tehnologij. Nedvomno je ena najbolj vročih tehnologij v svetu informatike virtualizacija. Njeno implementacijo najdemo povsod v procesorjih, operacijskih sistemih, pomnilniških enotah, v omreţjih. V računalništvu je virtualizacija širok pojem in se nanaša na abstrakcijo (nekaj, kar obstaja le v mislih; slovar tujk). Virtualizacija pravzaprav temelji na zdruţevanju medijev in računalnika. 1

5 1. 1. Medij Beseda medij izhaja iz latinščine, kjer izraz medium pomeni sredino, srednje; tisto kar posreduje. V skladu s tem pomenom izraz mediji vzbudi predstavo, da film, radio, televizija, posredujejo med ljudmi, jih povezujejo med seboj. Vsak od teh medijev (mišljeni so časopis, film, radio in televizija) je za svoje obdobje predstavljal prelomno in novo moţnost komunikacije. Mnoţična uporaba (medijev) novih oblik komunikacije povsem jasno opozarja na individualno potrebo in splošne druţbene potrebe po komunikaciji. Naravni posredniki so čutila in jezik. S pomočjo čutil se odpremo zunanjemu svetu. Jezik omogoča, da vzpostavimo most med našim lastnim miselnim svetom in miselnim svetom drugih ljudi. Brez teh naravnih sredstev bi bila vsaka tehnična sredstva brez moči. Tehnični oziroma elektronski mediji (časopis, radio in televizija) pravzaprav učinkujejo na človeka tako, da posamezna čutila človeka sprejemajo zaznave s krajev, na katerih telo in ostala čutila niso prisotni (Primer: gledamo poročilo iz Avstralije, smo z svojim vidom in sluhom v Avstraliji, medtem ko so telo in ostala čutila doma v dnevni sobi) Računalniški programi Najbliţji so nam osebni računalniki, ki so splošnonamenski. Omogočajo izvajanje najrazličnejših aplikacij (računalniške igrice, poslovna informatika, tehniške simulacije ). Ker so zmogljivosti osebnih računalnikov omejene, so za zahtevnejša opravila v rabi večji in zmogljivejši sistemi, ki so oţje specializirani. Upravljanje z računalniškimi sistemi je za splošnega uporabnika preprosto in pregledno; pomaga mu sistemska programska oprema, predvsem operacijski sistem. Podobno je pri povezovanju več računalniških sistemov v računalniška omreţja, danes najpogosteje v medmreţje. Pri tem sodeluje mnoţica komunikacijskih računalniških sistemov in informacijskih streţnikov, ki so uporabniku prikriti. 2

6 2. Virtualni prostor Današnja druţba je tehnologijo sprejela kot orodje za teţje in učinkovitejše doseganje ciljev in se je z njo naučila sobivati. Med njima (druţba in tehnologija) se je zato razvila neka simbioza; sodobna druţba brez tehnologije ne more več obstajati, njen razvoj in zahteve pa so gonilna sila tehnološkega razvoja. Tehnološki napredek oblikuje druţbo in je hkrati tudi oblikovan po meri druţbe ter tako predstavlja vzrok kot posledico druţbenega ţivljenja. (Tomc, 1998) Današnja tehnologija (tehnologija postmoderne dobe, tehnologije kibernetske dobe) ni nekaj abstraktnega, ni vase zaprt sistem, temveč se intenzivno prepleta v praskah vsakdanjega ţivljenja. Okvir paradigme (vzorec, zgled; slovar tujk) v kibernetski druţbi oziroma njeni najznačilnejši pojavi so: kibernetski prostor, virtualna resničnost in virtualna skupnost. Virtualni prostor predstavlja novo socialno okolje s specifičnimi lastnostmi, zato posameznikom omogoča nove, drugačne načine interakcije (inter med, akcija delovanje; slovar tujk), ki nadomeščajo oziroma dopolnjujejo interakcijo v posameznikovem okolju. Slika 1: Virtualni prostor ( 3

7 2. 1. Kiberprostor Kiberprostor se nanaša na (virtualno) resničnost, ki je notranji svet računalnikov in računalniškega omreţja. Termin se pogosto nanaša na predmete in identitete, ki v večini obstajajo v računalniškem omreţju, tako npr. lahko metaforično rečemo, da spletna stran prebiva v kiberprostoru. Glede na to interpretacijo dogodki, stvari, eksistirajo, bivajo v kiberprostoru in potekajo preko interneta. Za uporabnike pa ni pomembno iz katerih deţel izhajajo ali kje so streţniki fizično stacionirani. Tako pravila posameznih drţav v kiberprostoru ne veljajo, nepomembna je tudi fizična indetiteta in lokacija. ( Pri kiberprostoru gre za paralelni univerzum brez lokacije, oblikovan in vzdrţevan s svetovnimi računalniškimi in komunikacijskimi potmi. Vidni in slišni predmeti v njem niso fizični oziroma lahko sploh ne predstavljajo fizičnih predmetov so produkti čistih podatkov oziroma čistih informacij. ( Slika 2: Tipkovnica vhodna enota računalnika ( 4

8 2. 2. Virtualna resničnost Virtualna resničnost je oznaka za tehnologijo računalniško simuliranih okolij, namenjenih interaktivnosti uporabnika, kot tudi za alternativne svetove, ki sodijo v koncept razširjanja pojma resničnosti (Strehovec, 1994) Strehovec tako terminološko virtualen svet pojmuje za računalniško tehnologijo, temelječo na vmesnikih, ki neposredno podaljšujejo človekov senzorni aparat, kajti za virtualno resničnost ne zadostujeta računalnik in monitor, na katere vplivaš prek tipkovnice, miške ali joysticka, temveč si opremljen z novimi elementi: čelado z očali monitorjema, podatkovno rokavico oziroma podatkovno obleko. To se pravi, da imaš protezno podaljšano telo in sicer tako, da prek njegovih različnih funkcij lahko vstopaš v informatične mreţe. Poleg računalnika potrebujemo še dodatne pripomočke za potopitev v virtualni svet. Virtualna resničnost je torej okolje informacij, ki jih lahko vidimo, slišimo in otipamo kar pomeni, da lahko simulirajo čutnost. Prav zato je virtualna resničnost relevantno področje tudi za različne prakse. Virtualna resničnost je pogojena z vmesniki, ki dajejo uporabniku občutek, da se nahaja v nekem drugem prostoru. Ta prostor pa je ločen od prostora, v katerem se posameznik fizično nahaja. Vmesniki omogočajo uporabniku virtualne resničnosti, da sliši, vidi in občuti okolje kot resnični svet, ki pa to ni, kajti vse je narejeno in oblikovano s pomočjo računalnika. Računalniško okolje preko vmesnikov posameznikom omogoča občutek, da se nahajajo v realnem okolju z računalniško pogojeno trodimenzionalnostjo. 5

9 Slika 3: Oprema za virtualno resničnost ( Slika 4: Virtualna resničnost ( 6

10 3. Internet Internet je medij, ki zdruţuje lastnosti starih oblik medijev kot so televizija, radio, pošta in telefon. Z zdruţevanjem različnih medijev internet odstranjuje časovne geografske in prostorske ovire in omogoča globalno interaktivnost (inter med, aktivnost delovati, slovar tujk). Je prvi in edini medij, ki zdruţuje video, sliko, besedilo in zvok ter druge medije. Vloga interneta je v sodobni medijski druţbi odločilna predvsem z vidika njegovih komunikacijskih potencialov, saj prinaša nove oblike komuniciranja in spreminja obstoječe oblike komuniciranja. 1. Vsaka kultura in doba v človeški zgodovini imata svoj tipičen medij, ki skrbi za posredovanje in beleţenje informacij. Najpomembnejša manifestacija, kibernetskega prostora postmoderne dobe je matrica elektronskih telekomunikacij in računalniških omreţij tako imenovan internet, ki povezuje milijone ljudi globalno, ki se dnevno naglo razvija, prevzema nove oblike in smernice kot posledico prostorskih akcij svojih udeleţencev in ki je ne nadzoruje nobena avtoriteta. (Loader, 1997, po Oblak 1999) 2. Obdelava informacij je bila vedno v osrčju industrijske administracije, gospodarske administracije, javne uprave. V postindustrijski dobi predstavlja pisarno vsake klasične administracije sistem informacijske hiperkoncentracije. To je vozel informacijskih mreţ, ki so vzpostavljene zato, da bi olajšale prenos informacij. Tako smo priča razvoju skupinskih računalnikov, ki omogočajo simultano sodelovanje mnoţice uporabnikov na informacijski mreţi internetu,mreţi,ki jo je lansiral Pentagon. (Paul Virilio, 1995) Po vzoru mreţe INTERNET bodo nove elektronske avtoceste realizirale splošno in hipno komutacijo (menjava, slovar tujk) podatkov. (Paul Virilio, 1995) 3. Večina interakcije v kibernetskem prostoru temelji na pisani besedi. Virtualni govor in akcija sta spontana in neposredna kot tradicionalni socialni govor, vendar tudi neizbrisljiva kot pisava. (Preid, 1998) To se nanaša na dejstvo, da lahko vse naše aktivnosti na internetu dokumentiramo, posnamemo in arhiviramo v računalniški dokument. Tako lahko imamo stalen arhiv naših odnosov, pogovorov. 7

11 3. 1. Internet med mladimi Internet je medij, ki mladim v sodobnih druţbah predstavlja tehnologijo njihovega otroštva, mladosti, odraščanja. Eden poglavitnih motivov za uporabo interneta pri mladostnikih pa je teţnja po oblikovanju druţbenih interakcij v virtualnem okolju. Spletne klepetalnice, forumi in pogovorni kanali odpirajo eno najbolj raznolikih in skrivnostnih okolij na spletu, kjer se lahko nemoteno pogovarjajo ljudje s celega sveta. 1. Priljubljena shajališča se torej igrišč selijo med zidove sob. Predstavljajo virtualne svetove, ki so z lahkoto dostopni prek omreţnega računalnika in so oddaljeni le za klik miške. 2. Fenomen anonimnosti (sogovornikova identiteta je neznana) in pomanjkanje, omejenost, senzornih označevalcev (vida, sluha in tipa) ter odsotnost fizične interakcije med ljudmi (kot so stisk roke, objem ) v računalniško posredovani komunikaciji ima pomembno posledico izenačenje statusa udeleţencev komunikacije (ni statusnih, materialnih, rasnih, spolnih ali starostnih omejitev). Anonimnost virtualnega prostora ponuja mladostnikom številne in raznolike moţnosti za zadovoljitev njihovih potreb po samoizraţanju, samovrednotenju, raziskovanju in eksperimentiranju z lastno identiteto. Vzpodbuja jih k odprtemu pogovoru o sebi, svojih stiskah in svojih prikritih delih osebnosti, ki jih v realnem ţivljenju ne ţelijo ali ne upajo razkriti. 3. Internet predstavlja tudi relativno enostaven in varen način za sproščanje negativnih čustev in stresa, nakopičenega v realnem ţivljenju. Velja, da bolj kot so reakcije v interakcijah na internetu ekstremne, večja je verjetnost, da imajo teţavo v realnem ţivljenju. 4. Postavlja se vprašanje, kako se pri mladostniku povezujeta realni in virtualni svet. Odgovor ni mogoče iskati brez upoštevanja osebnostnih lastnosti posameznika, razvojnih potreb in značilnosti obdobja ter vmeščanja koncepta mladosti v kontekst razvoja sodobnih postmodernih druţb. 5. Internet ima pozitivne in negativne strani. Omogoča spoznavanje sveta (vendar v omejeni in nadzorovanju obliki), omogoča zbliţevanje ljudi, vendar z odsotnostjo fizične bliţine. (Tomc, 1998) 8

12 4. Virtualizacija informacijskih sistemov Najprej, kaj je to virtualizacija. Na kratko povedano je to način, kako na enem kosu strojne opreme (delovni postaji ali streţniku) poganjati več navideznih kosov strojne opreme (delovnih postaj ali streţnikov). To ima svoj smisel zato, ker so večino svojega časa zmogljivosti strojne opreme le minimalno izkoriščene, tja do 10%. Da ne melje v prazno, jo lahko izkoristimo, da dela kaj koristnega (poganja še en - ali več navideznih strojev). Na operativnem nivoju z ustrezno rabo virtualizacijskih tehnologij dosegamo boljšo izrabo resursov, ki so nam na voljo, bolj smo učinkoviti pri realizaciji nalog, hitreje se odzivamo na zahteve uporabnikov in postavljamo zahtevne informacijske rešitve. "Virtualizacija je tehnika skrivanja fizičnih moţnosti računalniških sredstev na način kot komunicirajo s temi sredstvi različni sistemi, aplikacije ali končni uporabniki. To pomeni da lahko posamezno fizično sredstvo (streţnik, operacijski sistem, aplikacija ali medij za shranjevanje) navidezno deluje kot mnoţica logičnih sredstev ali pa da več fizičnih sredstev (streţnikov, medijev za shranjevanje) navidezno deluje kot posamezno logično sredstvo. Z virtualizacijo lahko tudi navidezno spremenimo različne karakteristike kot jih ima dejansko fizično sredstvo". Mogoče najbolj pomembna prednost pa je, da so virtualne delovne postaje ali streţniki po navadi shranjeni v eni ali nekaj datotekah, ki jih je moţno enostavno shraniti in prenesti na drugo strojno opremo. To pa pomeni, da lahko tudi časovno ločimo vzdrţevalne cikle strojne in programske opreme in nam s tem omogoči večji maneverski prostor pri načrtovanju postopkov in stroškov vzdrţevanja. Na kratko bi torej lahko zapisali, da je virtualizacija streţnikov optimalno upravljanje streţniških zmogljivosti in zagotavljanje visoke razpoloţljivosti. Virtualizacija streţnikov omogoča predvsem: na fizičnem streţniku hkrati teče več operacijskih sistemov sistemski viri streţnika so polno izkoriščeni nadzor porabe na mreţnem, procesorskem ter diskovnem nivoju posnetki celotnega virtualnega streţnika prenos virtualnih streţnikov med fizičnimi streţniki hitra vzpostavitev novih in poenotenje strojne opreme v virtualnih streţnikih. 9

13 4. 1. Za virtualizacijo sistemov so tri poti oziroma načini HW emulacija: V tem primeru emuliramo delovanje strojne opreme, v bistvu gre za programsko opremo, ki se dela, da je strojna oprema. Programsko narejena delovna postaja. Primeri tega načina virutalizacije so VMware, Qem, Bochs, MS Virtual PC. Pozitivna stran tega načina je, da se vsaka virtualna postaja obnaša kot HW zase in jo lahko poljubno prilagajamo in prirejamo, dodajamo navidezne diske in drugo strojno opremo. Negativna stran pa so slabše zmogljivosti, saj precej procesorskega časa vzame zase ţe samo emuliranje strojne opreme. Para virtualizacija je način, ko na predelanem kernelu operacijskega sistema teče t.i. hypervisor, proces, ki razdeljuje sistemske vire torej HW oziroma strojno opremo med virtualnimi postajami. Taka sta na primer XEN in UML. Prednost tega načina so bistveno boljša izraba sistemskih virov, saj odpade emulacija strojne opreme, negativna stran pa je nespremenljivost obstoječega HW, saj lahko vse virtualne postaje izrabljajo samo tisto strojno opremo, ki je na postaji. Xenin prenos virtualnih streţnikov v ţivo Xen omogoča prenos virtualnih streţnikov v ţivo med fizičnimi gostitelji preko LANa brez izgube dosegljivosti. Med izvajanjem prenosa v ţivo je spomin virtualnega streţnika prenešen na cilj brez prekinitve delovanja, kar omogoča prenos virtualnih streţnikov na novejšo in zmoglivejšo strojno opremo brez stroškov in teţav povezanih z prenosom podatkov, nameščanjem novega operacijskega sistema in nastavitvami na novo. Virtualizacija na nivoju OS: Procesi različnih delovnih postaj tečejo v trem primeru izolirano in istočasno na istem jedru, vendar neodvisno drug od drugega. V bistvu gre za nizkonivojsko programsko ločitev skupin procesov posameznih navideznih delovnih postaj. Primeri tega načina so OpenVZ, FreeBSD Jails, Linux-Vserver. Velika prednost tega načina je "native speed" vseh sistemov. Vendar pa vsak velik plus prinaša tudi velike minuse. V tem primeru je to ta, da je moţen samo en kernel na serverju, torej morajo biti vsi sistemi ki so virtualizirani na enem kosu strojne opreme zgrajeni okoli istga jedra, čeprav so lahko različne distribucije. Omejeni smo torej na poganjanje več virtualnih Linux sistemov, na isti strojni opremi ne moremo hkrati poganjati še kake MS Windows postaje. Na ta način lahko na delovni postaji z 1,5 GB RAM-a hkrati teče tudi do 100 Linux 10

14 streţnikov z osnovno konfiguracijo Apache in podajanjem HTML strani, ne da bi katerikoli od njih bistveno izgubil na hitrosti. Slika 5: Xen virtualizacija ( Virtualizacija za vsakogar Čeprav danes virtualizacijo pripisujemo predvsem področju streţnikov in profesionalni rabi, se utegne to v prihodnjih letih močno spremeniti. Prav lahko se zgodi, da bodo virtualizirani programi postali temeljni način posredovanja novih rešitev in storitev uporabnikom tako v poslovnem kot domačem okolju. Na drugi strani pa nekako vsi verjamemo, da je prihodnost predvsem v programski opremi kot (spletnih) storitvah. Katera smer bo torej prevladala? Računalnike ţelimo ali moramo uporabljati danes in današnji stopnji tehnologije morajo biti prilagojene tudi posamezne rešitve. Kljub temu si lahko z drobnimi ukrepi precej poenostavimo ţivljenje. Poglejmo si samo postopek, kako nameščamo in uporabljamo programsko opremo. Program praviloma naloţimo z nosilca ali pa ga prenesemo iz interneta in namestimo v svoj računalnik ali streţnik. Dokler gre za razmeroma preproste programe, to ţe malo bolj izkušen uporabnik opravi mimogrede. Toda lahko se precej zaplete. Ko imamo opravka s kompleksnejšimi 11

15 rešitvami, ki so sestavljene iz več programov, za postavitev katerih je treba obilo znanja in časa. VMware je pred časom pozval izdelovalce programske opreme, naj uporabnikom ponudijo ţe nameščeno, kar v obliki datotek, ki predstavljajo celotne navidezne računalnike. Nastal je Virtual Appliance Marketplace, spletišče različnih navideznih računalnikov, in čez noč postal prava uspešnica. Na voljo je ţe več kot 300 različnih virtualnih računalnikov, ki segajo od popolnih operacijskih sistemov do kompleksnih namestitev, kot so sistemi CRM. V prihodnje lahko tako pričakujemo, da bodo izdelovalci kompleksnejših rešitev strankam demonstracijske različice programov dostavili kar v obliki virtualnih računalnikov. S tem lahko prikaţemo delovanje brez dolgotrajnega nameščanja, brez napak pri nastavitvah in brez nevarnosti, da bi namestitev ogrozila delovanje računalnika, na katerem preizkušamo program. Uporaba navideznih računalnikov prinaša še druge koristi. Ko ţelimo program in podatke prenesti v drug računalnik, ni potrebna nova namestitev. Datoteke z virtualnim računalnikom preprosto prenesemo na drugo opremo. Razvoj gre tudi v drugo smer - virtualizacijo posameznih aplikacij. Program okrog sebe zgradi virtualno okolje in ne spreminja operacijskega sistema oziroma programov, ki tečejo v računalniku. Taka rešitev je pogosto celo uporabnejša kot virtualizacija celotnega računalnika, saj smo v tem primeru manj vezani na popolno virtualizacijo sistemskih sredstev. Virtualizacija lahko tu poskrbi, da bo v prehodnem obdobju uporaba računalnikov in računalniških programov enostavnejša, cenejša in časovno manj potratna. 12

16 4. 3. Varnost informacijski sistemov Virtualizacijo, ki nam je v zadnjih nekaj letih spremenila informacijski svet na operativnem področju, je nujno potrebno pogledati tudi v luči varnosti. Navidezna (virtualna) oziroma VLAN omreţja ţe kar nekaj časa uporabljamo kot sestavne dele naših rešitev za priključevanje našega omreţja na internet in za izgradnjo ti. DMZ con. Virtualni streţniki na Intel in drugih platformah nam omogočajo hitro postavljanje rešitev in optimalno izrabo strojnih zmogljivosti itn. Vendar, ali so proizvajalci pri skupni izrabi resursov pomislili na vse pasti in ali pri samih izvedbah varnostne pasti ne preţijo na naše podatke oziroma informacije? Kot prvo se moramo zavedati, da se današnje rešitve navideznih streţnikov obnašajo navzven popolnoma enako kot standardni fizični streţniki. Torej so zato enako izpostavljeni moţnim napadom in je iz njih moţno odtujiti podatke oziroma informacije. Naslednja lastnost navideznih streţnikov je, da imajo vedno posebno - dodatno programsko opremo, s katero kreiramo in nadzorujemo navidezne streţnike. To je dodatna ranljivost navideznih streţniških sistemov. Vdor ali zloraba nadzornega programa nam lahko ogrozi še tako dobro zaščitene navidezne streţnike. Morebitni vdor v enega od sistemov ne pomeni avtomatsko vdor v kompleten sistem. Pomembno dejstvo, ki ga moramo upoštevati pri navideznih streţnikih je, da nam še tako varen»image«navideznega streţnika, ki ga postavimo na varnostno vprašljivo osnovo, povzroči ustrezno visoko tveganje. Posebno varnostno tveganje pri uporabi navideznih rešitev je lahko kompleksnost tako postavljenih sistemov, ki izhaja iz moţnosti granulacije nalog in funkcij. Posebej so nevarne tudi začasne rešitve, nastale kot rešitve specifičnih problemov. Smiselno je ob uvajanju posameznih rešitev takoj pripravljati ukrepe, ki bodo zmanjševali varnostna tveganja ne glede na to ali izvirajo iz same virtualizacijske tehnologije ali jih poznamo še iz fizičnega sveta. Torej le dobro hkratno funkcijsko in varnostno načrtovanje nam bo zagotovilo visoko učinkovitost in varnost rešitev, ki uporabljajo virtualizacijske tehnologije. 13

17 5. Povzetek Postmoderna doba, kibernetska doba (kakor radi imenujemo današnji čas) nam prinaša nov medij, novo tehnologijo; tehnologijo, ki zdruţuje vse medije pisavo, fotografijo, radio, televizijo, videospot ). Mnoţica komunikacijskih računalniških sistemov nam (uporabnikom) nudi vse mogoče senzorne utvare ustvarja nov, vzporeden svet, ki ga različni strokovnjaki različno imenujejo virtualizacija, virtualna realnost, kiberneteski prostor. Ta virtualen svet računalniških sistemov je danes ţe del vsakdana, je tesno preţet v vsako sfero delovanja človeka, da brez tehnologije, ne moremo več funkcionirati. Tako kot tehnologija vpliva na naše ţivljenje, je nujno, da človek vpliva (razvija) na tehnologijo. Ker sta v neločljivi simbiozi, je neizogibno, da ta ista tehnologija vpliva tudi na človekovo osebnost, na njegovo socialno okolje in na njegov razvoj³. V kakšni in kolikšni meri vpliva virtualizacija na človekov obstoj in eksistenco, si strokovnjaki delijo mnenja. Dejstvo pa je, da se strinjajo, da virtualizacija prinaša pozitivne in negativne vplive in posledice. Dejstvo je tudi, da proizvajalci zaradi ekonomskih in stroškovnih razlogov, veliko vlagajo v razvoj virtualne tehnologije. Prav tako se zaradi nujne potrebe po varnosti sistemov, vzporedno razvija varovanje sistemov. 3. Paul Virilio, Hitrost osvoboditve, 1996, Ljubljana Bi mar ne bilo prav, da se Zemljani po tem, ko smo se zavedali onesnaţenosti NARAVE, zdaj lotimo tudi onesnaţevanja NARAVNE VELIKOSTI, kakor jo povzroča polet tehnologij realnega časa? 4. Svetovni splet, Cerar M., diplomska naloga V diplomski nalogi ugotavlja, da je internet danes realen virtualni prostor druţenja, zabave,shajanja mladih. 14

18 Seznam virov Buddemeier, Heinz Ţivljenje z umetnih svetovih, Ljubljana; Inštitut za trajnostni razvoj Grţinič, Marina V vrsti virtualni kruh čas, prostor, subjekt in novi mediji v letu 2000; ljubljana; ZPS d.o.o., Znanstveno in publicistično središče Virilio, Paul Hitrost osvoboditve, Ljubljana; Študentska organizacija Univerza v Ljubljani Študentska zaloţba ew&id=41&itemid=62,