NAMESTITEV WINDOWS 7 OKOLJA Z UPORABO MICROSOFT WAIK ORODIJ

Transcription

1 Organizacija in management informacijskih sistemov NAMESTITEV WINDOWS 7 OKOLJA Z UPORABO MICROSOFT WAIK ORODIJ Mentor: dr. Branislav Šmitek Kandidat: Aleš Frelih Kranj, november 2012

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, prof. dr. Branislavu Šmitku, za izkazano zaupanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se informatiku, g. Dejanu Križaju iz podjetja Iskra SISTEMI d.d., za pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela. S svojimi izkušnjami, znanjem in resničnimi primeri mi je pokazal uporabo Microsoft WAIK orodij in s tem pripomogel k še boljšemu razumevanju in poznavanju ter preizkušanju teh orodij v praksi, za kar se mu še posebej zahvaljujem. Prav tako se zahvaljujem lektorici Mileni Ilič, ki je lektorirala diplomsko delo.

3 POVZETEK Namen diplomskega dela je prikazati napredno nameščanje Microsoft Windows 7 operacijskega sistema na osebne računalnike z uporabo Microsoft WAIK orodij. Tovrstno nameščanje pride v poštev predvsem v velikih in srednje velikih podjetjih. V manjših podjetjih pa tovrstno nameščanje ne pride v poštev, ker predstavlja večjo investicijo, seveda če gledamo na to kot:»kolikor vložimo, toliko dobimo«. V manjših podjetjih se tem investicijam izognemo z nameščanjem operacijskih sistemov na druge, za podjetje bolj ugodne in z vidika vzdrževanja lažje načine. Ti načini se še zmeraj izkažejo tako za enostavnejše kot tudi za cenejše. Kljub temu pa jih je lažje vzdrževati zaradi nekompliciranosti, kot se to pojavlja v večjih podjetjih. V večjih in srednje velikih podjetjih se sama potreba po naprednem nameščanju operacijskih sistemov pojavlja zaradi masovne uporabe računalnikov in njihove lokacijske povezanosti z drugimi sistemi. Ta podjetja so navadno razdeljena na več podružnic, ki so med seboj geografsko razdeljena, kar pa običajno vodi v oteženo nameščanje operacijskih sistemov, programske opreme in tudi posodobitev. Obenem je potrebno omeniti še zbiranje informacij o sistemih, ki je zaradi geografske razdeljenosti še toliko bolj oteženo. Pri kakršni koli napredni namestitvi operacijskih sistemov velikokrat na pomoč priskoči tudi standardizacija, ki jo srečujemo pri nameščanjih gonilnikov in potrebne programske opreme, da bo lahko sistem zadovoljivo deloval in opravljal svoje funkcije brez napak. Vse pogosteje pa se pojavlja, da večina glavnih proizvajalcev računalniške opreme (HP, Lenovo, ASUS, Dell) že v osnovi ponuja orodja, s katerimi lahko na enostaven in hiter način pridemo do enostavnega nameščanja operacijskega sistema, ki ga prilagajamo svojim lastnim željam, potrebam in ga bogatimo z izborom lastnih funkcij, dodatkov. V diplomski nalogi je predstavljena napredna namestitev operacijskega sistema Microsoft Windows 7 s pomočjo uporabe Microsoft WAIK orodij. Tako kot Windows 7 okolje je Microsoft za potrebe administratorjev v večjih podjetjih razvil posebej imenovana WAIK orodja, s katerimi se da natančno definirati in nastaviti vsako najmanjšo podrobnost, ki jo bo vseboval in omogočal nameščeni sistem uporabniku, in kaj bo sistem od uporabnika tudi zahteval. Kot primer sem izbral nameščanje Windows 7 operacijskega sistema, ki se danes v praksi pogosto uporablja, saj ga večina programov podpira in zahteva za delovanje. V prvem koraku se bomo ustavili pri sami izdelavi sistemske slike, ki jo bomo kasneje uvozili v WAIK orodja. Prikazano bo tudi posamezno nastavljanje dodatnih funkcij, ki jih bomo srečali pri izdelavi in definiranju XML dokumentov, ki so prav tako ključni del napredne namestitve sistema. Vsega skupaj se bomo lotili po fazah izgradnje, ki si sledijo v diplomski nalogi. KLJUČNE BESEDE: - operacijski sistem Microsoft Windows 7 - sistemska slika - WAIK orodja - XML dokument - faze izgradnje

4 ABSTRACT The purpose of this diploma thesis is progressive installation of Microsoft Windows 7 operating system to personal computers with the use of Microsoft WAIK tools. Such installation is especially suitable for large and medium-sized companies. In small companies such installation is not suitable because it poses a large investment, that is under the assumption»as much as we put in as much we get out of it«. In small companies we avoid such investments with installation of operating systems in other ways that are more favourable and easier to maintain. Despite that they are easier to maintain because they are not complex as is the case in large companies. In large and medium-sized companies the need for progressive installation of operating systems appears because of mass use of computers and their location connectivity with other systems. Those companies are usually divided to several branches, which are geographically separated, which usually leads to more difficult installation of operating systems and software as well as updates. At the same time gathering of information on systems should be mentioned, since it is even more difficult due to geographical separation. With any kind of progressive installation of operating systems standardization, which we come across when installing drivers and software needed, is often of great help in order for the system to function satisfactorily and carry out its functions without errors. It has been very common lately for most major computer equipment manufacturers (HP, Lenovo, ASUS, Dell) to provide tools with which they enable us simple and fast installation of an operation system from the start. We can adapt the operating system to our wishes and needs and we can also enrich it with our own choice of various functions, additions etc. In this diploma thesis a progressive installation of Microsoft Windows 7 with the help of Microsoft WAIK tools is presented. Microsoft has developed WAIK tools especially for the needs of administrators in large companies. The tools enable us to precisely define and set up every detail which the installed system will contain and enable users as well as what the system will require from the user. As an example I have chosen installation of Windows 7 operating system, which is widely used today, since most programs support it as well as require it for proper functioning. In the first step we will focus on creation of a system image, which will later be imported to WAIK tools. Individual set up of additional functions will also be shown. We will later also see them in connection with creation and defining of XML documents, which are also the key in progressive installation of the system. We shall look at the whole process phase by phase of construction, all of which are described in the diploma thesis. KEYWORDS: - Microsoft Windows 7 operating system - system image - WAIK tools - XML document - construction phases

5 KAZALO 1. UVOD ZGODOVINA NAMEŠČANJA OPERACIJSKIH SISTEMOV IN RAZVOJ ORODIJ ZA ZAJEM SISTEMSKIH SLIK PREDSTAVITEV OKOLJA MICROSOFT WINDOWS KAJ JE MICROSOFT WINDOWS KAJ PONUJA WINDOWS STRUKTURA IN VERZIJE SISTEMA WINDOWS INTEGRIRANO ORODJE SYSPREP PRIHODNOST WINDOWS 7 OKOLJA PREDSTAVITEV ORODIJ WAIK KAJ SO WAIK ORODJA NABOR WAIK ORODIJ IN NJIHOVA UPORABA ALTERNATIVNA ORODJA IZDELAVA SISTEMSKE SLIKE KAJ JE SISTEMSKA SLIKA SISTEMSKA SLIKA IN WINDOWS 7 BACKUP IZDELAVA SISTEMSKE SLIKE FAZE IZDELAVE SISTEMSKE SLIKE IN OKOLJA FAZA 1 - NAČRTOVANJE POSTAVITVNEGA OKOLJA FAZA 2 - IZDELAVA POSTAVITVNEGA OKOLJA FAZA 3 - IZGRADNJA, PRIPRAVA IN PRILAGAJANJE SISTEMSKE SLIKE POSTAVITEV SISTEMSKE SLIKE FAZA 4 - POSTAVITEV SISTEMSKE SLIKE UPRAVLJANJE SISTEMSKE SLIKE FAZA 5 - SERVISIRANJE SISTEMSKE SLIKE ZAKLJUČEK ANALIZA USPEŠNOSTI MOJEGA IZDELKA V PODJETJU POGLED NA UPORABO IN RAZVOJ SISTEMSKE SLIKE V BODOČE MOREBITNE IZBOLJŠAVE NAŠE SISTEMSKE SLIKE SKLEP SEZNAM SLIK VIRI IN LITERATURA SPLETNI VIRI KNJIŽNI VIRI OSTALI VIRI... 78

6 1. UVOD V podjetju Iskra SISTEMI opravljam delo sistemskega administratorja. Podjetje Iskra SISTEMI je največje nacionalno podjetje na področju avtomatizacije procesov, komunikacijskih in varnostnih sistemov za distribucijo električne energije, prenosnih in omrežnih sistemov, komunikacij preko visokonapetostnih linij, avtomatizacije železniškega in cestnega prometa ter programskih rešitev s področij energetike in logistike z več kot 65-letnimi izkušnjami pri izvedbi najzahtevnejših projektov s kombinacijo celovitih inženirskih znanj ter uporabo inovativnih tehnologij ter izjemne poslovne odličnosti. Kot sistemski administrator sem zadolžen, da vsi informacijski procesi v podjetju potekajo brez napak oziroma avtomatizirano z uporabo sodobnih sistemskih orodij in programov. Moja odločitev je bila, da bom v diplomskem delu opisal ključne faze nastajanja sistemske slike, uporabo WAIK orodij ter s tem naprednejše nameščanje sistema na več računalnikov hkrati. Vsa WAIK orodja so specializirana orodja podjetja Microsoft, ki služijo za izdelavo avtomatizirane namestitve operacijskih sistemov na navadne računalnike, med katere sodijo tudi prenosni računalniki in tudi strežniški sistemi. V manjših podjetjih se največkrat pojavlja, da se operacijski sistemi zaradi manjšega števila računalnikov nameščajo kar ročno, kar za podjetje ne predstavlja nobenega stroška. V takšnih podjetjih administratorji ročno nameščajo operacijske sisteme ali pa z enostavnimi orodji zajamejo sistemsko sliko obstoječega računalnika (ang. Image), ki jo potem razmnožijo še na preostale računalnike. V velikih in srednje velikih podjetjih se ročno nameščanje operacijskih sistemov vedno kaže kot zamudno delo, ki terja velik finančni zalogaj. S tega vidika pa se še kako splača vpeljati napredno, avtomatizirano nameščanje operacijskih sistemov, saj imamo običajno v takšnih podjetjih več sto ali celo tisoč računalnikov, strežnikov. V takšnem primeru že iz principa nadzora celotnega informacijskega sistema postane avtomatizacija ključnega pomena. Najtežji del pri izdelavi napredne sistemske slike in s tem posledično tudi napredne avtomatizirane namestitve pa je zagotovo integracija raznovrstnih gonilnikov, potrebnih za brezpogojno delovanje programov in strojne opreme. Poleg integracije gonilnikov v namestitveno sliko se je za uspešno namestitev potrebno poslužiti še drugih pomembnih korakov. V nadaljevanju diplomskega dela si bomo podrobneje pogledali postopke za izdelavo sistemske slike operacijskega sistema ter njihovo implementacijo z uporabo WAIK orodij ter jih razdelili v več faz nastajanja glavne namestitvene slike. Spoznali bomo tudi sistemsko orodje Sysprep, ki ga s seboj prinese že sam operacijski sistem Windows 7. Omenili bomo tudi orodje WinPE, ki se zaradi kompleksnosti bolj poredko uporablja, saj od uporabnika (administratorja) zahteva razumevanje in poznavanje freedos okolja v povezavi z vpeljevanjem oziroma integracijo najrazličnejših gonilnikov in programov za kasnejšo rabo ob namestitvi operacijskega sistema. V primeru, da bo uporabnik deležen novega računalnika z novejšo verzijo operacijskega sistema, pa ne smemo pozabiti usmeriti pozornosti tudi na uporabnikov profil na starem računalniku, kajti še zmeraj se pojavlja želja marsikaterega uporabnika po tem, da bi obdržal določene podatke in osebne nastavitve, za kar pa poskrbijo orodja za avtomatsko migracijo podatkov in osebnih nastavitev, ki so danes več kot dobrodošla pri sami izdelavi sistemskih slik. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 6

7 1.1 ZGODOVINA NAMEŠČANJA OPERACIJSKIH SISTEMOV IN RAZVOJ ORODIJ ZA ZAJEM SISTEMSKIH SLIK V preteklosti so bila podjetja precej manjša od današnjih, kar pa je bila posledica slabe mrežne oziroma internetne povezave ter sistemskega razvoja. Zaradi majhnosti podjetij in njihovih potreb ter razmeroma drage in pomanjkljivo razvite programske opreme se za avtomatizirana, napredna nameščanja takratnih operacijskih sistemov podjetja niso odločala, saj bi jim to prineslo le velik stroškovni zalogaj. V tistih časih so sistemski administratorji operacijske sisteme, kot so bili Windows 95, Windows 98, Windows 2000 NT itd., nameščali ročno, kar je nekemu podjetju z manjšim številom zaposlenih predstavljalo ugodno rešitev in uresničitev želje, da bi podjetje imelo enoten informacijski sistem. Pred natanko desetletjem so se prvič v podjetjih začele pojavljati potrebe po večjih, močnejših in naprednejših sistemih, kar pa je s seboj privedlo tudi potrebe po avtomatskem nameščanju operacijskih sistemov in ostale programske opreme na več računalnikov hkrati, kajti podjetja so se počasi začela širiti in preraščati v podjetja velikih razsežnosti, kot jih poznamo dandanes (Microsoft, IBM, Google, Apple). Ob bliskovitem naraščanju potreb po tovrstnih storitvah v podjetjih so tudi proizvajalci operacijskih sistemov in programske opreme začeli z razvojem in pripravo orodij, ki bi pripomogla k lažjemu in enostavnejšemu nameščanju operacijskih sistemov na vse več računalnikov hkrati. Podjetje Microsoft spada med podjetja, ki so med prvimi začela z razvojem tovrstne opreme. Leta 2000 je na trg poslalo prvo takšno orodje pod imenom RIS (Remote Installation Services). Sprva ga je Microsoft tržil kot dodatek k operacijskemu sistemu Windows Server 2000, kasneje pa ponujal ta orodja kot pripomoček v operacijskem sistemu Windows XP in Windows Server Ob uradnem izidu novonastalega popravnega paketa (Service Pack 2) leta 2003 se je Microsoft odločil in spremenil obstoječe orodje RIS v Windows Deployment Services, ki je imelo pomen kot orodje za avtomatizirano nameščanje operacijskega sistema preko strežnika, kar pa se je izkazalo za še večji uspeh, kot ga je bilo deležno orodje RIS. Ob koncu leta 2003 je Microsoft javnosti prvič predstavil skupek orodij, ki jih je združil v celoto in jo poimenoval Windows PE. Malo za tem se je odločil, da skupek orodij Windows PE preimenuje v danes poznana Microsoft WAIK orodja. S temi orodji je Microsoft popolnoma spremenil način, kako lahko sistemski administratorji spreminjajo in prilagajajo ter po željah (potrebah) uporabnikov prilagajajo obstoječe posnetke sistema Windows (System Images). Zgodnje verzije orodja WAIK so že omogočale avtomatski zajem slik obstoječega sistema ter njihovo avtomatizirano nameščanje na nek drug računalnik, sistem. Microsoft je veliko vlagal tudi v razvoj orodja WDS (Windows Dual-Systems), s katerimi bi imeli možnost naenkrat zajeti sliki dveh nameščenih operacijskih sistemov na računalniku (Dual-boot OS). Ker pa se je pokazalo, da je zaradi boljšega delovanja sistema bolje zajeti sliko samo enega sistema na enkrat, so se odločili projekt opustiti (Wikipedia, 2012). S prihodom operacijskih sistemov Windows Vista in Windows 7 pa so projekt WDS ponovno obudili in ga izdelali do faze zajemanja slike obeh sistemov. Zaradi različnega in sektorsko ločenega zapisa ter strukture sistemskih datotek dveh operacijskih sistemov na računalniku lahko izdelujejo (Dual-Boot) slike sistemov, vendar smo pri tem primorani izdelati za vsak nameščeni sistem svojo sliko obstoječega stanja. Na podlagi WAIK orodij se je pri operacijskem sistemu Windows 7 Microsoft odločil, da nekatera orodja za zajem slike sistema kar implementira v operacijski sistem pod imenoma Sysprep ter ImageX. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 7

8 2. PREDSTAVITEV OKOLJA MICROSOFT WINDOWS KAJ JE MICROSOFT WINDOWS 7 Microsoft Windows 7 je trenutno najnovejši in najbolj razširjen operacijski sistem, ki ga je 22. oktobra 2009 javnosti predstavilo ameriško računalniško podjetje Microsoft. Windows 7 je operacijski sistem, ki je sledil poti, ki sta jo pred njim utrla Windows XP in Vista operacijski sistem, kar se kaže tako na stabilnosti, funkcionalnosti in enostavnosti uporabe z obilo funkcijami. 2.2 KAJ PONUJA WINDOWS 7 Windows 7 operacijski sistem postreže s kar veliko novostmi, ki jih v prejšnjih verzijah operacijskih sistemov Microsofta še ni bilo. Za primerjavo lahko vzamemo predzadnji operacijski sistem, imenovan Windows Vista. Prva izmed novosti Windows 7 sistema, ki jo je moč opaziti že na začetku uporabe, je vsekakor čas nalaganja operacijskega sistema, ki je bil pri Visti bistveno daljši, kot je pri Windows 7. Seveda je čas nalaganja sistema odvisen tudi od tipa trdega diska, saj se na trgu že pojavljajo novi, zmogljivejši pogoni pod imenom SSD (Solid State Drive), ki lahko zaradi svoje zmogljivosti postavijo operacijski sistem le v nekaj sekundah. Druga pomembna novost je takojšen dostop za sistemske administratorje, kar omogoča, da administrator lahko dodeljuje pravice uporabnikom, namešča posodobitve, ko ima računalnik internetno povezavo, čeprav uporabnik ni prijavljen v sistem. Windows 7 omogoča, da lahko aplikacije, ki smo jih uporabljali na starejših oknih XP, poganjamo tudi v Windows 7 okolju, saj že vsebuje funkcijo XP-način (XP-mode). Omogoča tudi ustvarjanje virtualnih diskovnih pogonov, kar pomeni, da lahko neko datoteko, program naredimo sistemu vidno tako, kot da bi v računalnik fizično vstavili DVD medij. Pri Windows 7 so poskrbeli tudi za varnost datotek pred morebitnim neavtoriziranim odpiranjem in zaganjanjem aplikacij, datotek. Seveda to prednost izkoriščajo v večji meri sistemski administratorji, saj lahko določajo, kateri uporabnik in katero namizje bo imelo dostop do kake aplikacije, datoteke, mape. To še dodatno izboljšuje varnost, ki jo cenijo predvsem v večjih podjetjih, kjer je tajnost datotek, informacij na najvišjem nivoju. Poleg zgoraj naštetih lastnosti ponuja še enkripcijo podatkov na disku; širše iskanje tako znotraj sistema kot tudi v spletu; večji nadzor nad domenskimi računalniki (Harry McCracken, PCWorld, 2009). 2.3 STRUKTURA IN VERZIJE SISTEMA WINDOWS 7 Operacijski sistem Windows 7 je zgrajen na podlagi programskega jezika Kernel, ki smo ga lahko zasledili že pri predhodnem operacijskem sistemu Windows Vista. Tudi Windows 7 je zaprt operacijski sistem, kar pri Microsoftu ni nič novega. Na tržišču imamo na razpolago dve izvedbi operacijskega sistema, in sicer 32-bit verzijo ter 64-bit verzijo sistema. Edina razlika med obema verzijama je le v tem, da 64-bit verzija zahteva nekoliko izboljšano, močnejšo strojno opremo. Razlikujeta se tudi v datotečni strukturi, kot se to opazi predvsem pri končnicah nekaterih namestitvenih programov, datotek, map, in sicer za 32-bit (x86) ter za 64-bit (x64). V nadaljevanju diplomskega dela si bomo razliko med 32-bit in 64-bit verzijama pri izgradnji sistemske slike tudi pobližje pogledali, saj je to eden izmed ključnih dejavnikov pri izdelavi XML dokumenta za avtomatizacijo namestitve sistemske slike. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 8

9 Microsoft je na trg poslal Windows 7 v več različicah, ki se med seboj razlikujejo glede na vrsto uporabe in nekatere funkcionalnosti, ki jih imajo višje verzije sistema. Microsoft je na trg poslal 6 različic operacijskega sistema Windows 7, začenši z osnovnimi tremi verzijami: Windows 7: Starter, Windows 7: Home Basic, Windows 7: Home Premium, ki služijo za osnovno, vsakdanjo rabo računalnika. Zaradi uporabe njihovega sistema v poslovnem svetu pa so na tržišču ponudili dve različici sistema Windows 7, in sicer Windows 7: Professional, Windows 7: Enterprise za poslovno rabo z dodatnimi integriranimi pisarniškimi orodji, ki jih je pri osnovnih verzijah potrebno dokupiti, ter Windows 7: Ultimate, namenjen predvsem programerjem, razvijalcem aplikacij oziroma naprednim uporabnikom (Harry McCracken, PCWorld, 2009). 2.4 INTEGRIRANO ORODJE SYSPREP SYSPREP je eno izmed Microsoftovih integriranih orodij okolja Windows, ki služi kot orodje za predpripravo operacijskega sistema pred ponovno postavitvijo oziroma namestitvijo na nov ali obstoječi računalnik. Orodje Sysprep poskrbi, da vseh dosedanjih nastavitev programov, aplikacij ni potrebno ročno brisati. To orodje je v osnovi uporabnikom skrito v sistemski mapi (System32) in se uporablja izključno z namenom ponovne postavitve in konfiguracije že nameščenih programov in sistema. Orodje Sysprep izvede ponovno konfiguracijo sistema v smeri, kot je na primer uporabniško ime, uporabniško geslo, ime računalnika, ponovna aktivacija operacijskega sistema, ponovna konfiguracija nameščenih programov... Sysprep orodje je vsekakor dobrodošlo v velikih podjetjih, kjer se uporabniki računalnikov pogosto menjajo in bi z ročnim brisanjem uporabniških nastavitev potrošili preveč časa. S Sysprep orodjem pa je postopek enostaven in avtomatičen. Ko na računalnik naložimo vso programsko opremo, ki jo bo potreboval novi uporabnik, enostavno izvršimo Sysprep orodje s klikom na»sysprep.exe«ikono v System32 mapi in kmalu za tem se odpre pojavno okno, kjer nas sprašuje, v kakšnem stanju naj Sysprep pusti računalnik. Na izbiro imamo več stanj: ponovni zagon, zaustavitev sistema, mirovanje. Najpogosteje se administratorji odločajo kar za»ponovni zagon«, kajti njihova naloga je takojšna priprava sistema na uporabo»out of box«. Sysprep pa služi predvsem kot orodje pri postavitvi sistemske slike in kloniranju celotnega diska z naloženim operacijskim sistemom in programi (Disk Clone). To orodje se odlično povezuje z WAIK orodji, bolj natančno s»setupmgr.exe«programom, ki ima pomembno vlogo pri kreiranju sistemskega dokumenta (Answer File). Administratorji po orodju Sysprep večinoma posegajo zaradi predpriprave operacijskega sistema na kloniranje in njegovo ponovno namestitev z uporabo diskovne slike (Arteconi, 2009). 2.5 PRIHODNOST WINDOWS 7 OKOLJA Od prve različice Microsoft Windows je preteklo že 25 let in v tem času je razvoj tako operacijskih sistemov kot računalnikov močno napredoval. Windows 7 je marsikatera vsakdanja opravila olajšal z enostavnostjo, prilagodljivostjo in programsko barvitostjo, ki jo je nadaljeval od Windows XP. Seveda pa vselej stremimo k še boljšemu, hitrejšemu, učinkovitejšemu in produktivnemu operacijskemu sistemu, ki bo uporabniku pri delu in zabavi v še večjo oporo in pomoč. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 9

10 Na to so pri Microsoftu že podali odgovor, ki ga bo prinesel naslednik operacijskega sistema Windows 7, imenovan Windows 8, ki naj bi veljal za operacijski sistem nove generacije. Windows 8 naj bi prinesel določene novosti, ki jih pri Windows 7 nismo bili deležni. Windows 8 bo še zmeraj omogočal, da se bomo uporabniki sistemu predstavljali z uporabniškimi računi, kot smo to delali v Windows 7. Poudarek bo predvsem na hitrejši in enostavnejši menjavi uporabniški računov, obenem pa bomo lahko račune povezovali s storitvami v oblaku Cloud Services oziroma SkyDrive, kar bo omogočilo lažje dostopanje do našega računalnika, kjerkoli in kadarkoli bomo to zahtevali oziroma potrebovali, ter predvsem enostavno izmenjavo datotek med uporabniki. Windows 8 bo omogočal še boljšo sinhronizacijo našega osebnega računalnika z ostalimi prenosnimi napravami preko storitev Sync, ki postajajo vse bolj pomemben del našega vsakdana. Obenem bo sistem varnejši in bo omogočal prijavo na spletne strani na podlagi uporabnikovega obnašanja in interesov. Veliko pozornosti so usmerili tudi v integracijo kartic socialnih omrežij (Social Tags), ki jih poznajo predvsem uporabniki pametnih mobilnih naprav (Windows Phone) z operacijskim sistemom Windows 7.5. Ena od novosti, ki jo bomo lahko pri Windows 8 šteli kot velik plus, pa bo Windows Home Server V2, ki bo služil kot dodatni prostor na mreži, kamor bomo lahko shranjevali kopije podatkov, programe in ostale pomembne stvari ter do njih dostopali preko mreže. Lahko pa bomo določene stvari tudi delili z drugimi uporabniki preko funkcije Automatic File Duplication. Prav tako kot Windows 7 bo tudi Windows 8 nudil določena orodja za kreiranje posnetkov sistema (sistemske slike). Če se usmerimo še k sistemskim zahtevam, ki bodo ključne za uspešno poganjanje Windows 8 sistema, lahko opazimo, da tudi tokrat zahteve bistveno ne odstopajo od zahtev, ki jih je imel Windows 7 sistem. Minimalne zahteve za Windows 8 bodo seveda odvisne od arhitekture samega sistema. Za 32-bit verzije bo tokrat pogoj 1 GHz procesor, 1 GB RAM, grafika s podporo DirectX 9 tehnologije ter 20 GB prostora na našem disku. Pri 64-bit verziji pa bo potrebno imeti na voljo vsaj 2 GB RAM ter nekoliko zmogljivejši procesor kot 1 GHz. Seveda pa bo Windows 7 temeljil tudi na večopravilnosti, ki je v današnjem času še kako dobrodošla. S strani Microsofta si lahko obetamo tudi novost na področju zabavnih vsebin (multimedije), kjer se poslavlja zelo dobro poznani Windows Media Player, ki ga bo nadomestil Zune. Program Zune se je na trgu pojavil šele ob prihodu Windows telefonov in že takrat pokazal, da Microsoft še zmeraj ogromno nudi na področju multimedije. Poleg Zune-a pa so se odločili tudi za integracijo Xbox Live središča, saj bo to še kako koristilo lastnikom konzol Xbox, uporabnikom mobilnih telefonov z operacijskim sistemom Windows Phone 8 ter ljubiteljem filmov. Windows 8 kaže močne smernice, ki jih je začrtalo podjetje Microsoft. Predvsem pa je tokrat v ospredju povezanost, prilagodljivost in usklajevanje naših pametnih mobilnih naprav z našimi osebnimi računalniki. Ali bo Windows 8 zadovoljil pričakovanja vseh uporabnikov, pa bo potrebno še počakati na uradno prodajno različico, ki se bo na naših policah pojavila 26. oktobra letos (PCMAG, 2008). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 10

11 3. PREDSTAVITEV ORODIJ WAIK 3.1 KAJ SO WAIK ORODJA V velikih podjetjih se sistemskim administratorjem velikokrat poraja vprašanje:»kako in na kakšen način izvesti oz. avtomatizirati namestitev nekega operacijskega sistema na več uporabniških računalnikov s prednastavljenimi funkcijami?«v zdajšnjih časih se v računalništvu vse bolj nagibamo k pogosti rabi strežniških storitev (Cloud services), saj so te storitve na voljo praktično povsod in kadarkoli jih zahtevamo. Tudi nameščanje operacijskih sistemov v velikih podjetjih se vse pogosteje opravlja kar preko strežnikov, saj lahko pri tem kar pozabimo na vso programsko opremo, ki smo jo prej potrebovali ob sami namestitvi operacijskih sistemov na računalnike. Vsekakor pa je pred samo namestitvijo potrebno najprej ustvariti posnetek operacijskega sistema (sistemsko sliko) in jo konfigurirati glede na želje in potrebe uporabnikov. Pri samem ustvarjanju, konfiguraciji in dokončevanju sistemskih slik in avtomatizaciji namestitev pa so še kako koristna raznovrstna sistemska orodja ponudnikov programske opreme, kot je v našem primeru Microsoft. Microsoft se je pri različici Windows 7 odločil, da sistemskim administratorjem ponudi svoje orodje, imenovano WAIK (Windows Automated Installation Kit), ki služi kot skupek več orodij, ki pomagajo pri izdelavi in konfiguraciji avtomatskih namestitvenih slik sistemov. WAIK orodja so se na tržišču pojavila ob uradnem izidu Windows 7 operacijskega sistema in jih je bilo možnost dobiti le preko Microsoftovega podpornega centra kot dodatek. WAIK orodja so sistemskim administratorjem poenostavila delo s sistemskimi slikami, konfiguracijami in integracijami potrebnih vtičnikov, gonilnikov ter tako prihranila veliko dragocenega časa, ki smo ga pred tem izgubljali s posamičnim nameščanjem (MS Technet, 2009). WAIK celoto sestavlja več orodij, kot so: - Windows System Image Manager (WSIM), - ImageX, - Deployment Image Servicing and Management (DISM), - Windows Preinstallation Environment (Windows PE), - Diskpart, - User State Migration Tool (USMT). Glavni namen WAIK orodij je prav izdelava avtomatskih namestitev sistemov brez nadzora, imenovanih unattended OS installations, zajemanje sistemskih slik z uporabo ImageX orodja ter kreiranje WinPE slik, ki služijo kasneje pri postavljanju samega sistema na računalnik. WAIK orodja so na voljo povsem brezplačno, njihova namestitev pa je s pomočjo Windows 7 čarovnika sila enostavna. V nadaljevanju bomo podrobneje spoznali posamezna WAIK orodja, njihov namen ter uporabo in medsebojno povezanost pri izdelavi avtomatizirane namestitve. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 11

12 3.2 NABOR WAIK ORODIJ IN NJIHOVA UPORABA Windows System Image Manager (WSIM) Windows System Image Manager (Windows SIM) je orodje, s katerim kreiramo in urejamo namestitveno sliko, s katero bomo kasneje postavili sistem brez kakršne koli interakcije uporabnika. Drugače imenujemo to tudi unattended Windows Setup, pri tem pa poleg samega kreiranja slike ter njenega urejanja posegamo tudi v sam grafični uporabniški vmesnik, s kratico imenovano GUI Graphical User Interface. Pri grafičnem uporabniškem vmesniku lahko spreminjamo in določamo, kaj se bo ob namestitvi operacijskega sistema uporabniku prikazalo na zaslonu in kaj ne. S tem si namestitev sistema bistveno poenostavimo in prihranimo čas, ki ga izgubljamo s sprehodom skozi raznovrstne menije, ki od nas zahtevajo izpolnjevanje posameznih podatkov (MS Technet, 2009). Vedeti moramo, da z orodjem Windows SIM ne bomo dobili še tiste prave sistemske slike za nameščanje, ampak le odgovorni dokument (answer file), ki bo uporabljen med samo namestitvijo operacijskega sistema in bo poskrbel za pravočasno vnašanje vnaprej določenih nastavitev. Answer File (XML) Odgovorni dokument (answer file) je zgrajen na podlagi XML dokumentov, ki vsebujejo različne definicije nastavitev in vrednosti, ki bodo uporabljene med samo namestitvijo operacijskega sistema. V samem odgovornem dokumentu navadno določamo različne namestitvene možnosti, vključno z definiranjem razdelitve particij na diskovnih pogonih ob namestitvi, in tudi lokacijo same namestitve ter licenčni ključ za avtomatično aktiviranje operacijskega sistema in ostale programske opreme. Poleg tega pa lahko prednastavimo imena uporabniških računov, nastavitve zaslona, internetne nastavitve brskalnika Internet Explorer, kot so to na primer»priljubljene«(favorites) in še bi lahko naštevali. Odgovorni dokument (answer file) za namestitev vedno uporablja temu značilno končnico».xml«, med ostalimi datotekami pa ga najdemo pod zapisom»unattended.xml«. S pomočjo ustvarjenega»unattended.xml«dokumenta smo v praksi znotraj sistema nadomestili prejšnji dokument»unattended.txt«vključno z»ini.«dokumenti. ImageX ImageX je orodje, do katerega dostopamo preko ukaznega okna (command-line), in omogoča proizvajalcem originalne opreme (OEM) in korporacijam izredno hitro zajemanje, urejanje in postavljanje sistemskih diskovnih slik, ki temeljijo na podlagi XML dokumentov. Orodje ImageX deluje z Windows sistemskimi slikami (.wim) ter njihovimi dokumenti, kar služi za shranjevanje tovrstnih sistemskih slik na omrežje, lahko pa deluje tudi s pomočjo drugih tehnologij, ki prav tako uporabljajo (.wim) format sistemske slike. Takšna tehnološka orodja so na primer Windows Setup, Windows Deployment Services Windows DS in System Management Server SMS oziroma OSFDP Operating System Feature Deployment Pack. Tako kot ostala orodja tudi ImageX orodje prinaša uporabniku določene prednosti pri izdelavi sistemskih slik in njihovi nadaljnji uporabi. Z orodjem ImageX lahko ustvarjamo sistemske slike, jih urejamo brez kakršnega koli razširjanja datotek v sistem in nato ponovnega zajemanja razširjene vsebine nazaj v sliko. Pomaga tudi pri postavitvi slike v naše delovno okolje. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 12

13 Obenem pa omogoča več fleksibilnosti ter kontrole nad samo postavitvijo medija, hitro razširitvijo slike in s tem prihranek časa pri namestitvi. Prav tako poskrbi tudi za zmanjševanje velikosti slike, neuničljivo okolje med procesom zajemanja slike in možnost delovanja na katerih koli platformah, ki jih podpira Windows sistem. Ne smemo pa pozabiti tega, da kljub temu, da gre za orodje, ki ga uporabljamo v ukaznem oknu, uporablja dva povsem različna algoritma za stiskanje podatkov, je hiter in maksimalno prilagaja velikost naše sistemske slike tudi za vnaprej. Brez kakršnega koli problema pa lahko v načinu urejanja sistemske slike določene podatke, datoteke tudi brišemo in dodajamo, ne moremo pa jih prepisovati, kot to lahko delamo pri standardnem kopiranju datotek iz mape v mapo. Če želimo z ImageX orodjem sliko prenesti na drug računalnik, moramo na tem računalniku predhodno izvesti operacijo Sysprep in Generalize, pa naj gre za popolnoma identični računalnik našemu (MS Technet, 2009).»Sysprep /generalize«z ukazno komando»sysprep /generalize«iz sistema odstranimo posebne informacije, podatke o naši namestitveni sliki, kar bo onemogočilo tudi kasnejšo uporabo sistemske slike na drugih računalnikih. Ob ponovnem zagonu računalnika po izvršeni funkciji»sysprep /generalize«bo sistem na hitro preletel vse specializirane konfiguracije. Med samim procesom konfiguracije pa mora določena skupina komponent opraviti svoje funkcije, ki so glavnega pomena oziroma pogoj, preden se lotimo nameščanja sistemske slike na nov računalnik. S tem predpripravimo željen računalnik na povsem novo namestitev, postavitev operacijskega sistema iz prej ustvarjene in nastavljene sistemske slike. To pride v poštev tudi takrat, ko želimo premakniti sistemsko sliko na nek drug računalnik, bodisi ko uporabljamo funkcijo»imaging«ali kloniramo oziroma izdelujemo duplikat diskovja. Ne da bi uporabili funkcijo»sysprep /generalize«pri postavitvi sistema, nam bo ta postavitev spodletela, kajti sistem tega ne odobrava. Deployment Image Servicing and Management (DISM) Deployment Image Servicing and Management (DSIM.exe) je orodje, do katerega dostopamo preko ukaznega okna (command-line) in se uporablja za servisiranje Windows slik ali za pripravo slike Windows prednamestitvenega okolja (Windows Preinstallation Environment Windows PE). DISM orodje se je na trgu pojavilo kot zamenjava za obstoječa orodja, ki jih poznamo iz sistema Windows Vista (Package Manager Pkgmgr, PEimg in Intlcfg). Funkcionalnosti, ki so jih vsebovala prejšnja orodja, so sedaj pri Microsoftu združili v enotno orodje (DISM.exe), ki pa so mu dodali tudi nove funkcionalnosti, med katerimi lahko najdemo izboljšano podporo za servisiranje brez omrežne povezave. Z uporabo Windows 7 sistema ter Windows Server 2008 R2 dobimo kopico dodatnih funkcionalnosti, ki jih omogoča orodje DISM. Omogoča dodajanje in odstranjevanje programskih paketov, gonilnikov, funkcij sistema Windows, storitev na podlagi servisiranja brez omrežne povezave v sodelovanju z (unattended.xml) dokumentom ter konfiguracij tistih osnovnih sistemskih nastavitev, kot je napreden vstop v sistem Windows (Windows LogIN). Poleg tega pa z DISM lahko nastavljamo tudi vrsto in različico našega operacijskega sistema, saj nudi podporo za 32-bit in 64-bit sisteme in je sposoben pripraviti tudi Windows PE 3.0 sliko. Čeprav je DISM novejše orodje, pa kljub temu še zmeraj omogoča uporabo starejših»pkgmgr«skript, kar je velik plus (MS Technet, 2011). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 13

14 Windows Preinstallation Environment (Windows PE) Windows Preinstallation Environment (Windows PE) je orodje oziroma kar nek manjši Win32 operacijski sistem s precej omejenimi funkcijami, storitvami in je zgrajen na podlagi Windows Vista jedra, imenovanega Vista kernel. V glavnem se sistem Windows PE uporablja za pripravo računalnika na Windows namestitev, kopiranje pogonskih slik iz omrežnega datotečnega strežnika ter kot orodje za izvršitev Windows namestitvenega postopka. Za Windows PE orodje smo že na začetku rekli, da gre za popolnoma samostojni operacijski sistem, ki pa ni namenjen primarni uporabi oziroma da bi nam služil kot edini operacijski sistem na računalniku. Precej dobro pa nam lahko služi tudi kot orodje za nameščanje, izdelovanje varnostnih kopij (backup-ov) z možnostmi povrnitve operacijskega sistema v stanje stabilnega delovanja. Pred samo namestitvijo lahko z njim razporejamo in urejamo particije diskovnih pogonov ter z uporabo orodja Diskpart.exe lahko pretvorimo obstoječe diske (basic HDD) v dinamične diske (Dynamic HDD), preden se sistem dokončno namesti. Seveda ima tudi Windows PE svoje omejitve pri uporabi programa, kot je na primer preprečevanje uporabe Windows PE sistema, kot operacijskega sistema. Vse, kar storimo ob prvi uporabi Windows PE, je ob vnovičnem zagonu, uporabi izgubljeno. Ne podpira Microsoft.NET Framework-a ali CLR-ja (Common Language Runtime). Če želimo namestiti 32-bitni sistem, je potrebno uporabiti 32-bitni PE, prav tako velja za 64-bitni sistem, kjer moramo uporabiti 64-bitni PE. Windows PE prav tako ne vsebuje sistemskega direktorija pod imenom»windows 32«oziroma natančneje»wow32«kot tudi direktorija, ki ga najdemo na 64- bitnih sistemih pod imenom»wow64«. Če se odločimo orodje Windows PE uporabiti preko mreže, moramo biti pozorni, da imamo nastavljeno internetno povezavo z uporabo DHCP-ja in pravilno nastavljen DNS strežnik, s katerega bomo orodje zaganjali. V zadnji verziji Windows PE orodja pa je za zagon orodja iz mreže že nujno potreben Windows DS Server. Najbolj pomembna pri vsem tem pa je prav uporaba»unattended.xml«odgovornega dokumenta, ki je ključni faktor, da se bo namestitev pravilno izvršila (MS Technet, 2011). Diskpart (Diskpart.exe) Diskpart je orodje, s katerim izvajamo raznovrstne operacije na našem diskovju. Za Diskpart bi lahko rekli, da je nekakšen podprogram orodja Windows PE, le da se razlikuje v tem, da ga upravljamo preko ukaznega okna»command line«in s pomočjo posebnih ukazov, kot jih marsikdo pozna preko uporabe DOS okolja. Z uporabo Dispart.exe orodja lahko spreminjamo stanje trdih diskov iz osnovnega v dinamični način delovanja in obratno. Diskpart omogoča tudi brisanje MBR particij, ki nam pri ustvarjanju particij na odstranljivih medijih, kot so USB, zunanji HDD..., omejitev postavi sam sistem Windows, ki pa v osnovi dovoljuje samo po eno MBR particijo. Poimenovanja posamezne particije oz. dodelitve črk pogonov Diskpart ne izvaja avtomatično, kar lahko opazimo ob seznamu pogonov, izpisanih v ukazni konzoli. Diskpart prikaže vsako particijo posebej, da pa se osredotočimo na particijo, na kateri bi radi izvajali določene operacije, pa Diskpart uporablja princip»disk Focus«, s katerim se enostavno prestavimo v celoto izbrane particije in s pomočjo ukazne konzole pripravimo particijo na nameščanje sistema s principom formatiranja, kreiranja imen pogonov ter predpripravo MBR zagonskih datotek (MS Support, članek , 2007). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 14

15 User State Migration Tool (USMT) User State Migration Tool (USMT) je orodje, ki ga uporabljamo preko skript ukazne konzole. S tem orodjem lahko popolnoma prilagodimo migracijo uporabniških profilov, vključno z vsemi nastavitvami, pravili, ki jih določimo v skripti. Zaradi kompleksnosti dela s skriptami je to orodje namenjeno predvsem izkušenim uporabnikom, sistemskim administratorjem. USMT orodje v osnovi vsebuje dve komponenti, in sicer»scanstate«ter»loadstate«, poleg teh dveh komponent pa vsebuje še komplet modificiranih»xml«dokumentov, kot so MigApp.xml, MigUser.xml ter MigDocs.xml. Imamo pa seveda možnost kreiranja lastnega»xml«dokumenta, ki bo v veliko podporo pri migraciji uporabniških profilov in njihovih potreb. Lahko kreiramo tudi»config.xml«dokument, s katerim bomo določili datoteke ali nastavitve, ki jih želimo izključiti iz migracije profilov. Predvsem je USMT orodje namenjeno administratorjem, ki postavljajo sisteme večjega ranga uporabnikov (velika podjetja). Če mislimo izvajati migracijo profilov manjšega števila uporabnikov (mala podjetja), je boljše, enostavnejše ter hitrejše, če izberemo orodje»windows Easy Transfer«. Windows Easy Transfer je orodje, ki ga najdemo pri novejših verzijah operacijskega sistema Windows, kot sta Windows Vista ter Windows 7. Omogoča, da enostavno z nekaj kliki in medsebojno povezavo (sinhronizacijo) dveh računalnikov prenesemo vso uporabnikovo vsebino, ki se nahaja v njegovem profilu, vključno z vsemi nastavitvami profila samega. Vsekakor pa uporaba USMT orodja ni priporočljiva za primere, kot so migracije, pri katerih se na koncu zahteva uporabnikova interakcija, in migracije, ki zahtevajo prilagajanje na»pc-pc«osnovi. Z uporabo orodja USMT pa lahko izkoristimo prednosti, kot so varna migracija uporabniških profilov, računov, operacijskega sistema ter nastavitev aplikacij. Precej se zmanjšajo tudi stroški nameščanja Windows okolja z ohranjanjem celotnega uporabniškega stanja na prejšnjem računalniku. Končnemu uporabniku prihrani čas, ki je potreben za prilagajanje namizij in iskanje manjkajočih datotek po namestitvi. Obenem se skrajša tudi čas, ki je potreben za uporabnika, da se privadi na nov operacijski sistem ter povečuje zadovoljstvo izvajalcev s končnim rezultatom migracijskega procesa (Jay Garmon, 2010). Oobe.xml Oobe.xml je dokument, ki pri izdelavi sistemske slike služi kot vir, s katerim zbiramo slike in besedila, s katerimi lahko urejamo oziroma spreminjamo pozdravno okolje Windows»Windows Wellcome«, Windows center in vpisni sistem»isp SignUp«, ki ga srečujemo ob vsaki prijavi v Windows sistem (Microsoft Technet, 2009). Za izgradnjo samostojne Windows sistemske slike, ki naj bi vsebovala več jezikovno podporo za več kot eno državo, pa lahko izvedemo na način ustvarjanja več Oobe.xml dokumentov, s katerimi posežemo v samo vsebino dokumentacije, ki temelji tako na jezikovnih opcijah kot tudi na opcijah za državo ter regijo uporabnika. Oobe.xml dokumente uporabljamo skupaj z orodjem Sysprep, ki vse zapisano v dokumentu pretvori v dejanja oziroma operacije. Z Oobe.xml dokumentom sistemu opredeljujemo državo, časovni pas, regijo, vrsto uporabnika, pravice uporabnika, prikaz zahtevanih polj, prikaz pozdravnega okna, prikaz Windows Logo ter vse potrebne podatke o računalniku samem. Oobe.xml je dokaj podoben način zapisovanja podatkov v dokument tako, kot to omogoča»unattended.xml«dokument. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 15

16 3.3 ALTERNATIVNA ORODJA Poleg Microsoft WAIK orodij lahko na tržišču najdemo kar nekaj raznovrstnih orodij, s katerimi pridemo do podobnega cilja kot z uporabo WAIK orodij, le da so ta orodja precej hitrejša, enostavnejša za uporabo. V nekaterih primerih lahko pri novejših alternativnih orodjih opazimo tudi že prisotnost tako imenovanih čarovnikov za nameščanje operacijskih sistemov z uporabo sistemskih slik, pod drugim imenom»system image deployment wizard«. Večina novejših orodij vse bolj teži k principu nameščanja operacijskega sistema preko strežnika oziroma storitev v oblaku»cloud services«, ki so danes v popolnem zagonu. Z vidika uporabnikov in administratorjev je bilo do sedaj izvedenih že kar nekaj anket na temo naprednejšega nameščanja sistemov, kjer se je jasno pokazalo, da velika podjetja vse bolj posegajo po orodjih, ki omogočajo nameščanje sistemov kar preko strežnikov, s čimer si podjetja prihranijo čas ter stroške. Glavni cilj sistemskih administratorjev pri uporabi teh orodij je prav hitrost, enostavnost ter stalna dosegljivost, ne glede na lokacijo, na kateri se nahajajo. Acronis Snap Deploy 4 Acronis Snap Deploy 4 je sistemsko orodje podjetja Acronis, ki je eden izmed vodilnih proizvajalcev programske opreme za raznovrstne sistemske, administrativne in uporabniške potrebe tako v velikih podjetjih, malih podjetjih kot tudi v našem domačem okolju. Na podlagi izkušenj in potreb sistemskih administratorjev po naprednejšem nameščanju operacijskih sistemov so v ta namen razvili programsko orodje Snap Deploy 4. Snap Deploy 4 je orodje, ki ga lahko uporabljamo tako v računalniškem kot tudi v strežniškem načinu, kar je velika pridobitev za vsakogar, ki želi izvesti postavitev sistema od koderkoli in kadarkoli to želi. S pomočjo orodja lahko izdelamo sistemsko sliko oziroma natančen, identičen posnetek sistema, kot ga imamo na disku s celotno uporabniško konfiguracijo ter programi, aplikacijami, pri katerih se nastavitve in shranjene datoteke uporabnika ohranijo. Takšno sistemsko sliko lahko namestimo oziroma postavimo kar na več računalnikov hkrati, kar je idealno, če izvajamo hitro namestitev»rapid instalation«na strežnike ali računalnike. Veliko zadovoljstvo v velikih podjetjih je s strani Acronisa povzročila tudi programska kompatibilnost z Microsoft Windows Server 2008 R2 programsko opremo, ki se v veliki meri uporablja predvsem v takšnih podjetjih (Acronis, 2012). Acronis Snap Deploy 4 omogoča kar veliko možnosti za namestitev sistemske slike na strežnik ali računalnik. Sliko sistema lahko postavimo tako ročno kot avtomatsko v primeru, da imamo ciljne računalnike pripravljene na nameščanje. Lahko pa se sliko sistema uporabniku samo pripravi ter nato uporabnik sam po želji izvrši nameščanje takrat, ko sam to želi. Lahko izvedemo tudi samostojno namestitev slike, ne da bi ob tem orodje zahtevalo kakršno koli internetno povezavo na ciljnem računalniku. Imamo pa tudi možnost nameščanja slik po vnaprej določenem časovnem obdobju, kar še posebej koristi, če želimo namestiti ali obnoviti sistem med vzdrževanjem, kot je na primer vsako noč ali vikend. Sisteme s Snap Deploy 4 orodjem lahko nameščamo na več načinov. Eden od načinov je z uporabo namestitvenih predlog»deployment templates«, ki omogočajo shranjevanje namestitvenih nastavitev, ki jih lahko uporabljamo tudi pri kasnejših opravilih. Drug način nameščanja pa se izvaja s pomočjo»multicast«in»unicast«. Način»Multicast«omogoča in zmanjšuje omrežni promet in tako prihrani čas nameščanja slike na več računalnikov hkrati. Lahko se odločimo tudi za način»unicast«, ki omogoča in zmanjšuje obremenitve v omrežju ter s tem preprečuje, da ne bi prišlo do kakršnih koli težav z združljivostjo omrežne opreme. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 16

17 Z Acronis Snap Deploy 4 lahko računamo na zanesljivost in učinkovitost orodij, s katerimi upravljamo konfiguracijo pred samo namestitvijo. Kot Microsoft WAIK orodja tudi Snap Deploy 4 orodje ponuja vrsto možnosti pred samo postavitvijo slike na ciljni računalnik, le da tokrat od nas ne zahteva nobenih posebnih znanj ali upravljanja ukaznih oken, kot se to pojavlja pri uporabi WAIK orodij. Naj naštejemo le nekaj tistih nastavitev, ki jih lahko enostavno spremenimo, preden se odločimo za namestitev. Lahko nastavljamo imena računalnikov, domene ali delovne skupine, TCP/IP nastavitve, uporabniške profile, ki jih lahko sproti dodajamo ali brišemo, varnostne poverilnice (SID). Poleg vseh teh možnosti lahko tudi ciljni računalnik ugasnemo ali ponovno zaženemo. Na ciljni računalnik lahko s pomočjo čarovnika prenašamo nove dokumente, kar pride še kako prav, kadar izvajamo selitev uporabnikov. Omogoča pa tudi poganjanje raznih aplikacij, programov in skript na ciljnem računalniku takoj po nameščenem sistemu. Paragon Deployment Manager 10 Paragon Deployment Manager je programsko orodje podjetja Paragon, ki že 17 let izdeluje vrhunsko programsko opremo za raznovrstne rešitve v računalniškem svetu. Tako kot pri Acronisu so tudi pri Paragonu razvili programsko opremo, ki omogoča hitro in učinkovito nameščanje operacijskih sistemov na več računalnikov hkrati. Tako je tudi to sistemsko orodje med uporabniki in administratorji zelo priljubljeno že iz vidika enostavnosti in funkcionalnosti. Paragon Deployment Manager 10 ponuja kopico možnosti glede hitre namestitve operacijskega sistema z uporabo sistemske slike. Ena najbolj pomembnih stvari pri Paragon deployment mangerju pa je povezanost oziroma združljivost z orodji Microsoft Sysprep in Windows PE 3.0, obenem pa tudi podpora za Windows Server 2008 R2. Omogoča samostojno postavitev sistema iz okolij Linux ter DOS preko zagonskega medija, podpira pa tudi tako starejše kot najnovejše operacijske sisteme. Tako kot Acronis tudi Paragon nudi možnost masivnega nameščanja operacijskih sistemov z uporabo sistemskih slik kar preko strežnikov in to celo do 1000 računalnikov hkrati. Poleg izdelave celotne sistemske slike lahko pred končno namestitvijo v postopek uvozimo tudi»unattended.xml«dokument ter določeno konfiguracijo spreminjamo preko skript in ukaznih konzol, kot to lahko počnemo tudi pri WAIK orodjih. Če se odločimo, da bomo postavljali sistem preko mreže, nam pri tem ni potrebno nameščati ali skrbeti za pravilno povezavo z omrežjem, saj so pri Paragonu poskrbeli in v zagonska namestitvena okolja, kot so na primer WinPE, WDS, BDD in ImageX, dodali čarovnike za napredno povezovanje do strežnikov in s tem avtomatsko iskanje sistemskih slik. Pred samo namestitvijo, postavitvijo sistema na ciljni računalnik pa bo vsekakor prav prišlo tudi integrirano orodje»hard disk manager«, ki je tudi eden od sestavnih delov tega sistemskega orodja, ki poskrbi, da si razpored, velikost, način diskov in poimenovanje particij uredimo kar na najlažji možen način. S Paragon Deployment Manager orodjem lahko sistem s pomočjo ene same sistemske slike namestimo tudi na različno strojno opremo, obenem pa lahko izvajamo v zagonskem okolju tudi migracijo podatkov, profilov, aplikacij ter optimiziramo, kreiramo, defragmentiramo in brišemo diskovje. Strukturo Paragon Deployment Managerja sestavljajo postavitvena konzola, ki skrbi za nadzor ter upravljanje namestitvenih sej. Infrastrukturni strežnik je eden glavnih elementov pri nameščanju slik na ciljne računalnike. PXE strežniki omogočajo integracijo postopkov z zunanjimi DHCP strežniki. Z ustvarjalcem zagonskih medijev»boot Media Builder«ustvarjamo zagonske CD/DVD medije ali PXE slike, ki temeljijo na podlagi Linux/DOS UI ter Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 17

18 WinPE okolja. Upravljavec trdih diskov»hard Disk Manager«skrbi za upravljanje ciljnega računalnika v načinu backup, migracija, optimizacija ter obnova sistema. Prilagodljiva slikovna orodja»adaptive Imaging Tools«skrbijo za pripravo univerzalne sistemske slike za nadaljnje postavitve, nameščanja. PC Image Clone v5.0 PC Image Clone v5.0 je orodje podjetja PC DISK TOOLS, ki omogoča izdelovanje varnostnih sistemskih slik, hitrih rešitev na področju obnovitve sistema iz prej ustvarjene slike sistema, hitro kloniranje diskovja in upravljanje s sistemskimi particijami. Seveda pa je to orodje poleg vseh prej omenjenih funkcionalnosti primerno tudi za hitro postavitev operacijskih sistemov preko strežnikov ali pa v načinu samostojne postavitve (disk na disk). Pri sami hitri postavitvi operacijskega sistema lahko omenimo še to, da nam orodje omogoča postavitev sistema z uporabo»unattendend.xml«dokumentov, kar poteka popolnoma avtomatsko in hitro, kar se zelo pozna v obliki prihranjenega časa. PC Image Clone v5.0 orodje pa tako kot ostala podobna orodja nima nobenih problemov na področju kompatibilnosti z operacijskimi sistemi, kot so Windows XP, Windows Vista, Windows 7 in Windows 8. Poleg tega pa je kompatibilno tudi z Windows Server 2003 in novejšim Windows Server Podpira obe varianti izvedb operacijskega sistem, 32-bitno različico ter 64-bitno različico. Pri nameščanju pa orodje omogoča tudi uporabo Windows PE 3.0 okolja preko zagonskih medijev, kot so USB, CD in DVD. Če gledamo na orodje s strani stroškov, bi lahko rekli, da se takšno orodje najbolj izplača manjšim podjetjem, kjer imamo manjše število uporabnikov, saj program v osnovi omogoča avtomatizirano nameščanje sistemov na 30 uporabniških računalnikov z eno polno licenco do strežniškega hranjenja sistemskih kloniranih slik. Ob nakupu orodja podjetje dobi tudi polno neomejeno podporo na daljavo ob morebitnih težavah ter brezplačne nadgradnje in posodobitve ob vsakršni morebitni spremembi verzij orodja. Microsoft Express Deployment Tools (EDT) Microsoft Express Deployment Tools (EDT) je orodje, ki ga je podjetje Microsoft poleg orodij WAIK razvilo samo za namen ekspresne postavitve že vnaprej izdelanih sistemskih slik, ki naj bi že vsebovale vse potrebne sestavine, ki smo jih srečali pri orodjih WAIK. Namen takšnega orodja je v tem, da služi kot pripomoček prodajalcem, administratorjem in uporabnikom pri pravilnem postavljanju sistemov, vključno z vso programsko opremo na operacijskem sistemu. Z uporabo EDT orodja si tako prihranimo čas in denar, obenem pa je Microsoft s svojim čarovniško podkovanim vmesnikom samo nameščanje OEM programske opreme še dodatno poenostavil. Edini pogoj, ki ga zahteva orodje EDT pred postavitvijo sistema in uporabo, pa so OPK orodja in nastavki za programsko opremo, ki jo želimo namestiti na sistem. OPK orodja in nastavki za programsko opremo so brezplačno na voljo preko Microsoft OEM strani za prenos opreme. Kar se tiče same postavitve sistemov z orodjem EDT, pa lahko rečemo, da za samo kreiranje sistemske slike ne porabimo več kot ene ure, postavitev pa lahko opravimo celo v desetih minutah, seveda pa je to odvisno od velikosti slike in nameščene programske opreme, ki jo želimo imeti na novo postavljenem sistemu (MS Technet, 2009). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 18

19 4. IZDELAVA SISTEMSKE SLIKE 4.1 KAJ JE SISTEMSKA SLIKA Sistemska slika je, kot že samo ime pove,»slika sistema«oziroma z drugimi besedami: posnetek celotnega sistema. Sistemska slika je natančna kopija diska ali diskovja, ki vključuje vse potrebne pogone, ki so pogoj, da operacijski sistem sploh deluje oziroma da se operacijski sistem sploh lahko naloži in pripravi za uporabo. Med te potrebne pogone štejemo sistemsko particijo»system partition«, ki je običajno rezervirana particija za operacijski sistem in jo kot običajni uporabniki ne moremo brisati, ne da bi za to posegli po programskih orodjih, ki to omogočajo, kot smo jih spoznali nekoliko prej v poglavju Alternativna orodja. Poleg vseh potrebnih pogonov sistemska slika vsebuje tudi vse potrebne sistemske in uporabniške nastavitve, programe, aplikacije, datoteke, vključno z operacijskim sistemom Windows. Bistvo sistemske slike je to, da omogoča popolno obnovitev stanja našega operacijskega sistema v stanje, kakršno je bilo pred pojavom resnejših sistemskih napak, ki so nas ovirale pred normalno uporabo sistema. S sliko poleg samega sistema obnovimo tudi vsebino (datoteke), ki se nahaja na našem trdem diskovju, upoštevajoč, da lahko naš računalnik kadarkoli preneha delovati. Z obnovitvijo sistema preko sistemske slike ne obnovimo samo tistih delov sistema, ki jih potrebujemo, ampak obnovimo sistem v celoti, do najmanjše podrobnosti oziroma do popolne identičnosti v primerjavi z našim prejšnjim računalnikom. Pri samem ustvarjanju sistemske slike tako orodja kot sam sistem ne omogočajo, da bi v sliko zajeli samo tiste podatke, datoteke, programe, ki bi jih želeli imeti na ciljnem računalniku, ampak namesto tega zajamejo kar celotno diskovje, vključno tudi s tistimi programi, datotekami, podatki, ki jih ne želimo imeti na ciljnem računalniku, vendar tukaj drugih opcij nimamo. Kljub temu, da imamo v operacijskem sistemu tudi po več trdih diskov in s tem več particij, nas to pri ustvarjanju sistemske slike ne bo prav nič motilo, saj lahko ustvarimo sistemsko sliko v načinu zajemanja vseh particij ter trdih diskov, ki bodo ob obnovi operacijskega sistema na ciljni računalnik ostali razporejeni točno tako, kot smo jih imeli razporejene na starem računalniku. Kljub temu, da takšna sistemska slika oziroma varnostna kopija vsebuje vse naše osebne datoteke, informacije, podatke, pa je še kako priporočljivo, da vsaj enkrat mesečno posežemo tudi po orodju»windows BackUp«, ki izdela hitro varnostno kopijo našega diskovja, vključno z vsemi podatki, programi, datotekami. Takšno hitro varnostno kopijo pa lahko uporabimo kot točko obnove»point Of Restore«takrat, ko z zagonskim Windows namestitvenim medijem popravljamo sistem in ga želimo povrniti v čas stabilnega delovanja, preden so se v sistemu sploh pojavile kakršne koli napake (Microsoft, 2012). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 19

20 4.2 SISTEMSKA SLIKA IN WINDOWS 7 BACKUP Sistemska slika (System Image) Kot smo že prej omenili, je sistemska slika popolna kopija celotnega operacijskega sistema in diskovja, vključno s particijami, kar še zmeraj velja za eno najvarnejših, a malo bolj zahtevnih oblik shranjevanja podatkov in s tem celotne obnove računalnika. Sistemsko sliko raznovrstni programi navadno zapakirajo v eno večjo datoteko, ki jo lahko shranimo tako na omrežno mesto kot na druge zapisljive medije, med katerimi je priporočljiv predvsem zunanji trdi disk»external HDD ali SSD«, saj lahko z njim enostavno prenašamo sliko, kamor želimo, in jo s tem tudi zavarujemo v smislu, da jo fizično ločimo od sistemskih pogonov v računalniku. S tem, ko jo fizično ločimo, pa preprečimo, da bi se ob kakršni koli napaki na sistemskem disku okvarila tudi naša sistemska slika, saj potemtakem z njo ne bi mogli povrniti sistema v stabilno stanje. Za večino ljudi sistemska slika v grobem predstavlja prav vse, kar potrebujejo za ohranitev podatkov, programov in celotnega operacijskega sistema, vendar se takšnih opravil marsikdo od običajnih uporabnikov ne poslužuje, saj se mu zdi sam postopek nekoliko zakompliciran in zamuden. Za takšne uporabnike, ki niso vešči izdelovanja sistemske slike ali pa jim je glavni cilj samo ohranitev podatkov in datotek, pa so pri Microsoftu v operacijski sistem Windows 7 vgradili tudi svoje orodje za varnostno kopiranje datotek, imenovano»windows Backing Up Files«. Windows 7 Backup (Windows Backing Up Files) Windows 7 Backup je orodje, ki ga ponuja v osnovi že sam operacijski sistem Windows 7, kar pomeni, da je to orodje v Windows 7 sistem že integrirano in ga najdemo v skupnosti orodij za varnostno kopiranje oziroma pod nazivom»backup Your Files«. Takšno orodje za varnostno kopiranje datotek nam v primerjavi z orodjem za izdelavo sistemske slike ne ponuja možnosti izdelovanja slike celotnega sistema, ampak nudi izdelavo varnostne kopije dokumentov, programov, slik, videov in trenutne konfiguracije. Takšna varnostna kopija lahko služi kot obnovitvena točka v primeru, ko se stabilnost sistema poruši in ga želimo povrniti nazaj v stanje stabilnega delovanja. Poleg izdelave varnostne kopije dokumentov, slik, programov in vse potrebne konfiguracije pa nas Windows Backup orodje ob vsakem ustvarjanju obnovitvene točke sistema vnovič vpraša tudi za ustvarjanje obnovitvenega diska, s katerim lahko preko Windows 7 zagonskega medija OEM popravimo nepravilno delovanje sistema ali pa ga vsaj povrnemo v stanje, ko še lahko rešimo svoje podatke iz računalnika na nek drug medij. Z ozirom na Windows 7 Backup lahko rečemo, da takšno orodje ustvari samo grobo sistemsko sliko, s katero ne moremo obnoviti sistema v celoti, kot to počne celostna sistemska slika, ampak lahko poleg vseh dokumentov, programov in nastavitev obnovimo tudi aktivacijo operacijskega sistema Windows 7, kar pomeni, da sistema ob morebitni obnovitvi ne bo potrebno ponovno aktivirati. Varnostno kopijo z orodjem Windows 7 Backup je priporočljivo izvajati vsaj enkrat na 14 dni, saj lahko diskovje kadarkoli nepričakovano odpove, medtem ko je celostno sistemsko sliko pametno narediti vsaj enkrat v obdobju petih mesecev (Andy Rathbone, 2010). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 20

21 4.3 IZDELAVA SISTEMSKE SLIKE Preden bomo v nadaljevanju diplomskega dela podrobneje spoznali faze priprave, izgradnje, postavitve ter upravljanja sistemske slike operacijskega sistema Windows 7, pa moramo najprej razčleniti sam proces, skozi katerega bomo primorani iti pri izdelavi sistemske slike kot tudi pri postavitvi sistema. Plan Nastavljanje okolja Prilagajanje Namestitev in testiranje Postavitev Upravljanje Slika 1 - Pregled pred namestitvenega procesa Plan: Preden se bomo sploh lotili ustvarjanja sistemske slike, moramo imeti po korakih izdelan plan oziroma načrt, v katerem moramo najprej definirati metodologijo dela, ki bo ustrezala našim željam, potrebam in pridobljenemu znanju s tega področja. V plan moramo vključiti in zbrati vsa potrebna sredstva, vključno s strojno in programsko opremo, ki je ključnega pomena za celoten proces. Nastavljanje okolja: Pomemben del prednamestitvenega procesa je tudi izgradnja postavitvenega okolja, kjer je nujno potrebno opredeliti predvsem Windows System Image Manager (Windows SIM) orodje, ki ga moramo namestiti, če sploh želimo izdelati sistemsko. Ker je Windows SIM orodje, nujno potrebno za kakršnokoli delo s sistemsko sliko, moramo še pred samo namestitvijo takšnega orodja izbrati samostojen računalnik, ki se bo uporabljal samo v namen razvijanja sistemske slike. Za testiranje naše sistemske slike pa smo primorani izbrati tudi računalnik, kjer bomo lahko izdelano sliko preizkusili z namestitvijo, ki je skorajda enaka tisti končni postavitveni sliki. S takšnimi ukrepi oziroma testnim okoljem lahko izdelano sistemsko sliko tudi dopolnjujemo in popravljamo v primeru, da s trenutnim stanjem nismo zadovoljni in da manjkajo določeni parametri. S tem, ko si zagotovimo dva popolnoma ločena računalnika, namenjena samo testiranju našega izdelka, si tako rekoč zagotovimo varnost pred morebitno zrušitvijo sistema, ki bi v primeru, da bi stvar testirali na uporabniškem računalniku, že ob najmanjši napaki lahko resno ogrozili vse podatke, nastavitve, datoteke in programe ter preprečili normalno delovanje sistema. Z uporabo Windows SIM orodja pa se odpre tudi možnost definiranja omrežnega deljenja sistemske slike in dodatnih nastavitev našega okolja. Prilagajanje: Ko zaključimo nastavljanje testnega okolja, se lahko končno posvetimo kreiranju tistih najbolj pomembnih, ključnih dejavnikov za našo sistemsko sliko, kot sta»answer file«in»unattended.xml«dokumenta z uporabo Windows SIM orodja. Obenem pa lahko ustvarimo tudi Oobe.xml dokument, s katerim bomo nastavljali Windows pozdravno okno oziroma»windows Wellcome Screen«. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 21

22 Namestitev in testiranje: V procesu nameščanja in testiranja pa bomo izvajali preizkusno oziroma»referenčno namestitev«naše ustvarjene sistemske slike, ki bo poleg obeh odgovornih dokumentov vsebovala tudi dodano vsebino iz zagonskega DVD medija operacijskega sistema Windows 7 (Windows product DVD). Z dodajanjem vsebine iz zagonskega DVD medija bomo sistemski sliki omogočili nekakšne vrste dostop do integracije zagonskih datotek (Boot MGR files), ki so ključnega pomena takrat, ko vklopimo računalnik in čakamo, da se operacijski sistem začne nalagati. Poleg zagonskih datotek iz Windows 7 DVD medija pa bomo na takšen način v sliko vpeljali s strukturo (x86) in 64-bitni s strukturo (amd64), ki pa imata tudi del vloge pri izgradnji XML dokumentov. Postavitev: Pri postavitvi že lahko govorimo o končni sistemski sliki, ki jo bomo nameščali oziroma postavljali na uporabniške računalnike večjega obsega uporabnikov s pomočjo ustreznih orodij WAIK. V tem koraku si bomo pogledali zajem sistemske slike, postavitev slike na uporabnikov računalnik in shranjevanje slike na različne medije. Ogledali si bomo tudi način postavljanja operacijskega sistema za manjši obseg uporabnikov, z uporabo»answer file«dokumenta v kombinaciji z Windows produkcijskim DVD-jem za vsak računalnik posebej. Naj omenimo še to: če smo se odločili, da bomo sistemsko sliko prenesli na drug računalnik in jo tam tudi postavili, moramo pri tem upoštevati in uporabiti orodje Sysprep s komando»/generalize«, čeprav imamo pri tem novem računalniku identično strojno opremo prejšnjemu. Upravljanje: Kot zadnji korak pa bomo pogledali še upravljanje sistemske slike oziroma kako lahko obstoječo sistemsko sliko urejamo in v njo celo integriramo potrebne gonilnike, servisne pakete in (third-party) aplikacije. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 22

23 TESTNO OKOLJE POSTAVITVENO OKOLJE Izdelava»answer.xml«dokumenta in shranitev tega na odstranljiv medij Namestitev Prilagajanje in preizkus slike Shranitev Postavitev Postavitev slike iz omrežja Uporabnik Tehnični računalnik Referenčni računalnik Strežnik Ciljni računalnik Slika 2 - Prikaz procesa postavitve sistemske slike preko omrežnega strežnika za velika podjetja (avtomatizirana postavitev) (Microsoft Technet, 2009) TESTNO OKOLJE POSTAVITVENO OKOLJE Namestitev Uporaba slike iz odstranljivega medija Uporabnik Izdelava»answer.xml«dokumenta in shranitev tega na odstranljiv medij ter preizkus Zagon orodja Sysprep z uporabo Oobe.xml ter opcije zaustavitve sistema po postavitvi Tehnični računalnik Ciljni računalnik Slika 3 - Prikaz procesa postavitve sistemske slike preko odstranljivega medija za manjša podjetja (ročna postavitev) (Microsoft Technet, 2009) Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 23

24 4.4 FAZE IZDELAVE SISTEMSKE SLIKE IN OKOLJA Ko govorimo o izdelovanju sistemske slike, zagotovo najprej pomislimo na nek proces kopiranja našega operacijskega sistema v smislu ustvarjanja varnostne kopije»backup«z nekaj kliki in potrditvami preko ustrezne programske opreme, ki omogoča takšne operacije. Danes trg ponuja kopico možnosti in programske opreme, s katero lahko na enostaven, preprost način ustvarimo kopijo našega operacijskega sistema z vsemi potrebnimi nastavitvami, dokumenti, programi, ki bi jih potrebovali v primeru, da zamenjamo naš obstoječ računalnik. Takšen način ustvarjanja varnostnih kopij sistema ni napačen z vidika osnovnega uporabnik, saj od njega ne moremo pričakovati potrebnih računalniških znanj pri izdelovanju popolnih sistemskih slik, ampak le tisto osnovno razumevanje principov varnostnih kopij. Z vidika administratorjev pa je pogled na izdelavo sistemskih slik, upoštevajoč, da gre za večje število uporabnikov, precej drugačen. Poleg tega, da se v administraciji sistemov znotraj podjetij srečujemo tako s časovnimi kot tudi z uporabniškimi problemi, pa nam dodatna znanja s področja ustvarjanja sistemskih slik kot tudi znanja pri uporabi naprednih orodij za tovrstno delo pridejo še kako prav. S tem mislimo predvsem na orodja, s katerimi v več fazah pridemo do končnega oziroma zastavljenega cilja, kar je v našem primeru izdelana popolna slika operacijskega sistema, s katero lahko v nekaj potezah hitro in učinkovito postavimo večje število sistemov hkrati. Sama izdelava popolne sistemske slike z vsemi nastavitvami, programi, particijami, datotekami poteka v več fazah, saj skozi faze nastajanja slike opravljamo pomembne konfiguracije, ki so ključnega pomena tako za uporabnike kot tudi za sisteme. V nadaljevanju si bomo pogledali faze načrtovanja, pripravljanja, prilagajanja sistemske slike in tudi samo končno postavitev in upravljanje s sistemsko sliko. Poleg sistemske slike je zelo pomembno tudi okolje, v katerem in iz katerega bomo sliko namestili v ciljni računalnik, ter tudi okolje, v katerem sistemsko sliko pripravimo do končne faze. Če si podrobnejše pogledamo prejšnji dve sliki, kjer imamo prikazana dva načina postavitve sistemske slike na ciljni računalnik, lahko vidimo, da je postavitev sistema možna tako preko strežniškega okolja za masivno postavitev računalnikov kakor tudi ročna namestitev na vsak računalnik posamično oziroma od uporabnika do uporabnika. Pri postavitvi slike preko strežniškega okolja ali ročnega nameščanja se moramo pred pričetkom celotnega procesa zavedati tudi določenih omejitev, na katere naletimo pri izvajanju procesov. Naj omenimo samo tri ključne dejavnike, ki opredeljujejo takšno raznolikost nameščanja in nam lahko pomagajo pri pravilni odločitvi, katerega uporabiti. Prva razlika je vsekakor v sami hitrosti postavitve sistema, kjer je hitrejša varianta postavitve sistema direktno iz sistemske slike kot pa postavitev sistema iz zagonskih zunanjih medijev. Osnovni uporabniki se največkrat poslužujejo nameščanja sistema kar iz zagonskega medija, saj takšna namestitev ne zahteva strežniškega okolja in omogoča omrežno deljeno povezavo. Druga razlika je v samem obsegu postavitve sistema, kjer je za strežniško nameščanje sistema z uporabo same slike zahtevano več znanja na področju konfiguracije in strežniške administracije, ki pa je v načinu nameščanja sistema preko zagonskega medija malo enostavnejše. Naj omenimo še tretjo razliko, ki zajema prilagajanje same namestitve sistema, kjer pa lahko rečemo, da tako med strežniškim okoljem in okoljem iz zagonskega medija kakšnih posebnih razlik ni moč opaziti, obe varianti pa omogočata visoko stopnjo prirejanja sistemske slike, le da je za način nameščanja slike preko strežnika administratorju ponujena možnost prilagajanja slike v načinu»audit mode«, ki zajema nameščanje in odstranjevanje določenih aplikacij, programov kar direktno v sliki. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 24

25 4.4.1 FAZA 1 - NAČRTOVANJE POSTAVITVNEGA OKOLJA Načrtovanje postavitvenega okolja je za nas ena izmed pomembnih faz celotnega procesa, kjer se odločamo med dvema okoljema, s katerega bomo postavljali sistem s pomočjo izdelane sistemske slike. Pri izbiri postavitvenega okolja ter upoštevanju, da bomo pri vseh procesih uporabljali izključno orodja WAIK, imamo tako na voljo dve varianti postavitvenega okolja. Prva varianta postavitvenega okolja temelji na postavitvi sistema direktno iz sistemske slike oziroma»image-a«, medtem ko druga varianta postavitvenega okolja temelji na postavitvi sistema z uporabo konfiguracijskih nastavitev preko odstranljivega medija (DVD, USB, ext.hdd). Da pa se bomo v praksi lažje odločali, katero okolje za postavitev sistema uporabiti, pa si bomo obe okolji podrobnejše pogledali v nadaljevanju. Varianta 1 - Namestitev iz slike Nameščanje oziroma postavitev sistema preko izdelane sistemske slike zagotavlja največjo stopnjo fleksibilnosti v razvojnem okolju in obenem daje možnost nameščanja sistema na večje število računalnikov hkrati. Z ustvarjanjem osnovne sistemske slike dobimo tako še več možnosti za hitro in učinkovito postavitev več računalnikov hkrati kljub enaki oziroma identični strojni opremi, konfiguraciji. Samo osnovno sistemsko sliko lahko brez kakršnega koli problema prirejamo našim potrebam ter željam in zahtevam uporabnikov. Takšne metode z uporabo osnovnih sistemskih slik poimenujemo kar s kraticama BTP (Build To Plan) ter BTO (Bulid To Order). Pri BTP»Build To Plan«metodi lahko govorimo o postavitvi samega sistema preko ustvarjene sistemske slike referenčne instalacije, ne da bi zaradi tega bili primorani spreminjati ciljni računalnik in ga prirejati sistemski sliki. Pri BTO»Build To Order«metodi pa gre za postavitev sistemske slike referenčne instalacije na ciljni računalnik, ki je že v samem začetku postavljen v način»audit mode«in prirejen po naročilih uporabnikov, administratorjev. Takšna metoda, kot je metoda nameščanja oziroma postavitve večjega števila računalnikov direktno iz sistemske slike, nam čas, ki bi ga izgubljali z običajnim nameščanjem sistema, zmanjša kar za več kot polovico. Z izborom takšne metode nudimo uporabnikom veliko možnosti pri sami izbiri aplikacij, programov, datotek, ki bi jih radi oziroma jih je potrebno vključiti v samo sistemsko sliko, da jih kasneje ne bo potrebno ponovno nameščati. Pri opredelitvi metode BTO»Build To Order«smo govorili tudi o načinu oziroma stanju»audit mode«, o katerem pa moramo tudi povedati slednje. Način»Audit mode«je stanje, ki se oklepa orodja Sysprep oziroma z njim sodeluje pri pripravi samega ciljnega računalnika na postavitev iz slike. Pomen samega»audit«načina pa je v tem, da lahko sami referenčni namestitvi dodajamo in odstranjujemo različne programe, datoteke, ki bi jih bili primorani brez takšnega načina nameščati ročno, kar pa bi bilo z obzirom na veliko število računalnikov zelo zamudno. Vsakokrat, ko se poslužimo izgradnje novega računalnika z uporabo ene od zgoraj opredeljenih metod, izhajamo iz poznane in preizkušene referenčne namestitve oziroma instalacije, kar pa pomeni, da ko se nekatere računalniške komponente spremenijo glede na okoliščine (potrebe), nam vsakokrat ni potrebno ponoviti izgradnje slike od začetka, ampak lahko enostavno spremenimo samo tiste, najbolj pomembne dejavnike v sliki, ki bodo ključnega pomena pri referenčni instalaciji oziroma namestitvi. S takšnim postopkom pa si bomo skrajšali tudi sam čas testiranja sprememb, ki so bile dodane h končni postavitveni sliki. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 25

26 Takšni metodi, kot sta BTP in BTO metoda, zagotavljata najvišjo stopnjo avtomatizacijske postavitve sistema. Če upoštevamo še implementacijo»unattended.xml«odgovornega dokumenta, pa lahko samo nameščanje oziroma postavitev sistema popeljemo v popoln avtomatizacijski proces, lahko pa glede na želje in potrebe izvedemo tudi avtomatizacijo le določenih sektorjev, delov same namestitve. Seveda pa takšna popolna avtomatizacija celotnega procesa od nas zahteva kar veliko časa za pripravo, še posebno pri izdelavi samega ogrodja oziroma odgovornih XML dokumentov, kot je»unattended.xml«in druge. TESTNO OKOLJE POSTAVITVENO OKOLJE 1. Nalaganje medija 1. Zagon v Windows PE Izdelava odgovornega dokumenta»answer file«namestitev 2. Zajamemo sliko s pomočjo ImageX orodja Shranitev 2. Zagon Windows namestitve Postavitev z answer file«dokumentom 3. Zagon Sysprep z uporabo Oobe in»shutdown«uporabnik Tehnični računalnik Referenčni računalnik Strežnik Ciljni računalnik Slika 4 - Prikaz procesa namestitve sistema z uporabo slike z metodama BTP in BTO (Microsoft Technet, 2009) Poleg same slike procesa nameščanja sistema z uporabo metod BTP in BTO naj omenimo še sedem osnovnih a ključnih postopkov, ki naj bi jih upoštevali v primeru, da se odločimo za izdelavo slike in postavitve sistema prav po teh dveh metodah. Osnovni proces metod BTP in BTO: 1. Pri izgradnji same referenčne instalacije moramo biti pozorni, da znotraj nje vključimo največje število vseh potrebnih sprememb, dodatkov, kajti moramo upoštevati, da bomo referenčno instalacijo namestili na večje število računalnikov, kjer bodo vse posamične spremembe izven okvira sistemske slike povzročile veliko izgubljenega časa. Ker pa se sama postavitev sistema navezuje na večje število računalnikov, pa je referenčno instalacijo potrebno pred samo postavitvijo temeljito preizkusiti z raznolikimi scenariji. 2. Ko je referenčna instalacija pripravljena na postavitev, je prva stvar, ki jo moramo narediti, da uporabimo orodje Sysprep (System Preparation Tool) in z izborom komandnega ukaza»sysprep /Oobe /Generalize /Shutdown«pripravimo računalnik, da se bo po izvedbi določenega procesa tudi sam izklopil. Če bi pred samo izvršitvijo takšnega procesa radi določene spremembe vnesli v instalacijo, je pred tem potrebno vstopiti v urejevalni način, Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 26

27 ki smo ga imenovali»audit mode«, kar pa lahko postorimo preko komandnega ukaza»sysprep /audit«, s katerim bomo spremembe lahko izvedli pred samo končno izročitvijo računalnika uporabniku. 3. Za sam zajem namestitvene slike pa zelo prav pride že omenjeno orodje»imagex«, s katerim bomo zajeli celotno sliko referenčne instalacije, ki jo bomo lahko po lastni želji ali potrebi shranili na neko dostopno mesto, kot je to v našem primeru strežnik. Samo shrambo zajete slike pa moramo še pred tem podrobno določiti tudi v samem orodju Windows System Image Manager (Windows SIM). 4. Pozornost moramo usmeriti tudi na pravilno sestavljanje strojne opreme uporabniških računalnikov, saj lahko katera izmed manjših napak povzroči oziroma omaje stabilnost in uspešnost same postavitve slike. Pomembna je tudi usklajenost strojne opreme z ostalimi računalniki, česar se moramo zavedati že v začetku izgradnje referenčne instalacije. 5. Končni oziroma ciljni računalnik moramo za samo delo s sliko referenčne instalacije zbuditi, zagnati v okolju Windows Preinstalation Environment in to z orodjem (Windows PE). 6. Preden pa nadaljujemo s samim nameščanjem prej izdelane slike, pa se moramo poslužiti še nastavite oziroma konfiguracije trdih diskov v ciljnih računalnikih, kar zavzema urejanje particij ter formatiranje z uporabo določenih orodij za delo z diskovjem, ki smo jih obravnavali pri alternativnih orodjih. Poskrbeti moramo tudi za zajeto sliko referenčne instalacije tako, da jo dupliciramo oziroma kopiramo na sam trdi disk računalnika. 7. Ponujena pa je tudi možnost nastavljanja oziroma prilagajanja slike referenčne instalacije tako ročno kot avtomatsko z uporabo»unattended.xml«dokumenta, kjer že na začetku nastavljamo namestitveno pomembne parametre. Takšno prilagajanje je omogočeno le v načinu»sysprep /audit«. S pomočjo integracije»unattended.xml«dokumenta lahko referenčni instalacijski sliki dodajamo raznovrstne aplikacije in konfiguracije. Ko pa enkrat zaključimo s celotnim procesom konfiguracije in dodajanjem potrebnih aplikacij, pa se lahko poslužimo še končnega procesa, do katerega dostopamo preko ukazne komande pri orodju Sysprep, in sicer s komando»sysprep /Oobe /Generalize /Shutdown«(MS Technet, 2009). Naj omenimo še to: ko bomo sliko referenčne instalacije shranjevali na strežnik, ne smemo pozabiti, da mora imeti vsak ciljni računalnik tudi omogočen omrežni adapter, kajti brez omrežnega adapterja računalnik v okolju Windows PE, ki že sam po sebi ne vsebuje nobenih gonilnikov za omrežne adapterje, ne bo zmožen pridobiti, odkriti slike iz strežnika, zaradi česar pa sama instalacija ne bo mogoča. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 27

28 Varianta 2 - Namestitev iz odstranljivega medija Pri postavitvi sistema preko odstranljivega medija lahko rečemo, da se takšen princip nameščanja slike referenčne instalacije uporablja pri manjšem številu uporabniških računalnikov in je bolj primeren način za manjša podjetja ali osnovne uporabnike. Ker so v večini primerov za manjša podjetja strežniške storitve kar precejšen stroškovni zalogaj, se je pametno posluževati že poznanega načina nameščanja, kot je zagonski medij»boot disk«. Samo nameščanje je sicer ročno in nekoliko počasno opravilo, a nas tudi takšen način nameščanja pripelje do istega končnega rezultata, kot smo ga deležni pri avtomatiziranem nameščanju. Metoda nameščanja sistema preko odstranljivega medija se prav tako uporablja tudi za izgradnjo same referenčne instalacije in tudi pri ostalih slikovnih nameščanjih sistema. TESTNO OKOLJE POSTAVITVENO OKOLJE Izdelava»answer.xml«dokumenta in shranitev tega na odstranljiv medij ter preizkus namestitev Uporaba slike iz odstranljivega medija Zagon orodja Sysprep z uporabo Oobe.xml ter opcije zaustavitve sistema po postavitvi Uporabnik Tehnični računalnik Ciljni računalnik Slika 5 - Prikaz procesa namestitve sistema z uporabo odstranljivega medija (Microsoft Technet, 2009) Osnovni proces pri nameščanju sistema preko odstranljivega medija: 1. Prva stvar, ki se je moramo lotiti, je vsekakor izdelava»answer«dokumenta z uporabo Windows SIM orodja in nato še njegova shranitev na sam odstranljiv medij. Običajno se shranjevanja»answer«dokumenta lotimo kar z USB ključem, ker je sama shranitev hitrejša, kot da bi stvar morali zapeči na disk. Obvezno moramo paziti, da»answer«dokument shranimo na USB pod imenom»autounattended.xml«. 2. Nameščanja se lotimo tako, da je najprej v sam računalnik poleg USB medija vstavimo še Windows 7 produkcijski medij oziroma»windows 7 OEM boot disk«, ki bo zadolžen kot podatkovna baza osnovnih Windows 7 elementov, ki jih bomo potrebovali pri instalaciji. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 28

29 3. Ko si bomo pripravili oba medija v ciljnem računalniku, bomo morali računalnik še prižgati, s tem pa bomo istočasno začeli izvajati proces nameščanja sistema Windows 7 OEM, ki bo prebiral in spotoma integriral vse tiste nastavitve, ki so zapisane v našem»autounattended.xml«dokumentu na USB ključu. 4. Tako kot pri BTP in BTO metodah lahko tudi pri tej metodi po končanem nameščanju urejamo nekatere dodatne parametre, ki jih lahko istočasno tudi preizkusimo. 5. Preden pa postavljeni računalnik predamo v roke uporabnika, pa moramo postoriti isti zaključni proces, kot smo ga izvedli pri metodah BTP in BTO z uporabo orodja Sysprep. S pomočjo orodja Sysprep bomo izvršili ukazno komando»/oobe /Generalize /Shutdown«, ki bo računalnik po zaključenem pripravnem procesu popolnoma izklopila. Ko bo uporabnik računalnik prižgal, bo sistem Windows 7 (glede na naš»answer file«) uporabnika vprašal po nekaterih osebnih podatkih (geslo, ime uporabnika, datum, ura) ter omogočil, da bo uporabnik takoj pričel z uporabo oziroma delom. Pri prvi varianti smo v zaključnem delu pri uporabi orodja Sysprep omenili način urejanja naše zajete slike z načinom»audit mode«preko ukazne komande»/audit«. Poleg same ukazne komande pa je dobro, da smo seznanjeni s samim pomenom in funkcionalnostmi»audit«načina. Zato si bomo način»audit mode«sedaj podrobnejše pogledali. Urejevalni način»audit Mode«:»Audit Mode«je funkcija, ki omogoča prilagajanje Windows instalacije našim željam, potrebam, ne da bi bili primorani parametre nastavljati preko uporabniškega vmesnika v začetnih straneh Windows 7 operacijskega sistema, kot smo tega deležni pri običajni instalaciji Windows 7 sistema, kjer nas čarovnik pred samo uporabo sistema sprašuje za nekatere njemu pomembne parametre, kot so na primer (licenčni ključ, časovna cona, ura, omrežna povezava, domena, ustvarjanje uporabniškega računa, lokacija...). S postavitvijo računalnika v način»audit Mode«pa je stvar malce drugačna v smislu, da takšen način urejanja instalacije zagotavlja, da naša prej ustvarjena slika referenčne instalacije ne bo vsebovala vseh teh dodatno zahtevanih parametrov in bo sama uvodna konfiguracija upoštevana po prej ustvarjenem dokumentu»unattended.xml«ali»answer file«dokumentu, kjer smo vse takšne sistemske parametre že določali. Takšen način urejanja naše instalacijske slike je več kot idealen, preden sam postavljen računalnik predamo v roke uporabnika ali pred ponovnim zajemanjem slike za vnovično uporabo znotraj organizacije. Ko prvič po sami namestitvi poženemo računalnik, se ponudita dve metodi, kjer izbiramo, v katerem načinu želimo računalnik zagnati. Prva izmed metod je zagotovo vsem poznana»windows Wellcome«metoda oziroma pod drugim manj poznanim imenom»system Out-of-Box Experience (OOBE)«. Takšni metodi navadno rečemo kar prva uporabniška izkušnja s sistemom Windows 7, na katero naletimo takoj po opravljeni glavni namestitvi operacijskega sistema, pri kateri mora končni uporabnik sistemu posredovati določene zahtevane informacije ter sprejeti licenčne pogoje uporabe Microsoft programske opreme. S takšnim posredovanjem informacij končni uporabnik prilagaja Windows 7 operacijski sistem svojim potrebam in željam. Med takšne informacije, ki jih uporabnik posreduje sistemu, uvrščamo ustvarjanje uporabniških profilov, računov, gesel, izbiranje časovni pasov, lokacij ter jezikov. Druga, manj znana metoda pa je»audit Mode«, ki jo v orodju Sysprep najdemo pod imenom»system Audit Mode«. Audit način omogoča popolno prilagajanje naše prej ustvarjene slike referenčne instalacije, kamor sodi dodajanje in odstranjevanje aplikacij, dokumentov, Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 29

30 gonilnikov ter drugih za uporabnika pomembnih parametrov in orodij, ki jih bo potreboval za delo.takšen urejevalni način ne zahteva nobenih dodatno potrebnih nastavitev v Windows pozdravnem okolju temveč nas Audit način direktno popelje do namizja sistema Windows 7 in tako omogoča takojšne prilagajanje nastavitev, programov, datotek in ostalih potrebnih parametrov. Med drugim lahko v tem urejevalnem načinu nameščamo raznovrstne potrebne gonilnike za strojno opremo, lahko nameščamo tudi raznovrstne aplikacije ter se poslužujemo predpriprave določenih sistemskih in uporabniških datotek, preden v njih poseže uporabnik sam. Poleg samega urejanja imamo tudi možnost testiranja celotne namestitve in s tem tudi iskanja določenih nepravilnosti v sistemu, ki bi lahko ogrozile stabilnost sistema ter uporabnikovo delo. Delo v Audit načinu je predvsem priporočljivo za podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo računalniške opreme potrošnikom, saj s pomočjo takšne metode predpripravijo operacijski sistem, nameščen na novem računalniku. Na takšen način lahko prodajalec uporabniku, v primeru da je ta ob nakupu računalnika dokupil še dodatno programsko opremo (Antivirusni program, Backup orodje...), namesti in vrne operacijski sistem v OOBE stanje oziroma v način»windows Wellcome«, kjer mora uporabnik nastaviti še tiste, njemu ključne parametre, ki smo jih že omenili pri prvi metodi. Najbolj pomembna lastnost Audit načina je upoštevanje odgovornih dokumentov, kot sta»answer file«in»unattended.xml«dokumenta, kjer že pred tem v njima definiramo kopico parametrov, sklopov»auditsystem«ter»audituser«, ki omogočata preskok Windows pozdravnega okolja (Microsoft, 2009). V nadaljevanju si bomo pogledali, kaj vse omogoča Audit način. Slika 6 - Sysprep orodje (način zagona računalnika po namestitvi referenčne instalacije) Audit način daje naslednje možnosti: - Preskok Windows pozdravnega okolja: S to možnostjo lahko direktno dostopamo do Windows namizja, obenem pa ni potrebno nastavljati privzetih nastavitev, kot so uporabniški računi, lokacija in časovna cona. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 30

31 - Nameščanje aplikacij, gonilnikov naprav in zagon skript: Lahko se povežemo v omrežje in s tem dostopamo do dodatnih instalacijskih dokumentov in skript. Poleg tega lahko nameščamo tudi druge jezikovne pakete in gonilnike. Preizkušanje veljavnosti Windows namestitve Preden na novo postavljen računalnik dodelimo uporabniku, lahko pred tem še opravimo testiranje sistema, ne da bi morali pred samim testom ustvariti uporabniški račun. S tem lahko pripravimo sistem, da bo ob naslednjem zagonu prešel v Windows pozdravno okolje. - Dodajanje dodatnih prilagoditev referenčni sliki: Ta funkcionalnost omogoča zmanjševanje števila referenčnih slik za urejanje. Na primer, v praksi lahko ustvarimo eno referenčno sliko, ki vsebuje instalacijo s prilagoditvami, ki jih želimo uporabiti pri vseh ostalih slikah operacijskega sistema Windows 7. S takšno referenčno sliko lahko sistem zbudimo v Audit načinu in v njem izvajamo dodatne spremembe, ki so od računalnika do računalnika lahko različne. Takšne spremembe navadno zahtevajo uporabnikove aplikacije ali specifični gonilniki naprav. Pri privzeti namestitvi Windows 7 operacijskega sistema lahko že na začetku opazimo, da je vgrajeni lokalni administratorski račun avtomatično onemogočen. V Audit načinu pa temu ni tako, saj je v tem načinu lokalni administratorski račun že avtomatično omogočen, saj pri urejanju sistema in njegovih parametrov potrebujemo popoln dostop z vsemi pravicami in skritimi datotekami. Naj omenimo še administratorski račun v»auditsystem«in»audituser«konfiguracijskem načinu. V auditsystem konfiguracijskem načinu lahko že na začetku zasledimo, da imamo administratorske pravice omogočene, kljub temu pa velja, da ko se prijavimo v sistem na podlagi vgrajenega administratorskega računa, s tem ponovno izgubimo vse administratorske pravice oziroma postane administratorski račun zaklenjen, kar pa velja prav tako tudi za audituser način. To omogoča uporabo audit načina z vsemi administratorskimi privilegiji, kljub temu pa bo ob naslednji zaustavitvi sistema administratorski račun do nadaljnjega ostal onemogočen. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 31

32 4.4.2 FAZA 2 - IZDELAVA POSTAVITVNEGA OKOLJA V prvi fazi smo govorili o načrtovanju postavitvenega, v drugi fazi oziroma v fazi izdelave postavitvenega okolja pa bomo govorili o pripravi tehničnega računalnika»tehnician computer«, ki ga bomo uporabljali tako za nameščanje naše programske opreme WAIK, ustvarjanje slike referenčne instalacije ter testno okolje za našo izdelano sistemsko sliko. Pogledali si bomo tudi dve varianti izgradnje našega testnega okolja. Poleg izgradnje tehničnega računalnika in testnega okolja pa ne bomo pozabili tudi na varnost in omrežne možnosti, ki jih ponuja okolje Windows 7. Da si bomo vse skupaj nekoliko lažje razlagali, pa si bomo na koncu druge faze pogledali še delo z okoljem Windows PE, ki smo ga omenjali že nekoliko prej, in izgradnjo Windows PE slike. Izgradnja tehničnega računalnika Pojem»tehnični računalnik«si vsak izmed nas verjetno razlaga po svoje. Za tehnični računalnik bomo rekli, da je to računalnik v nekem našem testnem okolju, na katerega bomo namestili Windows OEM prednamestitveni paket oziroma v našem primeru bomo takšnemu paketu rekli kar Windows AIK paket. Z našim tehničnim računalnikom bomo lahko na podlagi orodij WAIK ustvarjali odgovorne dokumente»answer files«, konfiguracijske pakete ter izdelovali lastne Windows PE slike. Za samo ustvarjanje in spreminjanje odgovornih dokumentov in konfiguracijskih paketov pa je potrebno poseči po orodju»windows System Image Manager«oziroma Windows SIM. Tehnični računalnik običajno vsebuje našo distribucijsko delitev oziroma datotečno strukturo, ki vsebuje glavne vire dokumentov, ki so potrebni za samo nameščanje oziroma postavitev Windows instalacijske slike. V primeru, da imamo na razpolago strežniški prostor, pa lahko te glavne vire dokumentov delimo z drugimi računalniki in jim tako omogočimo, da so jim poleg postavitvene Windows instalacijske slike vedno na voljo takrat, ko jih potrebujejo. Pomemben dejavnik pri izgradnji tehničnega računalnika in njegovega zadovoljivega delovanja pa je tudi zagotavljanje minimalnih sistemskih zahtev, kot so: - računalnik, ki je poleg 32-bitne različice sistema sposoben poganjati tudi 64-bitno različico operacijskega sistema Windows 7, - računalnik, ki je sposoben poganjati operacijski sistem Windows Server 2008 R2 ter Windows Server 2003, - podpora programskim orodjem Windows OPK ali Windows AIK, - ima vgrajeno CD ali DVD optično enoto za izdelovanje odstranljivih medijev, kot sta»system boot disk«in»windows boot PE«, - prednaložen program za izdelovanje (pečenje) slik, kot je na primer integrirana programska oprema za ustvarjanje CD in DVD medijev v samem sistemu Windows 7, - za pravilno delovanje orodij mora računalnik imeti nameščeno tudi.net Framework 2.0 programsko opremo, - nujno potrebna in omogočena mora biti tudi omrežna povezava, preko katere bo računalnik prejemal redne posodobitve, a le v primeru, da bomo tehnični računalnik uporabljali tudi za omrežno deljenje sistemskih slik»network image share«(ms Technet, 2011). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 32

33 Izgradnja testnega okolja»lab«čeprav smo poskrbeli in si pripravili tehnični računalnik, na katerem bomo izdelovali vse potrebne dokumente ter se ukvarjali s prilagoditvami dokumentov, ki bodo našo ustvarjeno sliko prilagajali našim željam in jo pripravili za vključitev v celotno namestitev, pa moramo razmišljati v smeri, da bomo ustvarjeno celoto želeli tudi preizkusiti. Preko samega preizkusa bomo kakršne koli napake lahko takoj odpravili in poskrbeli, da bo namestitev čim bolj čim bolj stabilna in učinkovita. Za takšno preverjanje oziroma preizkušanje stabilnosti slike in pravilnosti parametrov pa bomo morali poskrbeti z izgradnjo testnega okolja, ki ga bomo poimenovali»lab«. V njem bomo poleg pravilnosti parametrov preizkusili tudi scenarij postavljanja sistema, kjer se bo vsakršna napaka pri izvedbi takoj pokazala. Najpomembnejša lastnost, ki jo mora imeti naše testno okolje, je, da mora biti čim bolj zrcalno oziroma identično našemu končnemu postavitvenemu okolju. S tem, ko bomo zagotovili identičnost končnega postavitvenega okolja, bo tudi naša sistemska slika vsebovala informacije o obnašanju v realnem okolju na ciljnem računalniku. Pogledali si bomo dva primera takšnih postavitvenih okolij, kjer bo prvo takšno okolje delovalo na podlagi preproste omrežne povezave, drugo postavitveno okolje pa bo delovalo na podlagi strežnika. Primer 1 - Preprosto omrežno okolje: Omrežna povezava (10/100 Ethernet) Tehnični računalnik Usmerjevalnik Ciljni računalnik Slika 7 - Predstavitev povezave preprostega omrežnega testnega okolja (Microsoft Technet, 2009) Pri preprostem omrežnem okolju bomo omenili par ključnih dejavnikov, ki jih mora takšno okolje vsebovati. Takšno okolje je priporočljivo in idealno za manjše število postavitvenih slik in se v večini uporablja v manjših podjetjih. Takšno preprosto omrežno okolje oziroma»lab«mora vsebovati slednje: - na našem tehničnem računalniku moramo imeti nameščena Windows AIK orodja, - v našem primeru je takšen tehnični računalnik lahko osnoven stacionarni računalnik, prenosnik ali pa celo manjši strežnik, ki mora omogočati omrežno deljenje podatkov, - kar se tiče operacijskega sistema, ki ga poganja naš tehnični računalnik, pa je pomembno le to, da je zmožen poganjati vsaj Windows Vista ali še boljše Windows 7 sistem, - kakršna koli delovna postaja v našem okolju mora biti replicirana, saj bomo s pomočjo Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 33

34 njene konfiguracije lahko preizkušali raznovrstne strojne konfiguracije, - potrebna so tudi omrežna vozlišča in omrežni kabli, ki jih bomo potrebovali za vzpostavljanje povezave z usmerjevalnikom (routerjem), ki ga bomo morali nastaviti na avtomatično dodeljevanje IP naslovov (DHCP) zaradi števila računalnikov v našem omrežju, - nujno potrebna je omrežna povezava, saj bo naše testno okolje»lab«ali vsaj del našega testnega okolja preko nje dobivalo redne programske posodobitve, - omogočena mora biti tudi omrežna dostopnost do računalnika z optično enoto za hitro ustvarjanje CD ali DVD medijev. Primer 2 - Strežniško okolje: Omrežna povezava (10/100 Ethernet) Tehnični računalnik Windows postavitveno strežniško okolje / PXE Strežnik Ciljni računalniki Slika 8 - Predstavitev povezave postavitvenega strežniškega okolja (Microsoft Technet, 2009) Pri postavitvenem strežniškem okolju bomo omenili slednje ključne dejavnike, ki jih mora strežniško okolje, preko katerega želimo izpeljati postavitev sistema, vsebovati. Naj omenimo še to, da je takšno strežniško postavitveno okolje najbolj primerno za večje število postavitev in je več kot primerno in priporočljivo predvsem za velika podjetja, kjer je število računalniških sistemov podvojeno ali potrojeno. Takšno strežniško postavitveno okolje oziroma»server LAB«mora vsebovati naslednje: - pred samo postavitvijo moramo računalniški sistem oziroma skupino računalnikov postaviti v Windows domeno preko Windows Server 2003 ali Windows Server 2008 R2 operacijskega sistema, - v podjetju moramo zagotoviti izgradnjo strežnika in ga postaviti v domeno, preko katere bo ostalim računalnikom zmožen deliti dokumente in sistemske slike. Takšen strežnik je lahko že delovna postaja ali močnejši računalnik, sposoben opravljanja strežniških funkcij, ki mora imeti nameščen vsaj Windows 2000 operacijski sistem ali pa novejšo verzijo operacijskega sistema Windows. Za samo funkcionalnost pa je nujno potreben in priporočljiv»preboot Execution Environment Server«, ki ga imenujemo PXE Server, Za večje število postavitev moramo imeti zagotovljeno tudi naprednejše omrežno stikalo»network switch«ter potrebno omrežno kablovje, ki bo sposobno ohranjati povezavo vsaj 100Mb/s ali več, kar se bo odražalo pri večji količini podatkov, - pomembne so tudi DHCP storitve, kar zadeva avtomatsko dodeljevanje IP naslovov končnim računalnikom, Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 34

35 - potrebne so tudi DNS storitve oziroma»domain Name System«storitve, ki bodo pripomogle k hitrejšemu razreševanju TCP/IP naslovov računalnikov, - zagotovljene morajo biti tudi Windows omrežne poimenske storitve, ki jih imenujemo»wins services«, ki bodo pomagale pri razreševanju imen v NetBIOS-u, - pomemben del upravljanja pa lahko zagotovimo z uporabo KVM preklopnika»kvm switch«, ki zajema tipkovnico, video ter miško, kar omogoča povezovanje in s tem upravljanje tako delovne postaje kot ostalih računalnikov, ne da bi pri tem bilo potrebno uporabljati ločeno dodatno odstranljivo opremo. Pomisleki na postavitev sistema preko mreže Ko se enkrat odločimo, da bomo uporabili naše omrežje (strežnik) za postavljanje sistemskih slik na ciljno skupino računalnikov, potem se moramo najprej lotiti kreiranja in deljenja posebnih map, ki bodo pri sami omrežni postavitvi odigrale pomembno vlogo, saj bomo preko takšnih deljenih map razpečevali dodatno potrebne dokumente ciljnim računalnikom in procesom, ki bodo potekali pri namestitvi. Če si bolje pogledamo takšne omrežno deljene mape, lahko v njih opazimo, da vsebujejo Windows OEM prednamestitveni paket, ki smo ga poimenovali»windows OPK«, in tudi Windows avtomatski namestitveni paket orodij, ki smo jih v uvodu poimenovali»windows AIK«, ki vsebujejo nujno potrebne aplikacije za nameščanje. S takšnimi orodji v deljenih mapah si bomo pomagali pri nameščanju slik ter si s tem obenem tudi zagotovili, da bodo vsi računalniki v namestitvenem procesu imeli veljaven IP naslov. IP naslove bomo preverjali z Dynamic Host Configuration protokolom»dhcp«ali pa bomo končnim računalnikom določali kar statične IP naslove. Proces ustvarjanja in deljenja map pri omrežni postavitvi sistema: Pri samem kreiranju in deljenju map moramo najprej določiti nek računalnik, na katerem bomo takšne mape ustvarili in kjer bomo vse potrebne datoteke in dokumente ter orodja hranili. Najboljši princip takšnega računalnika je vsekakor delovna postaja, strežnik ali pa tudi prenosni računalnik. Najboljši način poimenovanja takšnih map je kar privzeto poimenovanje»network_share«, saj z drugimi poimenovanji ne bomo imeli kasnejših preglavic glede pravilnosti map. Pomembno je, da na ciljnem računalniku ustvarimo dve mapi, ki ju bomo po vsebini med seboj ločili. To lahko storimo tako, da prvo mapo z namestitvenimi orodji in dokumenti določimo kot distribucijsko središče s poimenovanjem»mydistributionshare«, drugo mapo z raznimi aplikacijami pa lahko poimenujemo kar»myapplications«. Po takšnem poimenovanju bomo mapi in njuno vsebino zlahka ločili. Pri naslednjem koraku pa bo pri mapah potrebno urediti pravila deljenja ter ustvariti uporabniške račune, s katerimi bomo ustvarili neke vrste pravice o dostopu do deljenih map. Da bomo lahko mapo delili z ostalimi uporabniki, bo pri mapi potrebno vstopiti v nastavitve, ki jih odkrijemo z desnim klikom na mapo, ki jo želimo deliti, in pri tem izberemo opcijo»deljenje in varnost«oziroma»sharing and Security«. V tem podmeniju bomo za samo aktivacijo deljenja mape morali izbrati oziroma obkljukati možnost:»deli to mapo«ali»share this folder«na samem zavihku»sharing«. Pomembno je, da ko enkrat postorimo in določimo pravila deljenja ustvarjenih map, stvar tudi preizkusimo v praksi. Za dostop do map bo potrebno v raziskovalcu v zgornjem naslovnem delu vpisati ime naše ustvarjene mape, pri tem pa bomo morali pred imenom mape zapisati tudi dvojni, v levo nagnjeni črtici»backslash«oziroma»\\network_share\..«, s katerim bomo računalniku pokazali, da se ta mapa nahaja v skupnem omrežju (Microsoft Support, 2010). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 35

36 Praksa obsežnih postavitev sistemov: Za obsežnejše namestitve sistemov, ki jih opravljamo običajno v velikih podjetjih, tovarnah, korporacijah, so naslednji parametri več kot priporočljivi, saj lahko v nasprotnem primeru, ko takšne parametre ignoriramo ali jih le delno upoštevamo, privedemo naše sistemske namestitve v brezpredmetno stanje, kar ni naš želeni cilj. Na podlagi prakse obsežnih postavitev sistemov se priporočajo naslednji parametri: - Hitra omrežna infrastruktura, ki omogoča hiter prenos slik sistema Windows med računalniki z uporabo gigabit mreže in switch-ov namesto, da bi za to uporabljali posebna vozlišča do strežnikov z vsebujočo sliko. - Windows postavitvene storitve»windows Deployment services - DS«, ki so potrebne na našem strežniku in s tem omogočajo natančno in hitro postavitev».wim«datotek na končnem, ciljnem računalniku z uporabo zagonskega okolja Windows PE RAM preko odstranljivih medijev. - USB 2.0 zagonska podpora je zelo pomemben parameter, saj z njim postavimo sistem v še hitrejšem času, kot če bi sistem postavljali preko DVD medija, obenem pa ga lahko sila enostavno omogočimo kar BIOS-u in zato ne potrebujemo veliko znanja. - Win32 orodja, ki jih uporabimo za optimizacijo naših namestitvenih virov, obenem pa lahko že s kreiranjem enega samega Win32 paketa preizkusimo našo namestitveno sliko tako v LAB okolju kot tudi v postavitvenem okolju ali pa kot obnovitveno rešitev za primer odpovedi sistema (Microsoft Support, 2010). Pomisleki na varnost pri postavitvi sistema Tako pri postavitvi oziroma izpeljavi postavitvenega scenarija kot kasneje pri upravljanju naše referenčne slike je zelo pomembna tudi varnostna politika naše postavitve. Vedno je dobro pomisliti tudi na grožnje, ki se lahko pojavijo zaradi uporabe omrežja, kot tudi grožnje, ki lahko nastanejo pri uporabi samih orodij in s tem lahko resno ogrozijo naš celoten sistem in ostale naprave v postavitveni okolici. Eden takih primerov je lahko tudi nepooblaščen dostop do sistema, ki ga z varnostno politiko tako rekoč omejimo in s tem povečamo varnost med samim procesom. Kot smo že dejali, sistem zajema in opravlja z dokaj občutljivimi podatki, ki smo jih srečali pri omenjenem»unattended.xml«dokumentu, kot so to raznovrstna gesla in licenčni ključi produktov. Distribucijsko deljenje zajema dokaj obsežen del informacij, kot so licenčne aplikacije, posebne uporabniške aplikacije, intelektualna lastnina in druge, katerih napaka bi lahko resno ogrozila stabilno delovanje po namestitvi in bi privedla do nemalo usodnih napak, kar bi predstavljalo, da bi morali celoten postopek ponoviti in pri tem izgubili veliko časa. Windows postavitvena slika lahko vsebuje skupek zgoraj naštetih občutljivih informacij, nastavitev, aplikacij, pri čemer je pomembno, da smo seznanjeni z varnostnimi ukrepi za preprečevanje nevarnosti in smo s tem posledično sposobni izboljšati varnost naše postavitvene infrastrukture. V nadaljevanju bomo spoznali nekaj izrazito pomembnih varnostnih ukrepov na področju postavitve sistema in uporabe pomembnih sistemskih dokumentov, ki smo jih že prej omenjali v poglavju, kjer smo podrobnejše spoznali WAIK orodja. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 36

37 Izboljševanje varnosti pri odgovornih dokumentih»answer files«kot že vemo, odgovorni dokumenti vsebujejo občutljive podatke, med katere lahko štejemo licenčne ključe izdelkov, gesla in razne podatke o uporabniških računih. Zato je prav, da se pri takšni vrsti podatkov držimo naslednjih ukrepov, ki zagotavljajo visoko varnost. 1. Če nismo glavni administratorji z dodeljenimi pravicami in pooblastili, potem se mora dostop do»answer dokumentov«v celoti prepovedati. Takšno omejitev bomo lahko izvedli s pomočjo dostopne liste oziroma z»acl control lists«ali menijem o dovoljenjih. 2. Z Windows System Image Managerjem oziroma»windows SIM«lahko skrijemo gesla lokalnih uporabniških računov. 3. Preden novonameščeni računalnik predamo uporabniku, moramo iz predpomnilnika obvezno odstraniti vsakršne informacije našega answer dokumenta in s tem preprečimo razkritje občutljivih podatkov, kot so gesla in dostopne nastavitve domen. 4. Odstranitev»answer«dokumentov izvajamo samo v primeru, ko nimamo nobenih nastavitev, ki bi jih moral sistem uvoziti med procesiranjem oobesystem konfiguracije. Če izbrišemo answer dokument iz celotnega direktorija, potem same nastavitve, ki smo jih v njem določili, ne bodo vzete med samo postavitvijo sistema. Izboljševanje varnosti za Windows slike»windows Images«Naša Windows slika, kot smo že omenili, vsebuje naše lastne podatkovne nastavitve in tudi lastne aplikacije in ostalo intelektualno lastnino, zato je ravnanje z Windows sliko in opravljanje njene varnosti še toliko bolj pomembno. 1. Tako kot pri»answer«dokumentih je tudi pri Windows slikah potrebno omejiti ali prepovedati neavtoriziran dostop do informacij na podlagi dostopne liste oziroma preko ACL kontrolnih list. Le pooblaščene osebe lahko s svojimi pravicami dostopajo do Windows slik. 2. Priporočeno je, da posodabljamo naše Windows slike z najnovejšimi popravki in programskimi posodobitvami. 3. Med samo Windows namestitvijo je najboljše, da nastavimo ciljni računalnik tako, da bo imel možnost samostojne pridobitve avtomatskih posodobitev in s tem tudi samostojno avtomatsko nameščanje teh posodobitev. Vse lastnosti in načine posodabljanj nastavimo že pred samo namestitvijo v»unattended.xml«dokumentu. Izboljševanje varnosti pri distribucijskem deljenju in konfiguraciji - Omejevanje dostopa nepooblaščenim osebam do deljenih map z občutljivo vsebino z uporabo varnostne politike oziroma kar preko nadzorne liste ACL. - Aplikacije in gonilniki naprav morajo biti pred samo namestitvijo posodobljeni na najnovejšo različico, vključno z vsemi zadnjimi popravki. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 37

38 Izboljševanje varnosti na področju zagonskega okolja»windows PE«in omrežnih zagonskih okolij»network Boot«- Striktna uporaba žične mreže. - Izogibanje brezžičnih mrež zaradi povečanja možnosti neavtoriziranih vdorov v omrežje. - Brezžično omrežje naj dovoljuje le dostop do zagonskega okolja Windows PE. Windows PE okolje Za Windows PE okolje oziroma Windows prednamestitveno okolje»winpe«bi lahko rekli, da gre za nekakšno lažjo različico Windows XP, Windows Server 2003, Windows Vista, Windows 7 ali celo Windows Server 2008 R2 operacijskega sistema, ki ga izključno uporabljamo samo za postavitve operacijskih sistemov ali strežnikov. Okolje WinPE je v praksi mišljen kot zamenjava z 32-bitnim in 64-bitnim MS-DOS ukaznim sistemom, ki se uporablja med Windows postavitvenimi fazami, do katerih dostopamo preko zagonskih medijev, kot so CD, DVD, USB ter zunanji trdi diski. Običajno takšna okolja uporabljajo proizvajalci programske opreme Windows OEM, večje korporacijske združbe in pa tudi prodajalci računalnikov, ki strankam pred nakupom predpripravijo sistem za uporabo. Samo zagonsko orodje je v praksi dostopno vsakomur in je popolnoma brezplačno skupaj z ostalimi WAIK orodji. Uporaba Windows PE okolja Namen uporabe Windows PE okolja bi lahko definirali kot okolje, ki je namenjeno izključno kot prednamestitvena platforma za postavljanje MS Windows operacijskih sistemov, še posebej pa je okolje uporabno kot nadomestek MS-DOS okolja. Uporabo Windows PE zagonskega okolja bi lahko definirali po naslednjih točkah: - orodje za postavitev delovnih postaj in strežnikov v večjih podjetjih, korporacijah kakor tudi za proizvajalce delovnih postaj in strežnikov, ki prodajajo svoje produkte končnim kupcem, - platforma, na kateri lahko poganjamo 32- in 64-bitna rešitvena orodja (ERD Commander in Windows RE - recovery environment), - platforma, ki omogoča zagon tretjerazrednih 32- ali 64-bitnih različic programov za kloniranje našega trdega diskovja, kot so to na primer Norton Ghost, Clone Zilla... Takšno okolje s svojimi lastnostmi in funkcionalnostjo omogoča razvijalcem, sistemskim administratorjem in tudi forenzikom, da lahko s pomočjo enega samega zagonskega medija (CD, USB...) poženejo okolje, v katerem lahko preizkušajo namestitve, pridobivajo informacije o uporabnikih ter izvajajo določene sistemske in diskovne analize, ne da bi pri tem bilo potrebno na ciljni računalnik priklopiti kakršen koli disk in s tem spreminjati stanje sistema. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 38

39 Različica Windows PE 3.0 zagonskega okolja Windows PE 3.0 gonilniki API NTFS TCP/IP Strojna oprema (x64, x86) USB, ext. HDD podpora 32/64-bit programska podpora Windows 7 (zmanjšana različica osnovnega operacijskega sistema Slika 9 - Prikaz zgradbe Windows PE 3.0 zagonskega okolja (Microsoft Technet, 2012) Windows PE je različica platforme, ki je zgrajena na podlagi Windows 7 kernel-a, ki se od ostalih verzij platforme razlikuje prav po tem, da za nalaganje vseh dokumentov ne potrebuje zagonskega diska z vsemi dokumenti, kar se pozna pri sami velikosti medija, s katerega sistem bere podatke in jih zapisuje v predpomnilnik. Prejšnja velikost medija se je povečala iz skromnih 60MB na sedanjih 900MB, kar je za nas znak, da je že potrebno za ustvarjanje zagonskega medija poseči po USB-ju ali DVD mediju. Verzija 3.0 pa tudi že omogoča bogatenje našega zagonskega medija na podlagi dodajanja določenih vtičnikov, gonilnikov za podporo tako 32-bitnih kot 64-bitnih aplikacij. Dodatna lastnost, ki jo opazimo pri tej verziji, je tudi zmožnost prepisovanja RAM diskov. Poleg zgoraj navedenih lastnosti različice zagonskega okolja Windows PE 3.0 pa je pametno omeniti nekaj besed še o samih optimalnih zahtevah okolja. - Imeti moramo zadostno količino RAM pomnilnika, ker bo WinPE vanj nalagal potrebne razširitvene dokumente, zato je priporočljivo, da imamo na voljo vsaj 1,5 GB RAM pomnilnika. - V primeru, da se odločimo za uporabo WinPE okolja preko USB medija, mora ta zadostovati minimalnim pogojem za tovrstno zaganjanje okolja iz odstranljivega medija. - Gonilniki za omrežne adapterje in odstranljive podatkovne medije morajo biti prav tako vključeni na zagonskem mediju ali pa kar preko ločene windows PE slike. - Fizični dostop do računalnika ali pa dostop do računalnika s pomočjo EMS storitev (Emergency Management Services), ki jih večina računalnikov v osnovi že omogoča. - V primeru, da bomo uporabljali Windows Server (WDS), moramo najprej priskrbeti sistem Windows Server 2003 ali 2008 ter ciljnemu računalniku omogočiti omrežni adapter (PXE). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 39

40 4.4.3 FAZA 3 - IZGRADNJA, PRIPRAVA IN PRILAGAJANJE SISTEMSKE SLIKE V drugi fazi smo veliko govorili o izgradnji postavitvenega okolja, ki je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov za uspešno postavljen sistem. Prav tako smo spoznali in si pogledali varnostno ter mrežno politiko v našem postavitvenem okolju, brez katere v našem procesu ne gre. Ob koncu druge faze smo spoznali še Windows PE okolje z opredelitvijo njegove uporabe ter zgradbe, ki bo pri izgradnji slike še kako pomemben faktor. V tretji fazi pa bomo govorili o izgradnji naše Windows sistemske slike v okolju Windows PE ter si nato pogledali še samo pripravo in prilagajanje na novo ustvarjene slike, ki jih bomo kasneje v četrti fazi uporabili v postavitvenem procesu. Pri procesu izgradnje slike bomo navajali tudi nekatere ključno pomembne ukazne komande, ob katerih bomo celoten proces nastajanja slike lažje razumeli. Med drugim bomo nekaj povedali tudi o dodajanju določenih paketov k naši sistemski sliki, konfiguraciji mednarodnih nastavitev z uporabo»answer«dokumenta, delu z»answer«dokumentom, kreiranju in odpiranju Windows slike ali kataloga, urejanju Windows sistema v načinu Audit ter si na kratko pogledali še izdelavo podatkovne slike. Izgradnja Windows PE slike Slika 10 - Uvodno komandno okno za dostop do orodij Windows PE Izdelava Windows PE slike od nas samih zahteva kar precej znanja in časa, saj je sam postopek sprva precej bolj kompliciran, kot se nam zdi. Prvi korak k ustvarjanju Windows PE slike je prav gotovo uporaba orodja DISM, ki omogoča slikovne postavitvene storitve ter management same slike. DISM orodje je v veliko pomoč, saj omogoča ekstrahiranje (razširjanje) pomembnih datotek na lokalni direktorij, prav tako pa omogoča tudi brisanje in dodajanje pomembnih paketov, med katere lahko uvrstimo dodatne komponente, jezikovne pakete Med drugim lahko poleg takšnih paketov z orodjem DSIM dodajamo tudi raznovrstne gonilnike, ki bodo nujno potrebni za pravilno delovanje naše nove strojne opreme. Z DISM orodjem imamo prav takšne možnosti vpenjanja in izpenjanja novo ustvarjenih Windows PE slik, kot jih ponuja tudi orodje ImageX, ki mu bomo pozornost namenili v četrti fazi, ko bomo govorili o vpenjanju in postavitvi naše kreirane slike. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 40

41 Preden se bomo posvetili delu z DISM orodjem, pa si moramo najprej pogledati proces izdelave naše Windows PE slike. TEHNIČNI RAČUNALNIK Windows PE + DISM Lokalni direktorij Win PE prilagojena slika Windows PE paketi Windows PE jezikovni paket Windows PE paketi Potrebni gonilniki Windows PE jezik. pak. Tretjerazredne komponente DISM vpetje slike Windows PE okolje DISM dodajanje paketov DISM - izpetje slike WinPE.wim (privzeto) Boot.wim (lastna slika) Slika 11 - Prikaz sestavnih delov Windows PE slike na našem tehničnem računalniku (Microsoft Technet, 2009) Če si bolje ogledamo prikazano sliko izgradnje naše Windows PE slike, lahko iz nje razberemo, da je Windows PE slika, kot smo že prej omenili, zgrajena iz več delov oziroma paketov, ki zajemajo tako potrebne gonilnike kakor tudi nekatere želene pakete, kot so jezikovni paket in tretjerazredne komponente. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, preden začnemo dodajati pakete, je vpenjanje naše privzete sistemske slike»winpe.wim«s privzetimi nastavitvami, ki jih opravimo že pred vpenjanjem v okolje Windows PE 3.0. Na lokalnem direktoriju našega tehničnega računalnika si pred samim nadaljnjem bogatenjem zagonske slike ustvarimo skupek paketov, v katere vključujemo tako jezikovne nastavitve kakor tudi ostale potrebne Windows PE nastavitvene datoteke. Takšna dejanja vršimo preko uporabe orodja DISM, ki skrbi za pravilno integracijo želenih podatkov. Ko z DISM orodjem integriramo želene podatke, s tem izdelamo obogateno sistemsko sliko, ki jo poimenujemo»boot.wim«oziroma lastna prilagojena Windows PE slika. Iz zgoraj prikazane prilagojene slike lahko vidimo, da prilagojena slika vsebuje oziroma zajema kar štiri sestavne datoteke, brez katerih končna Boot slika ni popolna in pripravljena na nadaljnjo obdelavo. Sestavljena je iz Windows PE paketov, potrebnih gonilnikov za strojno opremo ciljnega računalnika, jezikovnih paketov za različno govoreče uporabnike ter tretjerazrednih komponent, med katere sodijo internetni brskalniki, poštni klienti, antivirusni programi in ostala kopica programov. Vključevanje tretjerazrednih komponent izvajamo zato, ker bi zaradi izključitve teh kasneje imeli s tem posledično več dela, saj bi jih morali dodatno ročno nameščati, kar bi za vsak računalnik posebej vzelo kar precej časa. Ko enkrat vse štiri potrebne pakete združimo v končno zagonsko sliko, ki smo jo poimenovali»boot.wim«, smo s tem proces bogatenja oziroma izboljševanja slike zaključili in na ta način pripravili sliko, da jo lahko preko orodja DISM tudi izpnemo. Izpeto sliko moramo potem Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 41

42 shraniti na nek prenosni medij, strežnik ali jo zapeči na DVD. Tako je slika pripravljena na nadaljnjo obdelavo, ki jo bomo kasneje izvajali z ImageX orodjem. Glavne ukazne komande pri izdelavi Windows PE slike V prejšnjem opisu nastajanja Windows PE Boot slike smo si za boljše razumevanje ogledali proces in ga v grobem obdelali z razlago. Sedaj pa si bomo pogledali še ključne ukazne komande, brez katerih v orodju DISM z okoljem Windows PE ne moremo izdelati naše lastne WinPE slike: - za vpenjanje osnovne».wim«slike je potrebno orodju DISM z ukazom»wimfile:c:\winpe_x86\winpe.wim«najprej pokazati pot, kjer se nahaja naša osnovna a slika, nato pa je sliko potrebno vpeti z ukazno komando»dism /Mount-Wim«. S tem, ko vpnemo sliko, orodju DISM omogočimo urejevalni način s polnim dostopom do slike, - da ne bomo po nepotrebnem nalagali istih paketov še enkrat, lahko na enostaven način naredimo vpogled v že nameščene pakete v naši osnovni sliki preko ukazne komande»dism /image:c:\winpe_x86\mount /Get-Packages«, - prav tako, kot smo izvedli vpogled za vsebovane pakete, pa lahko s spremembo končne ukazne komande (»/Add-Package«) izvedemo dodajanje želenih in potrebnih paketov. Ne smemo pa pozabiti navesti tudi poti, kjer imamo shranjene vse integracijske pakete, kot to storimo pri navajanju poti slike, - pozorni moramo biti tudi pri navajanju same verzije paketov, ki jo srečamo med ukaznim blokom»:\program Files\<version>\...«, kjer je v našem primeru PE slike zajeta Windows AIK verzija orodij. V nasprotnem primeru, ko izdelujemo sliko z uporabo Windows OPK, pa moramo navesti verzijo WinOPK, - naslednji korak je zagotovo dodajanje pomembnih gonilnikov za našo strojno opremo ciljnega računalnika, kar izvajamo preko ukazne komande»dism /image:c:\winpe_x86\mount /Add-Driver...«, - če želimo ali zahtevamo integracijo določenih orodij ali programov v našo sliko, pa lahko to preprosto storimo preko komandnega ukaza»copy "C:\Program Files\<version>\Tools\x86\programX.exe...«. Lahko pa v sliko direktno integriramo tudi orodje ImageX.exe, ki ga pri postavitvi slike ni potrebno dodatno vpeljevati v postopek, - preden bomo sliko preimenovali in jo zaključili v načinu zagonske slike, je potrebno sliko najprej izpeti iz sistema ter s tem omogočiti, da jo program DISM pravilno zaključi. To lahko storimo z ukazno komando»dism /Unmount-Wim /MountDir:C:\winpe_x86\mount /Commit«, - kot zaključno dejanje pa moramo našo dodelano postavitveno sliko še shraniti na varno lokacijo in poskrbeti, da bo njeno poimenovanje pravilno, kar bomo storili s komandnim ukazom»copy c:\winpe_x86\winpe.wim c:\winpe_x86\iso\sources\boot.wim«. Končna slika je s temi ukaznimi komandami tako rekoč pripravljena, da jo zapečemo alipreselimo na strežniški prostor ali odstranljiv medij (USB, zunanji disk...). Najbolj priporočljiva metoda shranjevanja in zapisa slike je splošno poznan zapis».iso«, ki ga vse pogosteje uporabljamo pri delu z namestitvami. Takšen.iso zapis slike lahko enostavno kar zapečemo na DVD ali CD in jo preko takšnega medija z določenim orodjem kasneje pri nameščanju tudi obudimo (MS Technet, 2009 in DansCourses, 2012). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 42

43 Izgradnja zagonskega Windows PE diska (PE RAM Disk»CD-DVD«) V zgornjem delu smo si na kratko pogledali samo izdelavo naše lastne Windows PE slike ter razcepili in opredelili nekatere ključno pomembne dejavnik in sestavine takšne slike. Ko enkrat zaključimo z izdelovanjem in urejanjem Windows PE slike, pa je potrebno pozornost usmeriti tudi k izdelavi Windows PE zagonskega diska, preko katerega bomo lahko na ciljnem računalniku vstopili v Windows PE postavitveno okolje, katerega namen je uvoz slike in s tem posledično postavitev našega sistema. Naj za začetek opredelimo osnovni namen Windows PE RAM diska. Windows PE RAM disk je v osnovi navaden CD ali DVD medij, na katerega preko programa za pečenje podatkov na medije, zapečemo samo zagonske datoteke, ki bodo omogočale, da bomo vstopili v okolje kar direktno iz BIOS-a in pri tem ne bomo zbujali primarnega trdega diska računalnika, ampak si bo okolje Windows PE za trenutek nameščanja sposodilo kar računalniški pomnilnik (RAM). Takšen Windows PE zagonski disk omogoča zagon računalnika v okolje, ki izključno služi le za namene postavitve sistema ter za primere, ko želimo zaradi določenih napak in nestabilnosti sistem povrniti v stabilno delovanje preko opcije obnovitve oziroma»system recovery«. Windows PE svoje potrebne datoteke in dokumente naloži direktno v RAM računalnika in s tem omogoča, da po kompletnem nalaganju lahko iz CD/DVD pogona odstranimo disk, ne da bi s tem ogrozili delovanje okolja Windows PE. V primeru, da želimo zaradi zmešnjave oznak pogonov temu našemu okolju določiti drugačno črko pogona, lahko to storimo sila preprosto z uporabo orodja DISM in ukaza»/set-targetpath«. Za zagon Windows PE RAM diska v praksi potrebujemo tehnični računalnik, ki bo preskrboval naše okolje z orodji in viri, CD in DVD program za pečenje medijev, na kar moramo biti pozorni, saj v osnovi tako Windows OPK kot tudi Windows AIK ne vsebujeta potrebne programske opreme za pečenje oziroma izdelavo medijev. Moramo pa si seveda zagotoviti tudi nekaj praznih medijev CD ali DVD, kar je seveda odvisno od velikosti podatkov, ki jih bo sistem obravnaval, je pa priporočljivo, da se pri tem poslužujemo DVD medija, saj nanj lahko spravimo celoten paket in ga ne razbijamo v več paketkov, kot smo to primorani storiti pri CD-ju, kar pa pri posameznih namestitvah ni priporočljivo. Omenili smo samo pomen Windows PE RAM diska, zato lahko rečemo še nekaj besed o samih nastavitvah Windows PE izgradnega okolja, dodatnih prilagoditvah ter ustvarjanju zagonskega medija CD in DVD. Da sploh lahko dostopamo do vseh nastavitev Windows PE okolja, moramo najprej najti orodje Windows AIK ter v njegovi ponudbi orodij izbrati in z administratorskimi pravicami zagnati»deployment Tools Command Prompt«ukazno konzolo, preko katere vstopimo v urejevalno okolje. Marsikdo izmed nas pozna ukazno komando za kopiranje v DOS-u, ki jo imenujemo»copy«,in tudi tukaj bomo takšno komando uporabili za kopiranje oziroma uvoz naše nastavitvene wim slike, ki smo jo kreirali nekoliko prej. Pri dejanju, kot je uvoz slike, moramo izrecno paziti na pravilnost navedene poti, saj morebitnih napak ne bo mogoče zlahka popraviti. Pri nastavitvah izgradnega okolja WinPE bomo kopirali večinoma podatke, kot so vrsta sistemske arhitekture, implementacija aplikacij, gonilnikov, podatke o.wim sliki ter jo v okolje tudi vpeli, s pomočjo prej shranjenih virov pa bomo sliko na koncu tudi poimenovali»boot.wim«oziroma zagonska Windows slika, s katere bomo kasneje postavili sistem. Ne smemo pa pozabiti tudi to,da lahko v našo PE sliko pred samim zaključkom in preko medija vključimo tudi samo orodje ImageX, ki bo kasneje opravljal funkcijo postavljanja oziroma razpakiravanja (ekstrahiranja) naše.wim slike. Pri kreiranju zagonskega medija ne bomo izgubljali preveč besed, lahko pa rečemo to, da za kreiranje medija potrebujemo programsko opremo za zapisovanje s podporo ISO dokumentov in peko le-teh na medij. Za peko bo potrebno imeti pri roki orodje»oscdimg«, ki pa ga v primeru uporabe strežnika ali delovne postaje v osnovi nimamo in ga je potrebno dobiti Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 43

44 posebej. Pri pripravi medija je lahko v pomoč tudi orodje DISKPART, do katerega dostopamo prav tako v ukazni konzoli, in služi za pregled nad pogoni tehničnega računalnika. Delo z Windows katalogom in»unattended.xml«dokumentom: Slika 12 - Izdelava»Unattended.xml«dokumenta na podlagi OEM kataloga»windows7 Enterprise.clg«Preden se usmerimo na samo kreiranje in urejanje»unattended.xml«dokumenta, moramo pred tem razumeti sam pomen Windows kataloga (Win.clg). Zato bomo preprosto rekli, da je katalog oziroma da so Windows kataloški dokumenti neke vrste binarni dokumenti, ki kažejo stanje vseh naših nastavitev in paketov, ki smo jih uporabili v naši Windows sliki. Ko enkrat ustvarimo naš Windows kataloški dokument, ta izvede poizvedbe, ki se nanašajo na našo Windows sistemsko sliko, iz katere sam program Windows SIM poišče nastavitve in jih prikaže tako, kot jih prikazuje slika zgoraj. Za vsak paket posebej sistem pripravi seznam v obliki hierarhične zgradbe, kot je to moč opaziti v srednjem okencu pod imenom Answer File.Windows katalog vsebuje tako naše dodatne elemente kot tudi elemente, ki smo jih uvozili iz Windows OEM zagonskega diska, med katerimi smo v prejšnjih dveh fazah izbirali pomembne zagonske datoteke. Pri urejanju oziroma delu z Windows katalogi moramo biti pozorni tudi takrat, ko spreminjamo našo Windows sliko, saj moramo ob vsaki manjši spremembi naše slike ponovno definirati Windows katalog, da bo končni zapis»unattended.xml«dokumenta pravilen in bo vseboval pravilne informacije, ki jih bo kasneje posredoval programu za zapis končne postavitvene slike. Da bi lahko takšne podatke in pakete spreminjali, popravljali in dodajali ali odvzemali iz kataloga, moramo pri tem obvezno imeti administratorske pravice. Če si podrobneje pogledamo desno okno v zgoraj prikazani sliki, lahko opazimo nekakšen spisek Windows 7 ENTERPRISE kataloga, ki se nanaša na Windows sliko. To okno prikazuje Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 44

45 vsebovane pakete, datoteke našega Windows 7 OEM zagonskega medija, na katerem imamo vnaprej ustvarjene kataloške dokumente, za katere je poskrbel že sam Microsoft, preden smo originalni medij z operacijskim sistemom kupili. Ti katalogi, ki smo jih našli na samem Windows 7 OEM mediju, služijo kot izvorni dokumenti sistema Windows 7 oziroma»oem source files«, ki služijo kot knjižnica pri izgradnji našega Answer dokumenta ter naši sliki»install.wim«. Za takšna dela, kot je izdelava lastnih Windows katalogov, Answer dokumentov, Unattended dokumentov, je vsekakor priporočljivo, da se uporablja orodje Windows System Image Manager (Windows SIM). Takšen ustvarjen Windows kataloški dokument mora v praksi vsebovati naslednje nujno potrebne informacije: - nosilec komponentnih nastavitev in trenutno nastavljenih vrednosti, - pomembne Windows funkcionalnosti in stanja naših paketov. Prednosti takšnih Win.clg dokumentov v povezavi z našo install.wim sliko so tako v velikosti samih kataloških dokumentov, ki naj ne bi presegali velikosti 1MB, obenem pa je kataloške dokumente bistveno lažje dodajati in odstranjevati s kakršnega koli medija, kar pri naši Windows sliki to ni bilo tako preprosto. Med drugim kataloški dokumenti omogočajo večuporabniški dostop do podatkov, kar pa je v primerjavi z našo install.wim sliko v popolnem nasprotju, saj do naše slike lahko dostopa le en avtoriziran uporabnik. Omenimo lahko tudi to, da kataloški dokument lahko izdela tudi nepooblaščena oseba oziroma ga lahko izdela vsak, četudi nima administrativnih pravic, pri naši Windows sliki pa tega ni bilo možno izvesti brez administrativnih pravic. V nadaljevanju bomo nekaj besed namenili tudi delu z»unattended.xml«dokumentom, kjer bomo obrazložili njegov pomen za končno postavitveno sliko ter v nekaj korakih predstavili izgradnjo takšnega dokumenta.»unattended.xml«dokument Preden se podrobneje posvetimo korakom izdelave»unattended.xml«dokumenta, moramo pred tem poznati predvsem njegov namen in uporabo za nadaljnji proces. Unattended.xml dokument bi lahko opisali kot dokument, ki vsebuje številne sistemu pomembne informacije, s katerimi lahko v nadaljnjem procesu izdelave končne postavitvene instalacije preskočimo standardno oziroma osnovno namestitveno okno Windows pozdravnega čarovnika. S takšnim dokumentom lahko implementiramo svoje lastne nastavitve, ki smo jih določili z Windows SIM orodjem in pomočjo katalogov, v našo končno sliko. S pomočjo Unattended.xml dokumenta pripravimo našo postavitveno sliko do stanja avtomatiziranega nameščanja sistema. Dejavniki, ki jih v tem dokumentu po večini določamo, so predvsem uporabniška imena, gesla, časovne cone, jeziki, licenčni ključi itd. Obenem pa lahko v samih nastavitvah določamo in spreminjamo privzete lokacijske nastavitve, med katerimi najdemo lokacije naših dokumentov, slik in še kupico ostalih nastavitev (Microsoft, 2010). Ustvarjanje»Unattended,xml«dokumenta: Preden pričnemo z ustvarjanjem dokumenta, moramo poskrbeti in si zagotoviti ustrezno potrebno programsko opremo. Za naš proces bomo potrebovali najprej Windows 7 zagonski medij, na katerem imamo ustrezno zalogo sistemsko potrebnih virov informacij. Nameščeno moramo imeti tudi Windows System Image Manager (Windows SIM) orodje, s katerim bomo vse potrebne nastavitve in pakete združevali v končno celoto, kar je v našem primeru kreiran dokument. Potrebno bo imeti nameščen tudi program za razširjanje (ekstrahiranje) datotek 7-zip, ki ga najdemo na spletu v brezplačni različici. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 45

46 Da bomo lahko pričeli ustvarjati dokument, bomo morali najprej zagnati orodje Windows SIM, ki ga bomo našli v Windows AIK direktoriju. Po zagonu Windows SIM programa se pred nami pojavi okno z več razdelki, ki bodo služili različnim operacijam in prikazovanju informacij. Obenem moramo na našem tehničnem računalniku imeti pripravljeno našo prej ustvarjeno sistemsko sliko ter kopijo celotnega Windows 7 OEM zagonskega medija, ki bo služil kasneje kot vir podatkov. Ko smo si pripravili tako sliko kot Windows 7 OEM medij, lahko pričnemo z delom. Prvi korak, ki ga bomo napravili v Windows SIM, bo vsekakor izbira pravega kataloga, iz katerega bomo pridobili želene podatke. To storimo s klikom na prostor»distribution Share«, ki ga najdemo v zgornjem desnem kotu pojavnega okna. Izbrati bo potrebno našo Mapo, kamor smo malo pred tem kopirali Windows 7 OEM medij, poiskati pa bo potrebno mapo z viri, v kateri se bo kmalu prikazal katalog pod oznako»install_windows7 ENTERPRISE.clg«, obenem pa se v tipu datoteke lahko opazi, da je izbrana datoteka zares Windows katalog. S tem dejanjem bomo v Windows SIM uvozili celotno zbirko struktur sistema Windows 7. Sama struktura kataloga je odvisna tudi od verzije Windows 7 namestitve. V primeru, da smo se odločili za 32-bitno različico, bomo tako videli samo strukturo»x86«, v primeru, da smo se odločili za 64-bitno različico sistema, pa bomo videli samo»amd_64«strukturo. V drugem koraku bo potrebno ustvariti nov odgovorni dokument, ki smo ga že prej omenjali, in sicer»answer file«. Naš novonastali dokument bo vseboval komponente, ki jih bomo uvozili iz OEM zagonskega diska sistema Windows. Takšne komponente, ki jih potrebujemo,so windowpe, OfflineServicing, Generalize, Specialize, AuditSystem, AuditUser ter OobeSystem, ki smo jih videli na sliki. Ko v odgovorni dokument dodamo vseh sedem komponent, ga moramo pred zaključkom še shraniti pod nekim imenom. Da si z imenom ne bomo delali težav in da pri kasnejši postavitvi ne bo komplikacij glede pravilnega zapisa in izbire, bomo naš novonastali Answer dokument shranili pod imenom»unattended.xml«, kar se smatra že kot privzeto ime takšnega dokumenta. Za tretji korak pa lahko rečemo, da sodi med najpomembnejše korake v celotnem procesu nastajanja našega odgovornega dokumenta Unattended.xml. V tem koraku izvajamo dodeljevanje paketov komponentam, kjer moramo biti še posebej pozorni, saj lahko kaj hitro komponentam dodelimo napačne pakete in bi naša kasnejša postavitev spodletela. Pri dodajanju paketov komponentam ne bomo izgubljali besed, kateri paket dodati kakšni komponenti, saj bomo pravilno dodajanje ponazorili kar s strukturno sliko nekoliko kasneje. Prvi dve komponenti (windowspe, offlineservicing) bomo v našem primeru pustili brez konfiguracije, ker za nas ti dve komponenti ne predstavljata nič posebnega. Pri komponenti (generalize) moramo določiti število poskusov vpisovanja v sitem Windows 7. Pod komponento (specialize) pa bomo definirali administratorski račun, aktiviranje naših produktov ter vse pomembne informacije o računalniku samemu, časovnih conah, uporabnikih, registraciji itd. Pri peti komponenti (auditsystem) ne bomo dodajali ničesar, prav tako bomo to storili tudi pri šesti komponenti (audituser). Pri zadnji sedmi komponenti (OobeSystem) pa je potrebno dodati oziroma opredeliti jezikovne nastavitve, vključno z možnostmi registracije in imenom lastnika računalnika, kjer bo nameščen ta sistem. Določiti bo potrebno tudi avtomatsko prijavo v sistem, vključno z nastavljanjem gesla za specifične uporabniške račune. Prav tako bomo pod komponento OobeSystem določali tudi licenčne ključe, da nam kasneje pri nameščanju teh ne bo potrebno vpisovati. Skratka, pod komponento (OobeSystem) je potrebno nastaviti vse tisto, kar bi nas sam pozdravni čarovnik sistema Windows spraševal po korakih namestitve. S takšnim določanjem zahtevanih preferenc in njenih integracij v našo sliko bomo lahko preskočili celotnega Windows pozdravnega čarovnika, s čimer si bomo prihranili čas. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 46

47 Na koncu ostane še shranjevanje dokumenta pod imenom»unattended.xml«. Če pa slučajno želimo, da nas vseeno računalnik sam na začetku povpraša po imenu računalnika, pa moramo preko beležke odpreti»unattended«in odstraniti vrstico»<computername></computername>«. Če pa bi sami radi spreminjali še dodatne lastnosti, ki jih nudi sistemsko okolje, pa se lahko poslužimo tudi orodja»rt7lite«, ki omogoča polno raznovrstnih nastavitev, vse od menjave ozadij, oblik pojavnih oken, opravilnih vrstic itd. Do orodja pridemo preko spleta oziroma ga najdemo na naslovu Slika 13 - Struktura končnega»unattended.xml«dokumenta s komponentami in paketi Za primer kreiranja»unattended.xml«pa se lahko poslužimo tudi drugačnega scenarija in za nekatere bistveno enostavnejšega načina, s katerim pridemo do enakega končnega rezultata kot v prvem scenariju, kjer vse nastavljamo ročno. Takšno hitro in enostavno kreiranje xml dokumentov izvajamo lahko tudi s programsko opremo, do katere pridemo z obiskom spletne strani: Programska oprema je enostavna in omogoča kreiranje xml dokumenta kar preko izbiranja in določanja glavnih parametrov s pomočjo vpisovanja in izbirnih menijev v okencih. V njih lahko določamo, izbiramo arhitekturo procesorja, jezik, geslo administratorskega računa, gesla ostalih računov, izvajamo opise ostalih uporabniških računov, izpis uporabniških računov, seznam uporabniških skupin, ime računalnika, ime organizacije, licenčni OEM ključ oziroma serijsko številko naših Windows produktov, definiranje internetne povezave, požarnega zidu, cikluse posodobitev, časovno cono, kopije profilov ter domenske povezave. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 47

48 Delo z licenčnimi ključi in aktivacijo Pri aktivacijah našega Windows 7 operacijskega sistema imamo različne možnosti, kako bomo produkt aktivirali z našim licenčnim ključem. Prva možnost, ki jo vsi dobro poznamo, je vsekakor aktivacija Windows 7 sistema preko čarovnika za aktivacijo v uvodnem pozdravnem oknu, kjer samo vpišemo aktivacijski ključ (serijsko kodo) in sam Windows 7 sistem je aktiviran. Pristop k aktivaciji v našem primeru, ko imamo postavitveno sliko in željo po avtomatizaciji namestitve, pa je malce drugačen. Če želimo, da bo ob avtomatski postavitvi sistema naš produkt obenem tudi aktiviran, bomo naš licenčni ključ morali vnesti oziroma zapisati že v sam Unattended.xml odgovorni dokument, ki bo sistemu ob branju nastavitev avtomatsko implementiral tudi ključ, ki ga bo nameščeni sistem ob ponovnem zagonu samodejno aktiviral. To bo za nas pomenilo preskok aktivacijskega čarovnika, ki ga srečamo v pozdravnem okolju Windows sistema. Ne smemo pa pozabiti tudi na sam čas aktivacije našega produkta, ki je s strani Microsofta privzeto nastavljen na 30 dni. V tem času moramo naš Windows OEM izdelek obvezno aktivirati, kajti v primeru, da tega ne bomo storili, bo naša različica delovnega okolja Windows 7 postala neuporabna, s tem pa bomo prenehali dobivati tudi redne posodobitve s strani Microsofta. Kolikor nam je okolje Windows znano, se kaj kmalu po aktivaciji in rednih posodobitvah na računalniku pojavi tudi programska oprema za preverjanje licenčnosti našega operacijskega sistema in ostale Microsoft programske opreme pod imenom Windows Genuine, kar pa lahko v primeru uporabe enega licenčnega ključa za več namestitev privede v dokaj velik problem. Da takšnih težav z aktiviranjem izdelkov ne bi imeli, ko namestimo sistem, pa lahko določene parametre odpravimo že preko vnosnih polj v samem odgovornem dokumentu, kar pa od nas zahteva razumevanje programskih kod in njihovega delovanja. Omeniti je potrebno tudi to: ko aktiviramo naš sistem Windows 7, moramo pri tem paziti, da v instalaciji zajamemo pravilen ključ izdelka, ki se mora ujemati s ključem verzije, ki jo nameščamo, in ne sme biti nobenih razlik. Če za instalacijo uporabimo ključ različice Windows 7 Enterprise, potem moramo tudi pri aktivaciji uporabiti isti Enterprise ključ. Kakršne koli nadaljnje»crack«aktivacije nam trenutno stabilno delovanje sistema in pa tudi ključ, ki ga je sistem uvozil med nameščanjem, lahko poškodujejo in moramo postopek nameščanja opraviti vnovič. Preden se odločimo za zajemanje naše Windows slike in pretvorbo le-te v končno postavitveno sliko, moramo pred tem ciljni računalnik obvezno pripraviti do stanja, ko ne bo vseboval nobenih informacij o prejšnjih nameščenih različicah sistema Windows, kar pa lahko storimo z orodjem Sysprep in funkcijo»generalize«, ki bo poskrbela za ponastavitev določenih informacij o sami programski opremi, sistemu, prav tako pa bo ponastavila tudi aktivacijski števec oziroma aktivacijsko uro. Z»generalize«funkcijo si zagotovimo, da rok aktivacije ne bo potekel, preden bo končni uporabnik naš novonameščeni računalnik prejel v roke in ga aktiviral. Zaradi procesa ponastavitve števca aktivacij bo sistem uporabnika ob naslednjem zagonu avtomatsko vprašal po aktivacijskem ključu. Vzrok temu pa je, da sistem po ponastavitvi ure zažene proces pod imenom»rearming«, ki izvrši dejanje brisanja podatkov o prejšnjem sistemskem ključu, podatkih. V našem primeru število poskusov»rearming try«lahko določamo že kar v Unattended dokumentu, prav tako kot tudi aktivacijski ključ, kar je za nekoga, ki bo uporabljal naš računalnik in ki ni vešč takšnih postopkov, velik plus. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 48

49 Opcije nastavljanja odgovornega dokumenta»answer file«o odgovornem dokumentu»answer file«smo marsikaj povedali že nekoliko prej, ko smo omenjali kreiranje»unattended«dokumenta. Pametno pa je poznati tudi opcije splošnega nastavljanja oziroma konfiguracije odgovornega dokumenta tako v okolju Windows PE kakor tudi med samim specializiranim procesom. Velika podjetja v večini primerov za svoje večjezične namestitve različic Windows 7 operacijskega sistema v praksi izdelujejo odgovorne dokumente, ki se strogo oklepajo samo okolja Windows PE in z njim povezane nastavitve. Katere koli dodatne jezikovne pakete lahko dodajamo tudi med samim procesom v okolju Windows PE, prav tako pa jih med procesom v okolju PE lahko tudi spreminjamo po želji. Takšne spremembe nam omogočajo»microsoft Windows International Core WinPE«komponente, vključno z vsemi nastavitvami: tako jezikovnimi kot lokacijskimi, ki pa dajejo še več prostora za urejanje v samem Windows PE zagonskem okolju. V tej komponenti lahko poleg omenjenih nastavitev spreminjamo tudi jezik in prikaz uporabniškega namestitvenega čarovnika preko spreminjanja določenih sistemskih vrednosti te komponente. Mala podjetja, v katerih administratorji postavljajo manjše število računalnikov, pa po večini ustvarjajo za vsako vrsto računalnika svoj odgovorni dokument, v katerem največkrat zasledimo le enojezične nastavitve, ostalo konfiguracijo pa opravijo kasneje med namestitvenim postopkom. S prednastavljanjem jezikovnih in lokacijskih ter ostalih nastavitev si tako pridobimo čas, saj lahko enostavno preskočimo večino nastavitvenih vprašanj, ki nam jih pri nameščanju zastavlja sam sistem. Glede na moje izkušnje, lahko potrdim, da se večino nastavitev, tako enih kot drugih, izvaja prav takrat, ko spravimo računalnik v stanje»specialize«in»oobesystem«. Običajno ima uporabnik v osnovi pri nameščanju sistema iz slike na voljo dve varianti, med katerima je prva varianta, da trenuten jezik nameščanja pusti takšen, kot je privzet, ali pa iz svoje sistemske slike uvozi svoj jezik, ki ga lahko takoj uporabi in nadaljuje postopek v svojem jeziku. Seveda pa lahko končni uporabnik vse te nastavitve spreminja tudi kasneje, ko je sistem že postavljen. V nadaljevanju bomo na kratko spoznali dve opciji nastavljanja našega odgovornega dokumenta»answer file«. Pri prvi opciji bomo govorili o konfiguraciji standardnih nastavitev našega odgovornega dokumenta med Windows PE procesom, pri drugi opciji pa bomo govorili o konfiguraciji standardnih nastavitev med procesoma»specialize«in»oobesystem«. Pri obeh opcijah ne bomo omenjali podrobnejših nastavitev odgovornega dokumenta, ker smo to storili že nekoliko prej, ampak bomo samo na kratko povzeli postopek izdelave odgovornega dokumenta»answer file«. Opcija 1 - konfiguracija standardnih nastavitev med procesom Windows PE Preden pričnemo s konfiguracijo standardnih nastavitev med Windows PE procesom, si moramo zagotoviti dosegljivost jezikovnih paketov, kar pomeni, da moramo imeti jezikovni paket dosegljiv na podlagi integracije paketa v naši Windows sliki, ki je bila ustvarjena pred tem, ali pa si to zagotovimo s pomočjo naše večjezikovne distribucijske delitvene mape, ki je v našem primeru lahko ločen odstranljiv medij ali pa strežnik. S tem, ko si zagotovimo večjezikovni paket in ko je ta dosegljiv našemu tehničnemu računalniku, lahko pričnemo z uporabo našega Windows SIM orodja, preko katerega bomo ustvarjali naš odgovorni dokument»answer file«. Dodajanje naših nastavitev, ki bodo uporabljene med Windows PE procesom, si bomo zagotovili z dodajanjem komponent»windows System Internation Core WinPE«našemu odgovornemu dokumentu oziroma njihovo integracijo. V nadaljevanju se je potrebno posvetiti standardnim nastavitvam prej omenjenih komponent»internation Core«. Za primer si lahko ogledamo na primer nastavitev jezika znotraj»core«komponente, kjer veljajo nekatera pravila končnic, in sicer: če bi radi nastavili jezik in če nam je ta na voljo Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 49

50 preko distribucijske mape, potem lahko v primeru, da izbiramo svoj jezik, vpišemo na primer parameter»sl - SL«, kar bo sistem med Windows PE procesom ugotovil po uradnih določilih oznak za jezikovne pakete, da želimo sistem v slovenskem jeziku. Omenili smo jezikovni paket, ki je samo eden izmed celote parametrov, ki jih moramo nastaviti v odgovornem dokumentu. Da bomo lahko nastavljene parametre koristili v procesu Windows PE, pa bo potrebno naš odgovorni dokument tudi shraniti, obenem pa bomo vse nastavitve še pred tem shranili v končen»international Core«dokument in tega shranili v»answer file«. S shranjevanjem tudi zaključimo delo v Windows SIM okolju ter stvar uporabimo pri sistemski postavitvi»windows Setup«, kjer nato pokažemo točno na naš ustvarjeni dokument, s katerega bodo nastavitve prebrane. Opcija 2 - konfiguracija standardnih nastavitev med»specialize«in»oobesystem«procesom Kot smo že prej omenili, si moramo pred obema procesoma zagotoviti dosegljivost jezikovnih paketov, kar pomeni, da moramo imeti jezikovni paket dosegljiv na podlagi integracije paketa v naši prej ustvarjeni Windows sliki ali pa si to zagotovimo s pomočjo naše večjezikovne distribucijske delitvene mape, ki je v našem primeru lahko ločen odstranljiv medij ali pa strežnik. S tem, ko si zagotovimo večjezikovni paket in ko je ta dosegljiv našemu tehničnemu računalniku, lahko pričnemo z uporabo Windows SIM orodja, preko katerega bomo ustvarjali odgovorni dokument»answer file«. Prav tako moramo tudi tukaj dodati komponento»windows System Internation WinPE«, v kateri bomo spreminjali določene parametre, ki bodo s strani sistema vpeljani med»specialize«in»oobesystem«procesom. Naj poudarimo, da obstaja tako med procesom»specialize«kakor tudi med procesom»oobesystem«možnost, da bomo morali sistem tudi nekajkrat ponovno zagnati, saj na takšen način sistem po ponovnem zagonu že izvrši vse vnesene, shranjene nastavitve, ki jih posredujeta oba procesa. Tako kot pri prvi opciji moramo tudi pri drugi opciji nastaviti želene lokalne jezikovne nastavitve, kot smo jih opisovali prej. Za primer lahko vzamemo kar izbor slovenskega jezika, ki ga želimo vpeljati v sistem in sistem postaviti v tem jeziku, seveda če bomo sistemu omogočili dostop do mape, kjer se naš jezikovni paket nahaja. Za slovenski jezik bo potrebno znotraj parametra navesti povezavo, kar bomo storili z ukazi SL-SL, ki jih bo sistem prepoznal s pogledom na seznam jezikovnih oznak. Posebnost oobesystem procesa je prav ta, da nam omogoča še dodatno nastavljanje tako privzetega jezika kakor tudi našega jezika. S takšnim dejanjem bomo sistemu sporočili, da želimo preskočiti pozdravno okolje, kjer navadno nastavljamo takšne stvari. S tem bomo tudi celotnega čarovnika, ki se pojavlja ob nameščanju sistema, spremenili oziroma mu določili, v kakšnem jeziku naj se nastavitve prikazujejo. Končnemu uporabniku pa bomo tudi omogočili takojšen preskok na Windows pozdravno okno, iz katerega bo lahko takoj vstopil v sistem. Seveda pa je možno spreminjati in dopolnjevati jezikovne nastavitve tudi naknadno preko nadzorne plošče v samem Windows okolju, ko je računalnik že postavljen. Ko smo enkrat zaključili z urejanjem naših parametrov znotraj komponente»internationa Core WinPE«, jo moramo še shraniti. Ko smo shranili komponento, shranimo še celoten odgovorni dokument in končamo delo z orodjem Windows SIM. Ko pa bomo sistem nameščali oziroma postavljali, pa bomo morali okolju natančno specificirati pot do našega odgovornega dokumenta, saj bomo le tako pravilno uvozili naše nastavitve v okolje. Z ločevanjem odgovornih dokumentov po vrsti nastavitev znotraj dokumenta pa s tem opravimo nekakšno razvrščanje, po katerem bo namestitev sistema znala preskakovati namestitvene faze po nekem določenem vrstnem redu in glede na vrsto nastavitve. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 50

51 Izdelava particij trdega diska z uporabo Windows SIM Pri izdelavi particij trdega diska moramo najprej izvesti načrtovanje izgradnje potrebnih particij, zaporedij ter tipov particij in njihovo identifikacijo v sistemu. Najprej se moramo poslužiti priprave naše trdega diskovja, pri čemer bomo uporabili orodje Windows SIM in naš odgovorni dokument»answer file«. Vse naše nastavitve, ki jih bomo dodajali, bo potrebno shraniti v ogovorni dokument in ta odgovorni dokument dodati v Windows PE konfiguracijski proces. Za vsak dodaten trdi disk moramo izpeljati diskovno konfiguracijo ter ob tem izbrati možnost»vstavite nov disk«. Za vsak disk si je potrebno omisliti tudi ime diska, saj ga bomo na ta način kasneje pri nameščanju sistema tudi prepoznali. Naj omenimo še nekaj glede oštevilčenja naših diskov. Prvi disk, ki ga ustvarimo, nosi številko 0»Disk 0«, kar v svetu računalništva pomeni»prvi«disk, saj se štetje v sistemu prične z vrednostjo 0, drugi kreiran disk pa bo nosil številko 1. Če želimo podatke na disku pred posegom vanj tudi izbrisati»formatirati«, moramo v odgovornem dokumentu za vsak disk posebej omogočiti funkcijo»willwipedisk«in jo postaviti v pritrdilno obliko z ukazom»thrue«, kar pomeni, da se bodo kakršni koli prej naloženi podatki pred samim procesom namestitve z diska izbrisali. S tem bomo lahko naš sistem postavili na nov, prazen disk. Za kreiranje strukture same particije bomo morali dodati namestitve»\disk\createpartitions«v sam Windows PE konfiguracijski proces. Takšen postopek bo veljal prav za vsako particijo, ki jo bomo kreirali. V nastavitvah posamezne particije je potrebno za razvrščanje kreiranih particij izbrati funkcijo»order«, kar bo posledično razvrstilo particije na disku ter jih oštevilčilo. Tako kot pri trdih diskih so tudi tukaj vrednosti sistemsko porazdeljene, in sicer prva particija bo nosila številko 1, druga particija pa bo nosila številko 2, vsaka naslednja pa število, ki je za ena večje od predhodne particije. Particijo, ki bo kot nosilka sistema, bomo po formatiranju označili kot primarno particijo»primary partition«, ostale particije pa lahko glede na namen označimo kot logične, primarne ali podaljšane particije. V primeru, da bo druga particija namenjena podatkom ali kot Backup, lahko drugo particijo označimo kot primarno ali podaljšano particijo. Lahko pa jo označimo tudi kot logično particijo. Kmalu za tem se znajdemo pred definiranjem velikosti naše particije, kar bomo izvedli s pomočjo ukazov znotraj nastavitev odgovornega dokumenta, in sicer z uporabo parametra»size«ali s parametrom»extended = true«. Velikost particije bomo morali določati v megabitih in ne gigabitih. Za zadnjo primarno in dodatno podaljšano particijo moramo uporabiti»extend = true«ukaz, s katerim bomo Windows namestitev podučili, kako naj zasede naš prazen prostor na trdem disku. Če pa uporabljamo logično particijo, pa prav tako lahko sistem podučimo, kako in kje naj takšno particijo ustvari. Podaljšano particijo lahko v Windows namestitvi določimo z ukazom»\createpartition\extend«in nato preko nastavitvenega menija nastavimo vrednosti na»extend=false«, pri čemer lahko dodelimo velikost particije, na primer»size=100000«, kar pa pomeni, da bo ob namestitvi ustvarjena podaljšana particija, velikosti 100 GB (Microsoft, 2012). Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 51

52 Privzeta konfiguracija particij Privzete BIOS/MBR pogonske particije Slika 14 - Prikaz privzete Windows razporeditve particij (Microsoft Technet, 2011) Privzete BIOS/MBR particije so particije, ki jih Windows operacijski sistem ob namestitvi samodejno ustvari, ne da bi v ta proces posegal človek. Prva particija, ki jo ustvari sam sistem Windows, je vsekakor sistemska particija»system«in je v celoti rezervirana samo za pomembne sistemske datoteke, brez katerih zagon operacijskega sistema ni mogoč. Takšna particija navadno vsebuje BootMGR dokumentacijo, kjer se hranijo raznovrstne nastavitvene datoteke, ki jih sistem prebere na začetku zagona računalnika. Po navadi je velikost takšne sistemske particije okoli 100MB in je v samem Windows okolju ne moremo brisati. Druga particija, ki jo sistem ustvari poleg»system«particije, pa je particija, ki bo vsebovala tako»windows«namestitev kakor tudi vse nadaljnje uporabnikove datoteke, aplikacije.»windows«particijo lahko v Windows okolju glede na uporabnikove potrebe in želje tudi skrčimo in iz nje lahko naredimo več particij (novih nosilcev), kot je na primer»backup«particija, kar pomeni, da če bo na samem disku prišlo do resne napake in ne bomo mogli dostopati do»windows«particije, bomo namesto do nje lahko dostopali do»backup«particije, saj bo sistem obe particiji ločeno zapisoval. Zgornja slika prikazuje, kako Windows namestitev v sodelovanju z»unattended.xml«dokumentom in njegovimi privzetimi diskovnimi konfiguracijami razporedi in ustvari particije na našem praznem trdem disku. Priporočljiva konfiguracija particij Priporočljive BIOS/MBR pogonske particije Slika 15 - Prikaz priporočljive Windows razporeditve particij (Microsoft Technet, 2009) Za priporočljive particije lahko prav tako rečemo, da se ob namestitvi ustvarita dve particiji, in sicer sistemska particija»system«in particija»windows«. Poanta je v tem, da pri tej priporočljivi konfiguraciji poleg teh dveh particij dodamo še konfiguracijo za kreiranje obnovitvene particije, ki jo sistem poimenuje»recovery partition«oziroma»recovery image«, ki bo služila kot shramba obnovitvene celote sistema Windows, ki ga bomo lahko ob resni sistemski napaki obnovili prav s pomočjo takšne particije. Ker na sistem po namestitvi radi še sami dodajamo določeno programsko opremo, moramo particijo za obnovitev prilagoditi naši obnovitveni sliki, ki naj bi v praksi zavzela kar nekaj prostora na našem disku, po navadi velikost slike zavzame kar nekaj gigabajtov. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 52

53 Podatkovna slika Da bomo lahko vse naše aplikacije, dokumente in ostale resurse uporabili med Windows namestitvijo, moramo pred namestitvijo ustvariti še podatkovno sliko. Za ustvarjanje podatkovne slike bo potrebno poseči po prej omenjenem orodju ImageX, s katerim lahko ustvarimo dodatno Windows sliko oziroma.wim dokumente,ki bodo vsebovali le izbrane dokumente in aplikacije, ki jih želimo dodati naši Windows instalaciji. V osnovi nam naša kreirana slika omogoča kar nekaj dodatnih možnosti, med katere lahko štejemo dodajanje aplikacij, dokumentov, skript in ostalih resursov, ki jih bomo vključili v našo Windows namestitev. Med drugim pa lahko v našo instalacijo vključimo nekatere druge dokumente, resurse in ostale potrebne podatke, ki jih bomo dodali naši drugi particiji, ki ni sistemska particija, ampak bo izključno namenjena uporabnikovim podatkom in programom. Zapomniti si moramo, da naša podatkovna slika ne bo uporabljena kot nadomestek naše prejšnje Windows instalacijske slike, ampak bo služila kot slika, preko katere bomo naši prej ustvarjeni Windows instalacijski sliki dodajali potrebne oziroma želene datoteke. Prejšnje metode dodajanja datotek naši Windows instalacijski sliki so zahtevale, da smo pri tem uporabljali originalne Windows OEM mape, kljub temu pa so takšne OEM mape in njihova struktura še zmeraj podprte. Čeprav so takšne mape še zmeraj podprte, pa lahko rečemo, da nam podatkovna slika še zmeraj zagotavlja enostavnejše in učinkovitejše dodajanje naših datotek Windows instalaciji. Če si za primer vzamemo»unattended«instalacijo, lahko opazimo, da je Windows slika, s katero bomo postavili sistem, točno določena oziroma specificirana po»os image«nastavitvah, ki smo jih definirali preko komponente»microsoft Windows Setup«. V to našo komponento lahko s pomočjo podatkovne slike vnašamo različne podatkovne nastavitve, ki bodo kasneje uporabljene pri postavitvi sistema, pri tem pa moramo paziti, da se z uvozom podatkov in dodatnih nastavitev sklicujemo na pravilno podatkovno sliko in da pri tem uporabljamo ter dodajamo spremembe pravilni Windows Setup komponenti. Če pa je komponenta v procesu dodajanja in spreminjanja nastavitev napačna, bo potrebno našo Setup komponento povrniti v privzete nastavitve in se nastavljanja ponovno lotiti. Izdelava podatkovne slike»data image«pri izdelavi podatkovne slike se bomo držali naslednjega postopka. Preden bomo pričeli z ustvarjanjem podatkovne slike, bomo pred tem morali najti podatke, datoteke, na podlagi katerih bomo izdelali našo sliko. Najbolje bo, če si podatke pripravimo v nekakšni mapi na tehničnem računalniku in to mapo naredimo dostopno z nekim enostavnim imenom, da jo bomo pri kreiranju slike lažje našli. Ko bodo datoteke pripravljene, pa bo potrebno zagnati orodje ImageX, ki ga bomo našli v okolju Windows PE. Da bomo lahko naše datoteke, aplikacije kasneje dodali Windows instalaciji, bo potrebno ustvariti podatkovno sliko formata».wim«, ki ga bo instalacija lahko prepoznala in uporabila. Kakršnega koli drugega formata podatkovne slike ne bomo mogli uporabiti pri namestitvi, saj nam tega okolje ne dovoljuje. Ko se enkrat znajdemo v okolju ImageX, bo najprej potrebno orodju pokazati, iz kje naj jemlje datoteke, ki jih želimo implementirati v našo sliko. To bomo lahko storili s komandnim ukazom:»imagex /capture C:\Data\Datoteke C:\Data\MojeDatoteke.wim "MojeDatoteke"«, kjer smo ime naše mape z datotekami že prej poimenovali kar»datoteke«. Da lahko program izvrši svoje funkcije, po moramo na koncu komande dodati še ime naše.wim slike, ki jo bo program v tem primeru zgornjega ukaza izvršil na disk C. S tem ukazom smo programu povedali, naj zajame podatke, ki se nahajajo na disku C v mapi»datoteke«in naj te datoteke spravi v obliko.wim z imenom»mojedatoteke.wim«in jih zapiše prav tako na disk C. Da bomo lahko našo sliko uporabili med samo namestitvijo, je sliko»mojedatoteke.wim«treba narediti dostopno Windows instalaciji, kar storimo s Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 53

54 selitvijo naše podatkovne slike na neko drugo particijo, odstranljiv medij ali strežnik (MS Technet, 2009). Navajanje poti naše podatkovne slike v XML dokumentu Da bomo lahko nastavili pot naše podatkovne slike v»answer«dokumentu, bo najprej treba zagnati orodje Windows SIM, s katerim bomo lahko kreirali dokument, ki bo vseboval pot naše podatkovne slike, ki bi jo radi dodali naši Windows instalaciji, obenem pa je treba navesti tudi pot, kamor bomo vse te zajete datoteke oziroma našo podatkovno sliko med Windows postavitvijo namestili. Da bo sama namestitev podatkovne slike uspešna, je treba dodati»windows Setup Image Install«nastavitve v naše Windows PE okolje, zato je nujno potrebno, da uporabimo pravilne nastavitve naše podatkovne slike, kot smo jih omenili nekoliko prej. Na koncu je naš odgovorni dokument treba še shraniti in obenem tudi zapreti orodje Windows SIM, saj bomo vse nadaljnje operacije izvajali med postavitvijo sistema. Končni rezultat uspešne konfiguracije našega odgovornega dokumenta za podatkovno sliko je naslednji: Slika 16 - Prikaz strukture»answer«dokumenta za našo podatkovno sliko ter navajanje strežniške poti za zajem kreirane.wim slike Da bomo naš dokument implementirali v samo Windows instalacijo, pa se bo potrebno držati naslednjega ukaza, ki ga izvedemo med samo namestitvijo sistema:»setup /unattend:c:\unattend.xml«za vse dokumente in mape, ki smo jih določili v naši podatkovni sliki, so bili ob zagonu postopka»setup.exe«preko Windows PE orodij tudi razširjeni v samo strukturo»root«na pogonu, ki smo ga v dokumentu tudi specifično navedli za primer instalacije sistema. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 54

55 5. POSTAVITEV SISTEMSKE SLIKE 5.1 FAZA 4 - POSTAVITEV SISTEMSKE SLIKE Skozi tretjo fazo smo spoznali kar nekaj ključnih dejavnikov naše sistemske slike, brez katerih končne avtomatizirane postavitve ne moremo izvesti. Pobližje smo spoznali že oba odgovorna dokumenta (Unattended.xml ter Answer File), poleg obeh dokumentov smo si pogledali tudi delo z licenčnimi ključi in njihovo aktivacijo kakor tudi nekaj splošnih nastavitev odgovornega dokumenta»answer file«. Ob koncu tretje faze smo pogled usmerili še v izdelovanje particij na naših trdih diskih ter se lotili še izdelave končne podatkovne slike. V četrti fazi, ki je za nas zaključna faza, pri kateri se bomo lahko končno lotili postavitve operacijskega sistema Windows 7 z uporabo naše prej ustvarjene slike in vsemi dodatki, ki smo jih urejali skozi vmesne faze. Za začetek naše postavitvene faze si bomo na kratko pogledali nekaj o samih metodah nameščanja operacijskih sistemov ter v nadaljevanju spoznali dva pomembna postavitvena načina sistema Windows 7 preko naše lastne postavitvene slike kakor tudi z uporabo mrežne postavitvene slike sistema Windows 7. Ob zaključku četrte faze bomo nekaj besed namenili še končni postavitvi sistema Windows 7: tako z uporabo lastne sistemske slike in orodja ImageX kakor tudi z uporabo lastne sistemske slike in sistema Windows Server 2008 R2. Metode postavitve našega operacijskega sistema Pri metodah postavljanja našega sistema Windows 7 bomo omenili tri najpogosteje uporabljene metode postavitve oziroma nameščanja Windows 7 operacijskega sistema na končni, ciljni računalnik. Naj omenimo še to, da v vseh spodnjih metodah govorimo o postavitvi operacijskega sistema na podlagi lastne ustvarjene slike. Med najpogosteje uporabljene metode lahko štejemo: - postavitev Windows 7 sistema z uporabo Windows Setup, - postavitev Windows 7 sistema z uporabo orodja ImageX, - postavitev Windows 7 sistema z uporabo Windows postavitvenih storitev (WDS). Windows 7 postavitev z Windows Setup Prva izmed metod nameščanja oziroma postavitve sistema je vsekakor z uporabo Windows Setup procesa. S postavitvijo sistema preko Windows Setup procesa si na nek način zagotovimo fleksibilnost naše instalacije, obenem pa lahko tudi izkoristimo določene prednosti, ki jih pri uporabi ImageX orodja nismo deležni. Poleg uporabe Windows Setup funkcij med samim postavitvenim postopkom pa lahko ta čas tudi izkoristimo za dodajanje našega drugega odgovornega dokumenta naši lastni Windows sliki. Na ta način naši sliki med procesom Windows Setup dodajamo lahko različne konfiguracije, dodatne gonilnike in aplikacije, kot smo to počeli že pri metodi BTO (Build To Order). Glavni namen Windows Setup procesa je uporaba Windows OEM DVD programske opreme oziroma originalnega OEM produkta (Setup.exe) skupaj z našo (install.wim) sliko. V tem Windows Setup procesu naše slike ne nameščamo direktno z uporabo ImageX postavitvenega orodja. Windows 7 postavitev z orodjem ImageX Kot smo že omenili na začetku, kjer smo govorili o predstavitvi orodij WAIK, smo dejali, da orodje WAIK vključuje tudi orodja za postavitev kot izdelavo oziroma zajem slik. Med njimi Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 55

56 pa je za zajem slike in postavitev sistema nadvse priporočljivo orodje ImageX. Preden sploh poženemo proces postavitve sistema iz slike, moramo pred tem obvezno najprej pripraviti naš referenčni računalnik, na katerem moramo opraviti še obvezno konfiguracijo, o kateri smo že govorili v poglavjih izgradnje referenčnega računalnika. Ko smo s stanjem našega referenčnega računalnika zadovoljni in ustreza zahtevanim pogojem, se lahko lotimo zajemanja naše sistemske slike. Pomembno je, da sliko pravilno vpnemo, zajamemo z orodjem ImageX preko ukazov, ki smo jih prav tako že navajali, ko smo gradili našo končno sliko z vsemi potrebnimi gonilniki, aplikacijami in odgovornimi dokumenti. Paziti je treba, da vsakič zajamemo identično kopijo naše sistemske slike in takšno postavimo na končni oziroma ciljni računalnik, kajti v nasprotnem primeru, bo namestitev sistema spodletela že zaradi same spremembe strojne opreme kot tudi njene raznolike konfiguracije. Takšno metodo, kot je postavitev naše slike z orodjem ImageX na ciljni računalnik, bi lahko poimenovali tudi kot metoda BTP (Build To Plan), o kateri je tudi že tekla beseda. Glavni namen postavitve sistema preko orodja ImageX je prav v tem, da celoten proces avtomatiziramo in s tem preskočimo nekatere manj pomembne korake, ki jih srečamo pri običajnih namestitvah sistemov, na primer gesla, uporabniška imena, ključi, časovne cone, itd. (MS Technet, 2010). Če pa prisegamo na avtomatizirane procese, lahko z dodatnim znanjem s področja pisanja skript, posredujejo določene ukaze Windows PE okolju, ki lahko na podlagi napisane skripte avtomatično izvaja določene ukaze, med katerimi je na primer glavni ukaz prav avtomatsko povezovanje v omrežje in s tem kopiranje naše slike na ciljni računalnik. Takšen pristop je v praksi najbolj poznan v večjih podjetjih. Windows 7 postavitev z WDS V prejšnjih dveh predstavljenih variantah postavitve Windows 7 smo omenili, kako postavimo naš sistem preko Windows Setup postopka in kako lahko postavitev izvedemo tudi s pomočjo ImageX orodja. Pri obeh variantah govorimo o fizični postavitvi, ki jo administrator izvede v kontaktu s ciljnim računalnikom. Pri postavitvi sistema Windows 7 z uporabo naših WDS (Windows Deployment Services) pa bomo govorili o postavitvi sistema direktno s strežnika. Naj najprej omenimo, da gre pri tej postavitvi povezava striktno med strežnikom in ciljnim računalnikom, kar seveda preko oddaljenega nadzora kontrolira sistemski administrator, pri čemer uporablja kombinacijo tako Windows PE okolja kot tudi naše WDS storitve, ki omogočajo popolno konfiguracijo pri nameščanju sistema Windows 7. Prav tako kot administratorji imajo oddaljeno kontrolo nad izvajanjem postavitve sistema tudi podjetja oziroma večje korporacije, ne smemo pa pozabiti, da mora biti sama postavitev sistema tudi povezana z uporabo Windows OEM tehnikov, saj ob morebitnih tehničnih zapletih lahko takoj priskočijo na pomoč. Večja podjetja, korporacije pa morajo glede na zakonodajo o licenčnosti produktov imeti tako rekoč tudi originalno OEM programsko opremo ter strežniško programsko opremo, h kateri lahko vključimo tudi tehnično pomoč pri raznovrstnih administrativnih opravilih. Za boljše razumevanje moramo povedati nekaj o samih WDS storitvah. WDS storitve so tako rekoč strežniške komponente našega Windows Server operacijskega sistema, ki skrbijo za zamenjavo kontroliranih namestitvenih storitev, ki jih drugače imenujemo RIS (Remote Installation Services). Stvar se v praksi izvaja tako, da oddaljenega ciljnega računalnika ni treba ročno upravljati, ampak to storimo že kar ob zagonu oddaljenega Windows PE okolja oziroma preko Windows PE Remote načina, ki ga specificiramo že pred začetkom uporabe v ta namen. S samo uporabo WDS storitev lahko na začetku procesa najprej pričnemo z ustvarjanjem oziroma izgradnjo našega referenčnega računalnika, kot smo to v začetku počeli ročno in z nekoliko daljšim postopkom. Ko imamo naš referenčni računalnik v celoti pripravljen, se lahko končno posvetimo še zagonu storitev oziroma uporabi storitev WDS, s katerimi bomo Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 56

57 našo lastno Windows sliko postavili, namestili na ciljne računalnike. Pri strežniški WDS rabi in tudi pri ostalih dveh načinih lahko brezskrbno govorimo, da je tovrstna metodologija postavitve sistema namenjena predvsem večjemu številu ciljnih računalnikov. V nadaljevanju diplomskega dela se bomo lahko končno osredotočili na poglavitno dejanje, kar je v našem primeru postavitev operacijskega sistema Windows 7 z načinom uveljavitve naše lastne Windows slike pri samem procesu nameščanja. Zato bomo sedaj podrobneje spoznali tista ključna dejanja in ključne dejavnike, s katerimi bomo postavitev našega sistema Windows 7 privedli v končno stanje, ko bomo lahko nameščeni računalnik predali v roke uporabniku. Končna postavitev Windows 7 sistema z našo lastno sistemsko sliko V našem končnem postavitvenem procesu sistema Windows 7 bomo na kratko omenili celoten proces postavitve sistema, v katerem bomo zajeli tudi našo sistemsko sliko (Windows sliko), ki smo jo skozi prejšnje postopke dograjevali z določenimi konfiguracijami oziroma nastavitvami odgovornih dokumentov, obenem pa je uporaba takšne slike tudi ključnega pomena pri naši postavitvi sistema. Preden sploh pričnemo z nameščanjem oziroma postavitvijo sistema preko naše lastne sistemske slike, se moramo pred tem še vprašati:»s katerim orodjem bomo proces postavitve izvajali?«kot smo že v začetku četrte faze rekli, bomo našo namestitev, postavitev izvedli s pomočjo orodja ImageX, ki bo za takšno delo več kot zadovoljiva izbira. Preden se bomo poslužili orodja ImageX, pa je nujno potrebno izvesti nekakšno analizo oziroma razčleniti vse dogodke, ki jih bo zajemala naša postavitvena procedura. Naj omenimo tiste naše ključne, prioritetne procese, ki jih bomo in jih želimo izvesti med samo namestitvijo. Najprej bo potrebno pričeti z dodajanjem odgovornih dokumentov»answer files«in vseh naših lastnih sprememb konfiguracije med samim namestitvenim postopkom. Temu sledi tudi ponovna konfiguracija naših trdih diskov, s čimer bomo instalaciji zagotovili pravilne poti do naših particij, kamor bomo naš sistem postavili. Poleg diskovne konfiguracije in odgovornih dokumentov pa je potrebno razmisliti tudi o dodatnih gonilnikih za našo strojno opremo ciljnega računalnika, za katero moramo prav tako poskrbeti, saj nam v nasprotnem primeru naprave ciljnega računalnika, ki so odvisne od pravilnih gonilnikov, ne bodo pravilno delovale. Ena izmed pomembnih stvari, ki se bodo tudi izvajale med proceduro postavitve sistema, pa so zagotovo tako zamenjava licenčnega ključa našega produkta, izbor drugega jezika namestitve kakor tudi izbor naše sistemske slike in njenih potrebnih sestavnih dokumentov, ki smo jih pred tem razporejali v različne»share«mape ali odstranljive medije (MS Technet, 2009). Čeprav imamo med samo postavitvijo pripravljene tako vse gonilnike kot tudi vse mape s potrebnimi datotekami, ki jih potrebuje naša slika za razširjanje v pomnilnik računalnika in s tem branje zahtevane konfiguracije, pa moramo že pred samim začetkom tudi analizirati kompatibilnost in sposobnost naše strojne opreme ciljnega računalnika, da podpira izbrani Windows 7 operacijski sistem z vsemi njegovimi funkcijami. V primeru, da smo se že na začetku odločili, da bo naš ciljni računalnik poganjal tako Windows 7 operacijski sistem kot tudi nek drug operacijski sistem, bo vsekakor pravi čas, da med samo namestitvijo sistema tovrstne nastavitve tudi uredimo v naši sistemski sliki pod opcijami»dual-boot«. Da ne bomo govorili samo o novo postavljenem sistemu Windows 7, pa se je pametno vprašati tudi,»kaj pa tisti uporabniki, ki imajo že nameščen operacijski sistem Windows XP«. Tudi tisti uporabniki, ki imajo operacijski sistem Windows XP, bodo s pomočjo naše sistemske slike lahko prešli na operacijski sistem Windows 7, saj samo orodje ImageX kakor tudi WinPE s svojo konfigurativnostjo omogočata enostavno nadgradnjo Windows XP sistema Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 57

58 na novejšo Windows 7 različico operacijskega sistema. Sama nadgradnja je dokaj podobna tisti, ki smo je vajeni pri običajni namestitvi Windows 7 sistema, le da pri tem principu nadgradnje upoštevamo še posebno particijsko konfiguracijo. V začetnem delu končne postavitve sistema Windows 7 smo omenili tiste pomembne stvari, ki jih bomo izvajali med samim postopkom nameščanja oziroma postavitve sistema. Preden bomo pričeli z namestitvijo sistema, pa se moramo vprašati, kaj vse bomo potrebovali za pravilno namestitev sistema Windows 7. Vsa do sedaj omenjena procedura bo prav tako veljala tudi za strežniško postavitev sistema Windows 7, le da pri strežniški postavitvi ne bomo slike prenašali na ciljni računalnik, ampak jo bomo izvajali direktno iz strežnika z omogočeno omrežno povezavo na našem ciljnem računalniku, obenem pa bomo ciljnemu računalniku omogočili tudi odkrivanje vseh omrežnih map, tako da bomo lahko vse naše deljene mape naredili vidne tako končnemu računalniku kakor tudi strežniku. Za pravilno in uspešno postavitev sistema Windows 7 bomo potrebovali naslednje: - tehnični računalnik, ki bo zagotavljal vsa potrebna WAIK orodja, izvorne dokumente ter mape s konfiguracijami, - originalen Windows 7 zagonski namestitveni DVD, ki ga bomo uporabljali za uvoz potrebne boot MBR dokumentacije in katalogov, - ciljni računalnik, na katerem bomo lahko z orodjem zajeli našo lastno Windows sliko ter jo tam tudi namestili, - prej ustvarjen WindowsPE zagonski medij z izbranim ImageX orodjem, ki ga bomo uporabili pri nameščanju sistema (najboljša izbira v tem primeru je WindowsPE boot CD), - omogočena mora biti tudi omrežna povezava, s katero dostopamo do omrežno deljenih map, kamor lahko našo lastno sliko v primeru strežniške postavitve tudi shranjujemo, vključno z vsemi Windows 7 izvornimi dokumenti. Preden se posvetimo postopku nameščanja, moramo vedeti, da v tej fazi namestitve že imamo pripravljen naš tehnični računalnik, ciljni računalnik in pa seveda potrebni odgovorni dokument»unattended.xml«ter»answer«dokument. Procesa nastankov odgovornih dokumentov, tehničnega računalnika ter ciljnega računalnika tukaj ne bomo omenjali ponovno, ker smo o tem veliko povedali že v prejšnjih poglavjih. Govorili bomo predvsem o izdelavi WinPE zagonskega diska, Sysprep-u našega ciljnega računalnika ter kako zajamemo sliko in jo namestimo na naš končni, ciljni računalnik, s čimer izvedemo namestitev našega Windows 7 operacijskega sistema, kar je tudi naš glavni namen. Najprej se bomo posvetili izgradnji našega WinPE zagonskega diska, s katerim bomo lahko kasneje iz BIOS-a dostopali in zagnali orodje ImageX, preko katerega bomo zajeli in namestili sistem. Izgradnjo našega WinPE diska bomo najprej pričeli z zagonom ukazne konzole»command Prompt«v administratorskem načinu, kar pomeni, da bomo pri ukaznih komandah imeli popoln dostop do sistemskih map in ostalih funkcij. Najprej bomo morali zamenjati pot do našega direktorija z WinPE orodji, kar bomo storili z ukazom»c:\program Files\Windows AIK\Tools\PETools«. Da bomo sprožili postopek zajemanja WinPE dokumentacije orodij, bo potrebno v konzolo vpisati naslednji ukaz, in sicer za 32-bitno verzijo sistema»copype x86 C:\winpe«, za 64-bitno sistema pa»copype x64 C:\winpe«, s čimer bomo na zaslonu pričeli dobivati nekakšne datotečne izpise zagonskih (boot) orodij, ki se bodo nato skopirala v zagonski WinPE boot disk. Da bomo WinPE zagonski disk sploh lahko kreirali, bomo morali za takšno opravilo uporabiti naše ImageX orodje, ki omogoča zajem določenih dokumentov. Zajem naše izdelane winpe.wim slike bom izvedli na način Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 58

59 »mount.wim«oziroma z zajemom.wim datoteke, z ukazom»imagex /mountrw C:\winpe\winpe.wim 1 C:\winpe\mount«. Kmalu za potrditvijo ukaza se v konzolnem oknu izpiše pozdravno sporočilo, ki navaja vstop v orodje ImageX, kmalu za tem pa se na v oknu pokažejo tudi odstotki zajemanja naše winpe.wim slike, iz katere bo orodje ImageX z integracijo WinPE dokumentacije pripravil zagonski disk. Da bo naš zagonski disk ob namestitvi sistema vseboval potrebno ImageX orodje, bo to orodje potrebno tudi integrirati v WinPE disk, kar pa storimo z ukazno komando»c:\program Files\Windows AIK\Tools\x86 ali x64\imagex.exe«, s katero določimo mesto, kjer se nahaja naše ImageX orodje, da pa bomo to orodje skopirali na zagonski medij, pa bomo morali v konzolo vpisati komando»c:\winpe\mount\windows\system32«, kar pomeni, da bo trenutno zagnano orodje ImageX skopiralo potrebne zagonske datoteke orodja ImageX.exe v sistemsko mapo Windows, ki se bo nahajala v direktoriju ustvarjenega WinPE zagonskega diska. Slika 17 - Prikaz zajema naše winpe.wim slike preko ukazne konzole (CMD) Slika 18 - Vstop v orodje ImageX ter procentualni prikaz zajemanja naše winpe.wim slike Ko se zajemanje in kopiranje naše slike winpe.wim in tudi dokumentacija orodja ImageX.exe zaključijo, potem lahko nadaljujemo z ustvarjanjem našega WinPE diska. Naslednji korak, ki je prav tako pomemben, je ustvarjanje»wimscript.ini«dokumentacije, ki bo vsebovala zapise tistih ključnih podatkov oziroma informacij, ki bodo med instalacijo sistema prebrani, saj se bo po teh informacijah ravnal tudi namestitveni postopek, kar pomeni, da kakršne bodo nastavitve, tako se bo sam sistem nameščal na računalnik. Pri kreiranju wimscript.ini dokumentacije ne smemo ničesar izpustiti, sicer bomo v primeru, da kaj izpustimo, med namestitvijo deležni pojavnih oken o napakah in bo sama namestitev prekinjena. Najbolj pozorni moramo biti na»ini«datoteke, kot so ExclusionList, ntfs.log, hiberfil.sys, pagefile.sys, SystemVolumeInformation, RECYCLER, Windows/CSC, CompressExclusionList, *.mp3, *.zip, *.cab ter \Windows\inf\*.pnf. Te datoteke so pri instalaciji ključnega pomena, Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 59

60 saj vsebujejo potrebno konfiguracijo ter pripomočke za prevajanje zapisanega besedila v ukazne komande. Samo»wimscrip.ini«dokumentacijo bomo lahko ustvarili na podlagi komandnega ukaza»c:\winpe\mount\windows\system32«z upoštevanjem prej naštetih datotek, ki jih bomo integrirali v»wimscript.ini«datoteko. Ko enkrat ustvarimo našo wimscript.ini datoteko, lahko našo winpe.wim sliko izpnemo iz orodja ImageX, saj je v njem ne bomo več spreminjali. Izpetje slike iz orodja ImageX pa bomo lahko izvedli s pomočjo komandnega ukaza»imagex.exe/unmount/commit C:\winpe\mount«, s čimer bo orodje zaključilo našo sliko in jo pripravilo za nadaljnje delo, s tem pa bodo tudi vse razširjene datoteke slike winpe.wim iz začasnega pomnilnika računalnika izbrisane. Kot zaključno dejanje pri naši ustvarjeni WinPE sliki pa je to, da sliki dodamo zagonske datoteke, ki bodo omogočile samozagon oziroma Boot naše slike med namestitvijo. Da bomo lahko to storili, bomo morali našo sliko spremeniti v format».iso«in ta format zapeči kot zagonski medij. Da bomo sploh lahko sliko pretvorili v.iso datoteko, bomo morali v ukazno konzolo zapisati ukaz»copy C:\winpe\winpe.wim C:\winpe\iso\sources\boot.wim /y«in s črko»/y«določiti navidezni diskovni pogon, ki ga bo računalnik potreboval za razširjanje naše wim slike, kasneje pa bo ta pogon tudi avtomatično izbrisan, kot smo tega vajeni že od orodja ImageX. Slika 19 - Proces izpetja slike iz orodja ImageX ter čiščenje začasnega pomnilnika tehničnega računalnika Za dodajanje»boot«datotek naši winpe sliki in za shranjevanje naše slike v formatu.iso bomo za takšno dejanje morali v ukazni konzoli vpisati ukaz»oscdimg -n -h -b C:\winpe\etfsboot.com C:\winpe\iso C:\winpe\winpe.iso«, ki bo najprej izvršil pregled shranitvene poti naše slike, nato bo slika vzeta v začasni pomnilnik, s katerega bo vse zavzete podatke (razpakirane podatke) zajel in shranil pod»c:\winpe\winpe.iso«v obliki».iso«. V končnico.iso bomo našo sliko pretvorili zato, ker smo s pomočjo programske opreme za peko medijev vešči, da lahko vsako ISO sliko zapečemo tudi kot zagonsko sliko, saj takšne pretvorbe omogoča skoraj vsaka tovrstna programska oprema za pečenje, kot so na primer NeroExpress, CDBurnerXP in pa tudi Windows default ISO burner, ki je že integriran v sistemu Windows 7. Kot zaključno dejanje v naši fazi ustvarjanja zagonske WinPE slike pa je treba našo sliko»winpe.iso«samo še zapeči in jo shraniti na varno lokacijo, da bo ločena od našega računalnika. To bomo naredili z orodjem OSCDIMG za peko slike na CD medij ali s premikom slike na strežniško mesto, s katerega bomo lahko v primeru, da bomo sistem postavljali preko strežnika, do nje tudi dostopali. Obvezno moramo po peki naše slike preizkusiti samo sliko tudi v praksi, kar lahko storimo z zagonom medija iz BIOS-a, toliko da smo prepričani, da je slika aktivna in da v njej ni napak, drugače bo sliko treba ponovno ustvariti. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 60

61 Slika 20 - Prikaz procesa shranjevanja naše winpe slike v winpe.iso sliko Naslednji korak, ki ga bomo izvedli na ciljnem računalniku pred samo postavitvijo oziroma namestitvijo sistema Windows 7, je vsem že dobro znan in smo o njem tudi že govorili v prejšnjih poglavjih. Proces, ki ga bomo izvedli na ciljnem računalniku, se imenuje»sysprep«. S Sysprep procesom bomo vse dosedanje nastavitve ciljnega računalnika izbrisali in s tem predpripravili računalnik na svežo namestitev operacijskega sistema. Procesa Sysprep se lotimo tako, da najprej spremenimo pot do direktorija, kjer se nahaja naša Sysprep.exe datoteka. To storimo na način, da v ukazni konzoli spremenimo pot z navedenim ukazom»c:\windows\system32\sysprep\«ter po spremembi naše poti izvršimo še ukaz za začetek ponastavitve sistema s komando»sysprep /generalize/oobe/shutdown«, kar bo povzročilo reset našega ciljnega računalnika na privzete Windows vrednosti. Da ne bomo takoj po izvršitvi procesa ponovno vstopili v sistem Windows ali kakršno koli drugo okolje, moramo na koncu obvezno dodati ukaz»shutdown«, kar bo naš računalnik po dokončanem procesu ugasnilo in ga bo za instalacijo potrebno ponovno prižgati. Pri izvršitvi komande sysprep pa pridejo do izraza tudi naši odgovorni dokumenti z vsemi nastavitvami, konfiguracijami, ki smo jih določili pred tem. Da bi naše odgovorne dokumente, kot sta to Unattended.xml in Answer Files, uporabili pri nameščanju sistema, bomo morali za izvršitev Sysprep-a uporabiti malce spremenjeno ukazno komando, in sicer bomo v naši konzoli pod isto pot morali vpisati ukaz»sysprep/generalize/oobe/shutdown/unattended:unattended.xml«, pri katerem pa moramo biti pozorni, da bodo naši odgovorni dokumenti prav tako shranjeni v Sysprep mapi, drugače jih sistem pri branju ne bo zaznal in bo javil napako. Slika 21 - Prikaz poti za zagon Sysprep-a Ko bomo na ciljnem računalniku zagnali naš proces Sysprep, je edina stvar, ki jo moramo narediti, da počakamo na dokončanje procesa. Ko se bo računalnik ugasnil, bo potrebno za začetek zajema slike in izvršitve njene postavitve zagnati prej ustvarjeno winpe.iso sliko in jo zbuditi v okolje WinPE, od koder bomo lahko dostopali do orodij za zajem sistemske slike ter orodja, s katerim bomo stvar dokončno postavili. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 61

62 V naslednjem koraku se bomo posvetili kreiranju naše končne install.wim slike, iz katere bomo kasneje naredili tudi zagonski dokument pod istim imenom, da bomo lahko ob originalni Windows 7 OEM zagonski različici namestili naš sistem Windows 7 z vsemi našimi dosedanjimi nastavitvami. Vse to naše delo bomo sedaj pričeli izvajati na našem ciljnem računalniku. Pri zajemanju naše prejšnje install.wim datoteke bomo tukaj lahko prvič uporabili naš WinPE zagonski disk in vstopili v WinPE okolje, od koder bomo preverili določene diskovne parametre za končno postavitev sistema. Ko bomo zagnali WinPE okolje, se bomo najprej znašli v standardni ukazni konzoli PETools, od koder bomo nadaljevali v okolje z imenom DISKPART, kjer bomo preverili in po potrebi nastavili pravilne particije, diske ter na koncu vsakršne spremembe ponovno zajeli v našo install.wim sliko, ki jo bomo shranili na zunanji medij (USB, HDD, strežnik). Da bomo sploh lahko izvedli vpogled v naše particije, bomo najprej morali vstopiti v okolje»diskpart«, kjer bomo imeli natančnejši vpogled v naše diskovje ciljnega računalnika. Da nam bo okolje pokazalo vse diske, ki so dosegljivi v sistemu, bo treba v konzolo vpisati ukaz»list volume«, kar bo posledično izpisalo in oštevilčilo naše prisotno diskovje po principu BIOS-a, kjer velja, da se prvi disk, ki je glavni, prične številčiti z oznako 0 na koncu. Izbor diska, na katerega želimo našo sliko pripeti, pa izvedemo z ukazom: na primer»select disk 0«oziroma»select disk X«, saj imamo v nasprotnem primeru glavni disk v diskpart-u lahko označen tudi drugače, zato smo kot črko omenili X, saj točne definicije v tem primeru ne moremo postaviti, ker se lahko označevanje od uporabnika do uporabnik spremeni, kar je odvisno od računalnika samega. Po izbiri in označitvi v našem primeru poimenovanega diska 0 lahko orodje DISKPART enostavno zapustimo z ukazom «exit«, kot smo tega že vajeni iz DOS-a. Naslednje, kar bomo morali storiti, je ponoven vstop v nam že dobro poznano okolje ImageX.exe, ki smo ga posebej za to pripravili v naši winpe.iso sliki. Z njim bo treba tudi tokrat na isti način zajeti sliko in jo shraniti tako na prej označeni disk kakor tudi na naš zunanji medij, kot smo to počeli že v prejšnjih korakih. Posledica ponovnega zajemanja slike bo prav v tem, da bomo imeli sedaj izpeljano dokončno konfiguracijo, kjer bomo sistemu in instalaciji povedali, da želimo našo namestitev izvesti na naš novi disk (v našem primeru je to disk 0) ter da pri tem želimo upoštevati vso našo dosedanjo konfiguracijo, da bo postopek potekal avtomatizirano. Da pa bo naša instalacija zares potekala avtomatsko oziroma da bomo našo instalacijo avtomatizirali, pa bomo za konec morali poskrbeti še za kreiranje namestitvenega medija ter dodati morebitne za postavitev nujne gonilnike, s katerimi kasneje pri instalaciji ne bomo imeli težav in ugibali, kaj je šlo narobe oziroma kaj nam manjka, da se sistem ne postavi. Narediti moramo takšen medij, ki bi upošteval, da velikost slike na samem mediju ne bo prav majhna in bo zato potrebno poseči po čim večjem, kot sta CD in DVD medij. Za takšen primer je priporočljivo poseči po uporabi USB medija, zunanjega trdega diska, ki omogočata shranjevanje večjih količin podatkov. V primeru, da bomo instalacijo postavljali preko strežnika, pa so vsakršni pomisleki o morebitnem pomanjkanju prostora odveč, saj običajno strežniki omogočajo enormno količino praznega prostora za shranjevanje, ki ga z našimi sistemskimi slikami zagotovo ne bomo mogli zapolniti. Kot smo omenili že prej, bosta naši naslednji dve nalogi tako združitev datotek originalnega Windows 7 OEM namestitvenega medija ter naše install.wim slike in tudi integracija namestitveno pomembnih gonilnikov, ki jih želi sama postavitev. Najprej bomo pozornost usmerili k združevanju Windows 7 datotek in install.wim slike, da bomo lahko kasneje v to celoto integrirali še potrebne gonilnike. Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 62

63 Za samo nadaljevanje bo najprej potrebno imeti na dosegu rok Windows 7 OEM zagonski medij, ki vsebuje privzete datotečne strukture, kataloge in izvorne mape za začetek nameščanja. Naj pri tem omenimo, da če smo v prejšnjih korakih, kjer smo izvajali Sysprep sistema, morebiti pozabili v postopek vključiti tudi naš odgovorni dokument, je sedaj vsekakor pravi čas, da to napako popravimo z dodajanjem našega odgovornega dokumenta direktno v sam»root«namestitvenega Windows 7 OEM medija. Najboljši in najenostavnejši način za zajemanje vseh datotek Windows 7 OEM zagonskega medija je kar s kopiranjem vseh teh datotek v neko prazno mapo, ki smo jo ustvarili na namizju tehničnega računalnika. V to mapo moramo prav tako postaviti tudi našo install.wim sliko, ki jo bomo dodali v mapo z resursi sistema Windows 7, saj bodo pri sami namestitvi ti resursi prebrani prvi in s tem bo upoštevana tudi naša sistemska slika. V tem združitvenem delu smo z operacijami glede Windows 7 medija in naše install.wim slike zaključili. Sledi samo še integracija potrebnih namestitvenih gonilnikov, ki jih bomo dodali na naslednji način. Da se pri integraciji ne bomo oklepali starih metod integriranja gonilnikov, bomo namesto tega raje posegli po povsem novem orodju, ki to delo še bolj olajša in prihrani čas. Takšno orodje za integracijo gonilnikov se imenuje RT Seven Lite in je specializirano samo za Windows 7 različice sistemov. S tem orodjem v naše slike z drugačnim operacijskim sistemom, kot je Windows 7, ne bomo mogli integrirati gonilnikov, ker sam program ne zna prebrati drugih formatov kot le Wim in ISO format. Slika 22 - Prikaz zavihka za integracijo gonilnikov v našo install.wim sliko s programom RT Seven Lite Preden poženemo sam program RT Seven Lite, moramo v naš pogone tehničnega računalnika obvezno vstaviti Windows 7 OEM zagonski disk, saj bo program na ta način lahko dostopal do izvornih dokumentov, imenovanih»source files«. V primeru, da nimamo originalnega Windows 7 OEM diska, potem bo za to delo zadostovala tudi 90-dnevna kopija Windows 7 operacijskega sistema, saj so v njen izvorni dokumenti identični originalnemu OEM disku s sistemom. Pri izbiri vira, kamor bomo gonilnike integrirali, moramo biti pozorni, da izberemo našo pravilno sliko v formatu ISO, ki smo jo ustvarili pred tem. Obenem bomo morali določiti tudi pot, kamor bo ta slika razširjena prav tako v formatu ISO in jo bomo Aleš Frelih: Namestitev Windows 7 okolja z uporabo Microsoft WAIK orodij stran 63