ODLOČITVENI MODEL ZA POMOČ PRI IZBIRI PONUDNIKA RAČUNALNIŠKE OPREME

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Smer: Organizacijska informatika ODLOČITVENI MODEL ZA POMOČ PRI IZBIRI PONUDNIKA RAČUNALNIŠKE OPREME Mentor: red. prof. dr. Vladislav Rajkovič Kandidat: Tomaž Malešič Kranj, maj 2008

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Vladislavu Rajkoviču, za vso pomoč in strokovne nasvete pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre tudi moji družini, ki me je vedno podpirala in vzpodbujala v času mojega študija.

3 POVZETEK V diplomski nalogi obravnavamo postopek vrednotenja izbire najboljšega ponudnika računalniške (strežniške) opreme, ki glede na kriterije najbolj ustreza našim zahtevam in na tem primeru smo tudi izdelali odločitveni model. Končna rešitev naloge je na podlagi analize večparametrskega odločitvenega modela izbrati najustreznejšega ponudnika računalniške opreme, za potrebe podjetja. Odločitveni model, vsaj v določenih segmentih izloča človeški dejavnik, ki sicer pogosto nastopa preveč intuitivno. Veliko ponudb za računalniško opremo, se vrednoti in analizira na podlagi pomanjkljivih kriterijev, kar je dostikrat premalo za strokovno in finančno pravilno odločitev. V nalogi je predstavljen model izbire ponudnika računalniške opreme, ki vsebuje več kriterijev in je bil na ta način tudi bolj zahteven za izvedbo, vendar pa je pripomogel k optimalnejši izbiri. Za izdelavo naloge smo uporabili računalniški program za večparametrsko odločanje DEXi, s katerim smo kvalitativno ovrednotili in preučili vse možne variante. Uporabili smo tudi program Vredana, ki nam je pomagal pri analizi končne ocene, s kvalitativnim in kvantitativnim vrednotenjem. Uporabili smo tudi SWOT analizo za posnetek obstoječega stanja in lažjo identifikacijo rešitve nove računalniške opreme. KLJUČNE BESEDE - Računalniška oprema, - Izbira ponudnika, - Večparametrsko odločanje, - DEXi, - Vredana.

4 ABSTRACT Decision model for help at choice of the bidder for computer equipment. In this thesis we are considering the procedure of evaluation of choice of the best computer (server) equipment provider, who would be most suitable according to our demands. We have also implemented a decision-making model based on this case. The final solution of the thesis is to choose the most appropriate provider of computer equipment for the needs of the company on the basis of multi-attribute decision making model analysis. Decision-making model excludes the human factor in certain segments due to its over-intuitive approach. Many offers for computer equipment are evaluated and analyzed on the basis of insufficient criteria, which is usually not enough for a professional and financially accurate decision. The thesis presents a model of the choice of computer equipment provider, which consists of multiple criteria and was in this way also the most complicated to implement, but it contributed to more optimal decision. To realize the thesis we used computer program for multi-attribute decision making DEXi, with which we made qualitative evaluations and studied all possible variants. We also used Vredana program which helped us with the analysis of the final note, with qualitative and quantitative evaluation. We also used the SWOT analysis to demonstrate the existent condition and to identify new computer equipment solutions more easily. KEYWORDS - Computer equipment, - Choice of the operator, - Multi-attribute decision making, - DEXi, - Vredana.

5 KAZALO 1 Uvod Predstavitev problema Metode dela Večkriterijsko odločanje Odločanje Večkriterijski odločitveni model Faze odločitvenega procesa Ekspertni sistemi Zgradba ekspertnih sistemov Program za večparametrsko odločanje DEXi Vredana Strežniki Razlika med osebnim računalnikom in strežnikom Ali strežnik dejansko potrebujemo? Kako izbrati ustrezen strežnik? Kakšen procesor naj bo vgrajen v strežnik? Delovni pomnilnik in diski Naprave za arhiviranje podatkov Zanesljivost in varnost delovanja strežnikov Kako se odločamo pri nakupu strežnika? Ohišja strežnikov Odločitveni model Opredelitev problema Določitev kriterijev Opis kriterijev Opis zalog vrednosti kriterijev Funkcije koristnosti Opis variant Vrednotenje variant v odločitvenem drevesu Končna analiza odločitvenega modela Pregled rezultatov vrednotenja ponudb Končna ocena in grafični prikaz vseh variant Prikaz posameznih variant po bistvenih kriterijih v programu DEXi Analiza rezultatov z uporabo orodja Vredana Prikaz posameznih variant po bistvenih kriterijih v programu Vredana Primerjava končnih rezultatov med programom DEXi in Vredana Analiza»kaj če« Kritična analiza modela Zaključki Ocena učinkov Pogoji za uvedbo Možnosti nadaljnjega razvoja Literatura in viri Priloge Kazalo slik Kazalo tabel Kazalo grafov Kratice in akronimi... 53

6 1 UVOD 1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA Večparametrski odločitveni model, kot pomoč pri odločanju nam lahko pomaga pri izbiri najboljšega ponudnika, predvsem v primerih kompleksnejše zgradbe računalniške - strežniške opreme. Problem diplomskega dela je izbira najustreznejšega ponudnika računalniške opreme, v nadaljevanju strežniške opreme, za podjetje Noordung d.o.o.. Obstoječi datotečni strežnik je zastarel in ne omogoča ustrezne nadgradnje, hkrati tudi ne zadostuje novim spreminjajočim tehničnim in poslovnim zahtevam, kar se odraža tudi v motenem poslovanju družbe, to pomeni v odzivanju in prilagajanju potrebam trga. Rezultat naloge je pokazal, da problem izbire med štirimi ponudniki strežniške opreme, z upoštevanjem večjega števila kriterijev in s pomočjo odločitvenega modela, pripomore k boljši končni odločitvi najboljšega ponudnika. Celoten proces izbire ponudnika je zaradi sistemske podpore lažji in bolj transparenten, končna odločitev pa lažje argumentirana. 1.2 METODE DELA Pri izdelavi diplomske naloge smo se seznanili s procesi odločanja in odločitvenimi modeli in spoznali računalniški model za podporo odločanju. Preučili smo tehnologijo strežniške opreme za datotečni strežnik. Ta spoznanja smo uporabili pri določitvi osnovnih kriterijev in vrednosti zanje. Podatke in informacije o ponudnikih smo pridobili na podlagi natančne analize vseh prispelih ponudb. Zaradi kompleksnosti odločitvenega problema in njegove pomembnosti smo se odločili, da si bomo pri izbiri najboljšega ponudnika strežniške opreme pomagali s pomočjo računalniškega programa za večparametrsko odločanje. Odločili smo se za uporabo programa za pomoč pri odločanju DEXi, s pomočjo katerega smo dobili podrobne rezultate vrednotenja, ki smo jih nato še dodatno analizirali z uporabo programa Vredana. Uporabili smo tudi SWOT analizo za primerjavo med obstoječim stanjem in med novo implementirano rešitvijo. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 1

7 2 VEČKRITERIJSKO ODLOČANJE 2.1 ODLOČANJE Ko naletimo na dovolj kompleksen problem, o katerem se moramo opredeliti, oziroma odločiti, imamo redko tak primer, da je treba pri odločitvi upoštevati malo odločitvenih parametrov. Običajno na odločitev vpliva več kriterijev, pa še pri njih se zgodi, da so lahko subjektivno izraženi s strani odločevalca. Zato je potreben ustrezen razmislek o tem, po čem pravzaprav sodimo oziroma vrednotimo različne variante, ki jih imamo na voljo. Običajno se odločimo za kombinacijo odločitvenih kriterijev, ki opisujejo vsebino odločitvenega problema. Če se želimo dobro odločiti, je treba celovito opisati problem, da lahko učinkovito izvedemo vrednotenje ter morebitno razvrščanje variant na podlagi meril odločanja. 2.2 VEČKRITERIJSKI ODLOČITVENI MODEL V zahtevnih odločitvenih problemih, v katerih se pojavlja veliko število dejavnikov, ki imajo vpliv na odločanje s strani različnih odločevalcev, si je smiselno pomagati z večparametrskimi modeli. Tako odločevalec gradi strukturiran model, ki omogoča sistematičnost in preglednost procesa odločanja. Model omogoča, da so doseženi izhodni rezultati bolje razumljivi, kar ima pozitiven učinek pri utemeljevanju odločitve. Vsekakor se je treba zavedati, da končne odločitve ni možno prenesti na model oziroma računalnik, saj je naloga in odgovornost odločevalca, da stoji za sprejetimi odločitvami ne glede na to, kako so bile sprejete. Odločevalcu je vsekakor lažje, če se lahko v odločitve poglobi tudi na analitični ravni, preden jih dokončno sam sprejme. Če pri oblikovanju modela sodeluje tudi skupina ekspertov iz problemske domene, se zmanjša tudi možnost za spregled kritičnih dejavnikov, ki vplivajo na odločitev. Osnova večparametrskega odločanja je analiza odločitvenega problema na podprobleme, ki jih lažje razumsko obvladujemo in analitično opišemo. Pri tem si pomagamo z variantami, ki jih opišemo z različnimi lastnostmi (parametri). Vsak parameter ima opredeljene možne vrednosti glede na ocenjevalčevo dojemanje ustreznosti izpolnjevanja pričakovanj. Variante potem ocenimo po vnaprej opredeljenih parametrih. Ocene parametrov združimo po predpisanem postopku, kar nam za rezultat da tudi oceno variante. Tako lahko uredimo različne variante. Če nas rezultat preseneti, se lahko vrnemo nazaj v model in še enkrat preverimo model, po potrebi pa ga tudi dopolnimo z novimi parametri. Večkriterijsko modeliranje sledi konceptu večparametrskega odločanja, hkrati pa je še dodatno tudi formalno utemeljeno z matematičnimi koncepti. Gre za proces, v katerem ocenjujemo ponujene možnosti, med katerimi se lahko odločamo po metodi ekspertnega modeliranja oziroma umetni inteligenci. Ocenjevanje poteka po parametrih nad zalogo ocen, ki so bile dodeljene posamičnemu parametru. Formalne osnove modeliranja nam omogočajo, da medsebojno združujemo ocene Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 2

8 posameznih parametrov v neko agregatno oceno na višji ravni (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995, ). Slika 1: Večparametrski odločitveni model (Vir: Bohanec, Rajkovič 1995) Vrednotenje variant pri večparametrskem odločanju poteka na osnovi večparametrskega odločitvenega modela, ki je sestavljen iz treh komponent: Vhod v model so parametri Xi, ki predstavljajo podprobleme odločitvenega problema. Parametri so med seboj hierarhično odvisni. Funkcija koristnosti F je predpis, po katerem se vrednosti posameznih parametrov združujejo v Y, ki je bodisi končna koristnost bodisi koristnost podrejenih parametrov. Končna koristnost oziroma ocena Y je rezultat združevanja vrednosti parametrov od spodaj navzgor v skladu z modelom. Variante ai opišemo z vektorjem vrednosti X(ai) po osnovnih parametrih. Na podlagi teh ocen funkcija koristnosti opredeli končno oceno vsake variante (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995, str. 428). 2.3 FAZE ODLOČITVENEGA PROCESA Odločitveni proces je sestavljen iz več zaporednih korakov oziroma stopenj. Čas izvajanja procesa je odvisen od zahtevnosti problematike, precej pa tudi od poteka prenosa ekspertnega znanja v sistematično urejeno strukturirano obliko znanja. Pri tem je treba zagotoviti, da je problemsko področje pokrito čim bolj Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 3

9 celovito, da se izognemo morebitnemu spregledu pomembnega dejavnika. Končni cilj je kakovostna in učinkovita pomoč pri sprejemanju odločitev. Običajno je vrstni red naslednji: Identifikacija odločitvenega problema Na prvi stopnji spoznamo, da je nastopil odločitveni problem s primerno težavnostjo, da je smiselno k reševanju problema pristopiti na strukturiran in sistematičen način. Cilj te stopnje je definicija problema, opredelitev želenih ciljev in zahtev. Za ta namen običajno imenujemo odločitveno skupino, sestavljeno iz odločevalcev, odgovornih za končno odločitev. V delo skupine je priporočljivo vključiti tudi naslednje udeležence: - Eksperte s poglobljenim problemskim znanjem, ki s svetovanjem lahko pripomorejo pri oblikovanju odločitvenega modela. - Moderatorja, odločitvenega analitika oziroma metodologa, ki usklajuje delo skupine ter skrbi za ustrezno računalniško podporo odločanju. - Tiste, na katere bo odločitev pomembneje vplivala, predvsem iz drugih segmentov. Tako poskrbimo, da je problematika čim širše porazdeljena in si hkrati na ta način zagotovimo podporo tistih, ki jih bo odločitev neposredno zadevala (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995, str. 430). Identifikacija kriterijev Na tej stopnji je treba določiti kriterije, na osnovi katerih bomo ocenjevali variante in zasnovati strukturo odločitvenega modela. Množica opisanih parametrov mora ustrezati več lastnostim: - Polnost: vključeni so vsi dejavniki, ki bistveno vplivajo na odločitev. - Operativnost, merljivost: neposredna uporabnost v procesu odločanja. - Strukturiranost: možnost razstavitve, strukturiranja problema. - Neredundantnost: kriteriji se ne smejo prekrivati ali ponavljati, saj bi nekateri lahko delovali večkratno. - Minimalnost: predvideva se uporaba čim manjšega števila parametrov. - Ortogonalnost: medsebojna neodvisnost parametrov. Identifikacija kriterijev oziroma parametrov poteka po naslednjih korakih (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995, str. 430): - Seznam nestrukturiranih parametrov, ki nastane na podlagi pogovora v skupini oziroma študija problemskega področja. Na ta način dobimo osnovo za odločanje. - Strukturiranje parametrov v hierarhično drevo. Pri tem upoštevamo medsebojne odvisnosti in vsebinske povezave. Kriterije vsebinsko Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 4

10 združujemo, nepomembne zavržemo. Če se pojavi potreba za pokritje nekega problemskega področja, kriterije zavržemo. - Merske lestvice: parametrom v drevesu določimo merske lestvice, to je zalogo vrednosti, ki jo lahko zavzamejo pri vrednotenju variant. Včasih je smotrno lestvico urediti po vrednosti, ker imamo na voljo dodatne mehanizme (npr. uteži). Tako dobimo dobro opredeljen odločitveni model, ki ga je treba nadgraditi še z odnosi med parametri in njihovimi vrednostmi. Definicija funkcij koristnosti Na tej stopnji je treba določiti funkcije posameznih ravni parametrov. Ta postopek poteka od listov drevesa do korena drevesa. Oblika funkcij in način njihovega zajemanja je odvisna od uporabljene metode. Večinoma se uporabljajo preproste funkcije, kot je obtežena vsota, povprečja. Včasih je mogoče srečati tudi nekoliko bolj zahtevne funkcije, ki imajo večjo moč, vendar so za praktično uporabo nekoliko bolj zahtevne. Opis variant V opisu variant opišemo posamezne variante in sicer z vrednostjo parametrov. Pri tem je treba predstaviti način ocenjevanja in princip pridobivanja ocen (npr. analiza, študij, anketa, pogovori, lastne izkušnje, skupinsko ocenjevanje). Rezultat je vektor vrednosti za posamične variante. Model dovoljuje tudi neopredeljenost nekaterih parametrov, če njihova vrednost ni znana v času vrednotenja. Vrednotenje in analiza variant V tem primeru gre za postopek določanja končne ocene variante na podlagi ocen osnovnih parametrov. Ker so osnovni parametri v listih drevesa, poteka ocenjevanje od listov proti korenu drevesa, vmesna vozlišča pa se izračunajo na podlagi funkcij koristnosti vsakega vozlišča posebej. Varianta, ki dobi najvišjo oceno, je navadno najboljša. Preden se dokončno odločimo, je običajno potrebna še analiza ocene. Pri tem se lahko odkrijejo morebitne napake pri ocenjevanju oziroma napake, ki so nastale pri gradnji modela. Končna vrednost ocene običajno nima dovolj informacije, da bi si odločevalci lahko zgradili celovito predstavo o varianti. Analiza variant je zato potreben korak pri razumevanju odločitve. Zanimiva so predvsem sledeča vprašanja: - Kako je bila izračunana končna ocena? Na osnovi katerih vrednosti meril in katerih funkcij? Ali so vrednosti meril ustrezne? Ali so funkcije koristnosti ustrezne? Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 5

11 - Zakaj je končna ocena taka, kot je? Ali odstopa od pričakovanj? Kateri kriteriji so najvplivnejši? - Katere so bistvene prednosti in pomanjkljivosti posamezne variante? - V čem se variante med seboj pomembno razlikujejo? - Kako spremembe vrednosti parametrov vplivajo na končno oceno? Kako bi lahko variante izboljšali? Katere spremembe povzročijo občutno poslabšanje končnih ocen variant? Kako ocenimo stopnjo občutljivosti odločitve? Odgovori na ta vprašanja nam ponudijo celovitejšo sliko glede končne ocene, ki je dobra osnova za bolj informirano, bolj utemeljeno in verificirano odločitev (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995, str. 430). 2.4 EKSPERTNI SISTEMI Ekspertni sistemi so inteligentni informacijski sistemi, katerih namen je pomoč pri reševanju problemov. Njihovo izhodišče je v tem, da se ekspertno znanje posameznika učinkovito prenese v informacijsko podprt model, ki ima sposobnost to znanje posnemati. Ekspert je človek, ki ima zelo poglobljeno znanje in izkušnje na nekem področju in metodološko dobro obvladuje proces reševanja problemov (Vir: Jereb, V. Rajkovič, U. Rajkovič, 2005, str. 200). Prenos strategij in metod reševanja problemov, značilnih za umetno inteligenco, v računalniški sistem nam omogoča, da se osredotočimo na vsebinsko pridobivanje znanja s področja problematike. To je zahtevna naloga, saj kljub procesni moči in podpori računalniške tehnologije še vedno privzeto pridobivamo samo podatke, ki imajo potencial postati informacija s pravilno obdelavo ali umestitvijo v druge podatke. V bistvu potrebujemo znanje, kako podatke spremenimo v koristne informacije. Ko nam uspe prenesti znanje ekspertov v tako računalniško obliko, smo razvili računalniški sistem, ki oponaša ekspertov način reševanja problemov. Tako rešitev imenujemo ekspertni sistem. Ekspertni sistem opredelimo kot računalniški program, ki uporablja model znanja in pripadajoče postopke eksperta za reševanje problemov. Znanje je sestavljeno iz dejstev in metod, ki so običajno pravila, do katerih se prebijejo eksperti s svojimi izkušnjami. Pri gradnji ekspertnega sistema je treba upoštevati več dejavnikov, dva pa sta posebej izpostavljena: Prenos ekspertnega znanja na računalniški program zahteva veliko pozornosti. Način sprejemanja odločitev je pri ljudeh razdeljen na raziskovanje in pridobivanje znanja s problemskega področja, analizo in odločitev z izbiro rešitve ter predstavitev rezultatov drugim sodelujočim v procesu odločanja. Ekspertni sistem ima dve osnovni nalogi: poiskati zaključek, odgovor, oziroma oceniti možnost ter razložiti izbiro odločitve in pomen posameznih meril. Za ekspertni sistem je pomembno, da so vsa končna stanja, odgovori sistema, opredeljena in znana vnaprej. Ekspertni sistem se lahko giblje v nekih mejah, naloga Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 6

12 oblikovalcev ekspertnega sistema pa je, da ga naredijo vsebinsko širokega. Če je tako, potem ekspertni sistem deluje kot svetovalec, zato si želimo, da so njegove sposobnosti razlage čim bolj podrobne in razumljive. Informacijska tehnologija omogoča, da znanje iz ekspertov prenašamo v računalniške sisteme na analitičen in sistematični način. Postavlja se vprašanje, kdaj je smiselno vložiti potreben napor, da nam bo ekspertni sistem s svojim delovanjem amortiziral aktivnosti. Pri izbiri primernega problema za ekspertni sistem upoštevamo naslednja izhodišča: Potrebno je več logičnega sklepanja kot matematičnega računanja. Potrebno znanje o problematiki je obsežnejše od običajnega znanja. Rešitve so dobro opredeljene in znane vnaprej. Pravila sklepanja lahko pripravimo vnaprej. Obstaja vsaj en ekspert, ki bo konstruktivno sodeloval pri prenosu znanja. Kompleksnost mora biti ravno prava, da jo lahko obvladujemo. Ekspertni sistem je treba preveriti na znanih primerih. Pomembna značilnost ekspertnega sistema je ločenost znanja od mehanizma reševanja problema. Mehanizmi so bolj splošni in so pogosto enaki na različnih problemskih področjih, česar pa za znanje nikakor ne moremo trditi. 2.5 ZGRADBA EKSPERTNIH SISTEMOV Ekspertni sistemi so sestavljeni iz treh osnovnih gradnikov: Baza znanja - vsebuje dejstva, ki predstavljajo znanje z določenega ekspertnega področja. Znanje mora biti predstavljeno tako, da je strokovnjaku razumljivo in, da ga je mogoče učinkovito uporabljati, spreminjati, implementirati ter dopolnjevati. Mehanizem sklepanja je računalniški program, ki uporablja znanje v bazi znanja za reševanje problemov. Mehanizem sklepanja omogoča tudi samo razlago rešitev. Mehanizem sklepanja na osnovi baze znanja izvaja sklepe o problemu, katerega rešujemo. Komunikacijski vmesnik je računalniški program, ki skrbi za komunikacijo med (ES) ekspertnim sistemom in uporabnikom. Uporabniški vmesnik nam omogoča pomoč pri dostopu do baze znanja ter pojasnjevanje procesa sklepanja, ki ga uporablja mehanizem sklepanja (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995). Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 7

13 Slika 2: Splošna zgradba ekspertnega sistema ES (Vir: Bohanec, Rajkovič, 1995) Pri izdelavi ekspertnega sistema je potrebno upoštevati naslednja dejstva: - Ekspertni sistem večinoma ne more pridobivati znanja na določenem problemskem področju. Vse znanje, ki ga sistem vsebuje, je potrebno pridobiti od ekspertov za opazovano področje. - Pričakovano je, da sistem lahko predstavi dobljene rezultate na pregleden in razumljiv način. Sistem mora izpolnjevati naslednje pogoje, ki zagotavljajo učinkovito delo uporabnikov: - Interaktiven način delovanja interaktivna podpora. - Visoka stopnja povezave med uporabnikom, ekspertnim sistemom in situacijo učenja. - Hitro prilagajanje uporabnikovim zahtevam. - Prenosljivost na različno strojno opremo. - Zanesljivost. - Sprejemljivo kratki odzivni časi. Ko ekspertni sistem izvaja procese sklepanja ter predstavi dobljeni rezultat, upravičeno pričakujemo, da poleg predstavitve rezultata omogoča tudi razlago in analizo postopka, ki je pripeljal do danega rezultata. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 8

14 Ekspertni sistem je smiselno uporabiti na naslednjih področjih: - Ko situacija zahteva več logičnega sklepanja kot matematičnega računanja. - Ko je znanje na problemskem področju specifično in ni plod enostavnega sklepanja, ampak samo poznavanja področja. - Uporabnik od sistema kot odgovor pričakuje dobro definirane rešitve, ki jih je možno vnaprej določiti in predvideti. - Je vnaprej možno, na podlagi podanih dejstev, predvideti pravila, ki naj jih sitem uporabi pri sklepanju. - Če je proces sklepanja toliko kompleksen, da se je zanj izplačalo izdelati ekspertni sistem. - Če je proces sklepanja še obvladljive velikosti. - Za izgradnjo ekspertnega sistema obstajajo poslovni razlogi. Z uvedbo si obetamo zmanjšanje stroškov. Strokovnjaki skrbijo za prenos znanja v ekspertni sistem in ne rešujejo več množice drobnih opravil. Le-ta so sedaj prepuščena uporabnikom ekspertnega sistema. - S striktno uporabo ekspertnega sistema in dopolnjevanjem znanja v njegovo bazo do določene mere vzdržujemo znanje organizacije. Na ta način lahko zagotovimo, da se znanje v organizaciji, kljub kadrovski fluktuaciji, ohranja in nadgrajuje. - Pri razvoju novih produktov in storitev lahko uporabimo že obstoječe znanje ter jim na ta način dodamo dodano vrednost ter se izognemo ponavljanju že znanih zadev, (npr. katalog napak, baza tehnoloških postopkov, tehnološka navodila, ). 2.6 PROGRAM ZA VEČPARAMETRSKO ODLOČANJE DEXI DEXi je računalniški program za večparametrsko odločanje, ki sloni na metodologij DEX (Decision EXpert). Metodologija večparametrskega odločanja se razlikuje od ostalih metodologij po kvalitativnem obravnavanju in neposrednem določanju funkcij koristnosti več spremenljivk. Namenjen je reševanju kompleksnih večparametrskih odločitvenih problemov. Za razliko od DEX-a, ki deluje v DOSu, DEXi deluje v MS Windows okolju. Bazo znanja predstavlja drevo kriterijev, ki ga je potrebno za vsak posamezni primer ponovno realizirati ali pa funkcija koristnosti. Predstavljena je z logičnimi pravili ali tabelo pravil, poudarek je na agregaciji pravil. Dobra lastnost DEXi-ja je enostavna uporaba programa, ki omogoča kvalitativne zaloge vrednosti kriterijev in seveda tudi kvalitativno vrednotenje, kar omogoča večjo transparentnost pri izgradnji odločitvenega modela. Omogoča tudi»kaj-če» analizo s katero izboljšamo odločitveni model. DEXi je zmogljiv program, uporaben tudi za zelo kompleksne odločitvene probleme. Odlikuje ga enostavna uporaba, tudi uporabniški vmesnik je enostaven in razumljiv. Dexi je kompatibilen tudi z drugimi programi za večparametrsko odločanje. Prednost samega programa je tudi v izdelavi preglednih poročil vseh faz odločitvenega modela. Lahko jih kopiramo ali natisnemo. Če definiramo zaloge vrednosti kriterijev Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 9

15 od slabih proti dobrim, lahko kriterije tudi različno obtežimo. To je pomembno, kadar končna ocena ni enakomerno odvisna od vseh kriterijev, ampak določeni kriteriji nosijo večjo težo. Če tabelo funkcij koristnosti spreminjamo, nam program samodejno ponovno izračuna vrednost novih uteži in popravi poročilo. Program DEXi v osnovi sestavljata dva dela. Prvi del se ukvarja z zajemanjem znanja in izgradnjo baze znanja. Uporabniku pomaga hierarhično razporediti kriterije v drevo kriterijev in izraziti odločitvena pravila. To je proces izgradnje odločitvenega problema in proces izražanja preferenc. Drugi del pa obsega vrednotenje in analizo variant na osnovi znanja, zbranega v bazi znanja. Vsaka varianta je opisana z vrednostmi kriterijev, ki predstavljajo liste drevesa. DEXi nato vsako varianto oceni v skladu z bazo znanja, to je strukturo kriterijev in odločitvenimi pravili. Tako dobimo oceno primernosti oziroma ustreznosti. Temu postopku sledi analiza rezultatov, ki jo sestavlja ena ali več naslednjih aktivnosti (Vir: Rajkovič et al., 1999): Razlaga ocene: DEXi razloži, kako je bila vsaka posamezna ocena pridobljena glede na vrednosti kriterijev in uporabljena odločitvena pravila. Analiza tipa»kaj-če«: poteka interaktivno s spreminjanjem opisov variant, ponovnim ocenjevanjem in primerjavo dobljenih rezultatov s predhodnimi. Selektivna razlaga variant: DEXi poišče in prikaže tista poddrevesa kriterijev, ki izražajo le najbolj vplivne značilnosti posameznih variant, s čimer so izpostavljene samo najbolj relevantne informacije. Slika 3: Struktura odločitvenega sistema DEXi (Vir: Rajkovič et al., 1999) Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 10

16 Sestava DEXi-ja: Pridobivanje in urejanje znanja: Uporabniku pomaga pri urejanju drevesa kriterijev in pravil odločanja za obravnavani problem. To je proces strukturiranja odločitvenega problema in izražanja preferenc, pri čemer se konsistentnost odločitvenih pravil sproti računalniško preverja. Slika 4: Odločitveno drevo v programu DEXi Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 11

17 Slika 4 prikazuje, kako smo obstoječe kriterije strukturirali v drevo kriterijev izbire ponudnika računalniške (strežniške) opreme za naše podjetje. Atribute smo strukturirali na podlagi njihove medsebojne odvisnosti in vsebinskih povezav. Atributi na višjem nivoju so odvisni od tistih na nižjem nivoju drevesa. Ocena in analiza variant: Pridobljeno bazo znanja uporabimo za oceno in analizo variant. Na začetku je vsaka varianta opisana z vrednostmi kriterijev, ki predstavljajo liste odločitvenega drevesa. DEXi vsako varianto oceni v skladu z bazo znanja, z drevesom kriterijev in z odločitvenimi pravili. Tako dobimo za vsako varianto oceno primernosti. Temu postopku sledi analiza rezultatov, ki je sestavljena iz ene ali več aktivnosti. Tabela 1: Okno vrednotenja variant v programu DEXi Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 12

18 Tabela 1 prikazuje vrednotenje oziroma ocenjevanje primernosti ponudnika računalniške (strežniške) opreme za podjetje Noordung d.o.o.. Vrstica Ocena predstavlja končno oceno in iz nje je možno razbrati, da je Strežnik 1 ocenjen kot nesprejemljiv, Strežnik 2 je ocenjen kot dober, Strežnik 3 je ocenjen kot sprejemljiv in Strežnik 4 je ocenjen kot odličen. 2.7 VREDANA Vredana je program za vrednotenje in analizo variant večparametrskih odločitvenih modelov, zgrajenih z lupino ekspertnega sistema DEX ali DEXi. Vredana je dejansko nadgradnja lupine ekspertnega sistema DEX oziroma novejše različice DEXi. Vsebuje izboljšave na stopnji vrednotenja in analize variant ter odpravlja nekatere njegove omejitve. Program bere izhodni zapis datotek tipa DAX iz programa DEXi. Prav tako omogoča branje podatkov o variantah s standardnih datotek tipa DIF. Omogoča kombinirano kvalitativno in kvantitativno vrednotenje variant, prikaz in izpis rezultatov vrednotenja s stolpčnimi, korelacijskimi in polarnimi grafikoni. Omogoča tudi analizo»kaj-če«. Program DEXi vrednoti variante kvalitativno, kar pomeni, da nekaj informacije skrije. Tako namreč izvemo samo, v katerem razredu je varianta, nič pa ne vemo o relativnem položaju te variante v tem razredu. Zato imamo v DEXi-ju lahko hitro občutek, da so si variante blizu oziroma enake, čeprav so v resnici lahko povsem različne. Posebej to pride do izraza, ko vrednotimo večje število variant, kjer se jih lahko več uvrsti v razred z najvišjo končno oceno. Vredana uporablja kombinirano kvalitativno in kvantitativno vrednotenje, tako da kvalitativni rezultati dobijo tudi numerične vrednosti zveznega intervala. Tako dobimo osnovo za razvrstitev variant znotraj kvalitativnega razreda (Vir: Bohanec, Urh, Rajkovič, 1992, str ). Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 13

19 3 STREŽNIKI 3.1 RAZLIKA MED OSEBNIM RAČUNALNIKOM IN STREŽNIKOM Precej ljudi, se ob nakupu strežnika sprašuje, kakšna je razlika med običajnim osebnim računalnikom in strežnikom. Nekateri so prepričani, da je dovolj kupiti trenutno najzmogljivejši osebni računalnik in ga skonfigurirati kot strežnik. V splošnem to ne drži, saj je znotraj sistema precej tehnoloških razlik, ki se pokažejo kasneje ob delovanju. Poglejmo si nekaj razlik v delovanju osebnega računalnika in strežnika. Osebni računalnik večino časa ne opravlja nobene pomembne funkcije, saj čaka na naše ukaze (prebiranje elektronske pošte, tipkanje besedil, vnašanje podatkov v baze podatkov in podobno). V tem primeru so seveda izvzeti strogo namenski osebni računalniki, kot so grafične postaje in podobni sistemi. Strežnik pa ves čas opravlja neko funkcijo. Veliko dela ima že s svojim sistemom in z vzdrževanjem omrežja ter komunikacijo z vsemi namiznimi računalniki v mreži, osveževanjem pošte, streženju datotek uporabnikom in podobno. Če bi napisali nekakšno definicijo, kaj strežnik je bi lahko rekli, da je strežnik sistem, ki je posebej narejen in namenjen shranjevanju, pošiljanju in obdelavi podatkov. Od osebnih računalnikov se loči tudi po precej večji zanesljivosti in varnosti. V praksi imajo strežniki od vseh vrst računalnikov najodgovornejšo nalogo. Brez njih si ne moremo predstavljati interneta, svetovnega spleta, elektronske pošte, dostopa do velikih količin podatkov in še marsičesa drugega. Za razliko od osebnih računalnikov ima do njihovih sredstev in storitev hkrati dostop na stotine, ponekod celo tisoče uporabnikov, zato ni nič čudnega, če so zelo skrbno načrtovani. A pogosto tudi najzmogljivejši strežnik ni dovolj, ko ga uporablja veliko uporabnikov. Tak pojav je nekaj vsakdanjega v internetu, kjer spletišča hkrati uporablja veliko število uporabnikov, vse pogosteje pa tudi v podjetjih. V manjših podjetjih so vendarle smiselni»navadni«strežniki s procesorjem, pomnilnikom in diski v klasičnem ohišju. 3.2 ALI STREŽNIK DEJANSKO POTREBUJEMO? Mikro podjetja ali majhne delovne skupine, v katerih je le nekaj ljudi (nekako do pet) običajno ne potrebujejo strežnika. V tem primeru je dovolj, da se izbere osebni računalnik z nekoliko kvalitetnejšimi in zanesljivejšimi komponentami. Tovrstni osebni računalnik nam bo lahko služil kot strežnik za izmenjavo datotek med zaposlenimi. Preobremenili ga ne bomo niti z elektronsko pošto in deskanjem po internetu niti s tiskanjem. Čez noč pa bo strežnik shranjeval (backupiral) pomembnejše datoteke na nek zunanji medij. Vsekakor pa strežnik potrebujemo, če predvidevamo, da bo na strežnik priključeno vsaj pet uporabnikov. V tem primeru je potrebno razmišljati o strežniku, ki bo zadovoljil vse potrebe zaposlenih, ki so zagotovo precej večje od navedenih, saj več zaposlenih pomeni tudi več različnih aplikacij, ki se izvajajo na strežniku. Tu imamo Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 14

20 v mislih predvsem skupinsko delo. Tudi streženje elektronske pošte se precej poveča in izkušnje kažejo, da se v podjetju z več kot pet zaposlenimi vse bolj uveljavlja tudi intranet za skupinsko delo, ki tudi terja nekaj zmogljivosti. V podjetjih srečujemo tudi spletne strani, baze podatkov ERP in CRM rešitve, Microsoft Exchange sistem za elektronsko pošto in e - poslovanje. 3.3 KAKO IZBRATI USTREZEN STREŽNIK? Odgovor na to vprašanje ni tako enostaven kot se nam zdi, saj imajo organizacije in podjetja različne potrebe. Nekaterim je pomembnejša procesorska moč, drugim velikost diskov, tretjim varnost podatkov, nekaterim je pomembno, da strežnik deluje brez odpovedi in podobno. Zagotovo se vsi strinjamo, da mora biti strežnik varen in zanesljiv, vendar vse to zahteva določeno ceno in ob nakupu strežnika, ki bo v letu ali dveh že zastarel ne želimo razsipavati z denarjem. Racionalno obnašanje pomeni, da če recimo ne potrebujemo prevelike varnosti podatkov na disku, si ne bomo omislili dodatnega diskovnega polja, ki strežnik precej podraži. Prav tako ni smiselno kupovati strežnika z zmogljivostmi»na zalogo«. Strežnike raje kupujemo sproti, ko jih potrebujemo za novo poslovno rešitev. Čeprav se na prvi pogled zdi, da bomo zaradi tega plačali več, se v praksi izkaže, da s sprotno nabavo v resnici dobimo veliko več. Strežniki so namreč tako, kot vsi ostali računalniki vsak dan zmogljivejši in tako iz leta v leto za manj denarja dobimo dosti več računalniške opreme. Problem je v tem, da nas pri izbiri želja k nakupu, ponavadi omejujejo finančna sredstva. Izkaže se, da je najbolje, da pred nakupom dobro razmislimo za katere namene bomo strežnik potrebovali. Strežnik mora zadovoljiti naše potrebe v okviru danih finančnih zmožnosti. V precejšnjo pomoč nam bo, če približno vemo katere aplikacije bodo na strežniku tekle. Vse to moramo temeljito razmisliti in analizirati. Bistveno je, da vemo kaj potrebujemo in za kakšne namene. Na ta način bomo pri izbiri najboljšega ponudnika strežnike opreme precej prihranili, saj ne bomo vlagali denarja v komponente strežnika, ki jih ne potrebujemo. Nekatere izmed njih pa lahko dokupimo tudi naknadno in jih vgradimo takrat, ko se za to pokaže potreba. Zavedati se moramo, da je običajni strežnik z enakimi specifikacijami načeloma dražji od na videz enakega osebnega računalnika. Že na zunaj se strežnik loči od običajnega PC-ja po ohišju, ki je praviloma večje z več ventilatorji in močnejšim napajalnikom, saj je v strežniku običajno več diskov in dodatnih kartic v razširitvenih režah. Za nakup strežnika potrebujemo natančne specifikacije, od katerih je odvisna cena sistema. Na ta način bo tudi izbira najboljšega ponudnika računalniške opreme dosti lažja. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 15

21 3.4 KAKŠEN PROCESOR NAJ BO VGRAJEN V STREŽNIK? Enostaven odgovor, na zastavljeno vprašanje bi bil verjetno naslednji:»v strežnik naj bo vgrajen čim hitrejši procesor«. Vendar pa sta hitrost in cena procesorjev zelo tesno povezani. Velja tudi nekakšno pravilo, da se v strežnike nikoli ne vgrajuje najhitrejših procesorjev, ki so v tistem trenutku na tržišču, saj praviloma še niso dovolj preizkušeni, da bi lahko dovolj zanesljivo (brez odpovedi) delovali v strežnikih. Izbira procesorja je precej odvisna tudi od operacijskega sistema, ki bo nameščen na strežnik. Manjša podjetja se praviloma odločajo za Microsoft Windows operacijske sisteme za katere so primerni Intel procesorji. V primeru, da izbiramo za strežnik običajni PC bomo verjetno izbrali nek procesor z večnitno tehnologijo. To omogoča programski opremi, da razpozna več procesorjev, ki delujejo paralelno. Za»prave«strežnike pa bomo izbrali Xeon ali Itanium (2) procesorje, ki so načrtovani posebej za delo v strežnikih. Brez dvoma vsi omogočajo paralelno procesiranje, razlika je v tem, da so Itanium procesorji precej bolj zmogljivi in seveda dražji. Ti procesorji so pogostejši v večjih podjetjih, kjer strežniki delujejo v okolju UNIX. Današnji strežniki so, razen tistih v velikih podjetjih (kjer prevladujejo strežniki z več procesorji RISC in operacijskimi sistemi Unix ali celo veliki računalniki), večinoma zasnovani na Intelovih procesorjih in ti brez izjeme izhajajo iz osebnih računalnikov. Kljub temu, da vsi premorejo neko različico biosa (ki je bila včasih osnova IBM PC), je vse v njih prilagojeno večji zmogljivosti in zanesljivosti. Pri analizi strokovne literature smo ugotovili, da procesorji AMD v strežnikih niso niti približno tako priljubljeni, kakor Intelovi. Razlog gre iskati verjetno v podpori»podporne industrije «oziroma izdelovalcev osnovnih vezij. 3.5 DELOVNI POMNILNIK IN DISKI V strežniških sistemih je vsekakor nujen pomnilnik ECC (error correction code). Tovrstni moduli sami zaznajo in odpravijo manjše (eno bitne) napake brez zaustavitve sistema. Manjši strežniki imajo od 1Gb, kar je resnično spodnja meja do približno 3Gb delovnega pomnilnika. Večja podjetja in organizacije, ki imajo na strežniku tudi baze podatkov po katerih stalno kopljejo (data mining) pa imajo lahko tudi več 10Gb delovnega pomnilnika. Količina delovnega pomnilnika, ki ga potrebujemo na strežniku je odvisna od operacijskega sistema, aplikacij nameščenih na strežniku in števila uporabnikov. Cenovno ugodni strežniki imajo običajno vgrajene IDE ali E-IDE diske, ki so namenjeni namiznim računalnikom. Večji strežniki pa imajo vgrajene SCSI diske, ki so precej hitrejši. SCSI diski se tudi vrtijo dvakrat hitreje kot IDE diski. SCSI diski pa imajo še eno veliko prednost, ki se nanaša na zanesljivost delovanja. Ob nakupu posebnega RAID kontrolerja lahko več fizičnih diskov združimo v en velik navidezni disk, ki je precej bolj varen. V primeru odpovedi enega izmed diskov v polju, lahko le tega zamenjamo in kontroler zna s pomočjo ostalih diskov restavrirati predhodno stanje, kar pomeni, da podatki niso izgubljeni. Še najboljša zaščita pa je mirroring. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 16

22 To pomeni, da je vsak podatek zapisan na dveh različnih fizičnih diskih. Tako se noben podatek ne more izgubiti. Pri konfiguraciji strežniškega sistema se nam velikokrat poraja vprašanje, kako veliki naj bodo diski, oziroma koliko diskovnega prostora naj bo na strežniku? Iz izkušenj in strokovne literature lahko sklepamo, da moramo en trdi disk rezervirati za operacijski sistem in morebitne strežniške aplikacije. Uporabniški diski pa so lahko skoraj poljubno veliki. Zgornje meje, ki jih postavljajo tehnološke omejitve so precejšnje, tako da jih verjetno ne bomo presegli. Za manjše strežnike pa je meja okoli 300Gb. Večji strežniki imajo glede na število uporabnikov temu primerno več diskovnega prostora. 3.6 NAPRAVE ZA ARHIVIRANJE PODATKOV Za varnost podatkov v podjetju moramo poskrbeti s pomočjo naprav za arhiviranje. Kljub temu, da je vgrajen v strežnik RAID kontroler, se nam lahko zgodi tudi nepredvidena nesreča ali sabotaža. V primeru, da podjetje zajame požar so lahko dragoceni podatki za vedno izgubljeni. Manjša podjetja se običajno odločajo za DAT ali DLT naprave, ki podatke shranjujejo na magnetni trak. Arhiv oziroma backup se večinoma izvaja preko noči, ko je na strežniku najmanj»prometa«. Običajno se najprej s protivirusnim programom preveri vsebino diskov in šele nato se naredi arhiv podatkov. Večja podjetja, se poleg omenjenih magnetnih medijev odločajo tudi za optične medije. Podatke pa preko mreže prenašajo na drugo fizično (več kilometrov) oddaljeno lokacijo, kar poznamo tudi pod tujim imenom»disaster recovery«. Tudi arhivi so shranjeni na drugi lokaciji, ki je vsaj tehnično, če ne tudi fizično varovana. Kar se tiče same izbire medija na katerega bomo delali arhiv, je praktično vseeno kako se odločimo. Ključni faktor pri izbiri je običajno le cena. Edino kar moramo paziti je, da bomo izbrali dovolj velike medije, da med arhivom ne bo potrebno menjati kaset. DAT mediji gredo nekako do 80Gb, DLT pa sežejo tudi precej više. 3.7 ZANESLJIVOST IN VARNOST DELOVANJA STREŽNIKOV Danes je že za skoraj vsa podjetja samoumevno, da premorejo strežnik, pa čeprav le zato, da skrbi za elektronsko pošto, velikokrat pa je v njem nameščen tudi program za upravljanje zbirk podatkov. Strežnik nase prevzame skupna opravila za celotno delovno skupino, kot je skrb za elektronsko pošto (in drugačno komuniciranje med uporabniki), shranjevanje podatkov in obdelava zbirk podatkov. Da bi strežnik lahko izvajal vse te pomembne operacije, mora biti procesorsko, komunikacijsko in diskovno dovolj zmogljiv in hkrati varen ter zanesljiv. Pri strežnikih poleg hitrosti, zagotovo največkrat pomislimo na zanesljivost in varnost delovanja. Pri osebnem računalniku še nekako potrpimo, če se sistem»sesuje«, pri strežniku pa to nikakor ni dopustno. Saj s sesutjem odreže tudi vse nanj vezane uporabnike, da o varnosti njihovih podatkov niti ne govorimo. Diskovna polja RAID Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 17

23 so vsekakor osnova varnega delovanja vsakega strežnika, zato le redki modeli že v osnovi ne podpirajo vsaj RAID 1 (zrcaljenje). Odpoved pomnilniškega modula je lahko prav tako katastrofalna, kakor odpoved diska, zato izdelovalci strežnikov zavarovanju pred tem posvečajo veliko pozornost. Zelo pomembna lastnost nekaterih strežnikov je zmožnost napovedovanja odpovedi določene komponente. Že zelo dolgo je to mogoče pri diskih (to omogoča tehnologija S.M.A.R.T.), pri nekaterih strežnikih je to mogoče tudi za pomnilnik, ventilatorje in druge dele sistema. Obveščanje o morebitni odpovedi v prihodnosti je dobrodošlo, saj lahko upravitelj pravočasno poskrbi za nadomestne dele oziroma določi časovni okvir, ki bo potreben za servis. V sodobnih strežnikih si ne moremo privoščiti šibkih točk in ozkih grl, zato tu najdemo napredne sisteme, vmesnike in protokole, redundantne podsklope in druge elemente, ki zagotavljajo zanesljivo in varno delovanje vseh strežniških enot. Ker postajata varnost in zanesljivost delovanja pri strežnikih ključnega pomena, je dozorelo spoznanje, da je smiselno vsaj v večjih podjetjih imeti več strežnikov, ki si med seboj delijo funkcije, in ne enega samega, na katerem temelji celoten poslovni proces podjetja. Prednost je tudi v tem, da jih lahko povežemo v gručo in s tem povečamo zanesljivost, ali pa, da je vsak strežnik zadolžen za določen del informacijskega sistema v podjetju. En strežnik skrbi za elektronsko pošto, drugi poganja zbirko podatkov, tretji skrbi za datoteke, četrti je tiskalniški strežnik, itd. Če odpove eden izmed njih, se poslovni proces podjetja ne ustavi popolnoma, temveč le delno. 3.8 KAKO SE ODLOČAMO PRI NAKUPU STREŽNIKA? Če se pri nakupu strežnika odločamo le na podlagi strojnih značilnosti, bo verjetno ključno vlogo pri izbiri strežnika odigrala podpora diskom. Če želimo prihraniti pri finančnih stroških, bo ključno vprašanje, ali so diski na vodilu ATA ali SCSI in ali je v strežnik vgrajena podpora zrcaljenju. Pomembno je tudi, koliko prostora je v strežniku zanje in ali so diski izmenljivi med delovanjem ali ne. Če so, morajo zagotovo biti SCSI, v prihodnosti morda tudi SerialATA. Nadalje bo zahtevnejšim uporabnikom pomembno, ali je napajalnik izmenljiv med delovanjem, zanimalo pa nas bo tudi, koliko pomnilnika lahko vgradimo v strežnik. Skorajda bolj pomembno bo, kakšen nadzor je mogoč nad strežnikom. Je možno samo pregledovanje parametrov delovanja ali tudi obveščanje o napakah, morda kar preko elektronske pošte? Je mogoče tudi dejansko upravljanje strežnika prek konzole, tudi takrat, ko strežnik popolnoma zamrzne? Strežniki so pač računalniška oprema, o nakupu katere se ne odločamo le na podlagi zmogljivosti, lastnosti in cene. Veliko vlogo pri izberi igra prilagojenost omrežju, predvsem pri večjih sistemih pa prilagojenost nadzorniški programski opremi, ki jo podjetje uporablja. Če so vsi strežniki denimo HP in jih obvladujemo s paketom OpenView, bi bilo precej nespametno odločiti se za (denimo) strežnik IBM samo zato, ker omogoča vgradnjo enega diska več. Zelo pomembno je, kateri Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 18

24 ponudnik računalniške opreme zagotavlja tehnično podporo za strežnik. Ne nazadnje je pomembno tudi, kakšno vzdrževalno pogodbo nam ponuja prodajalec. Strežniki, ki sodijo v določen cenovni razred, so si med seboj bolj ali manj podobni. Vsaj glede strojne opreme, ki večinoma obsega bolj ali manj enak procesor, bolj ali manj enako osnovno vezje, količina pomnilnika je tako ali tako želja kupca, prav tako tudi diski. Razlike med posameznimi izdelovalci se pokažejo šele na področju programske opreme, s katero izdelovalec uporabniku olajša namestitev operacijskega sistema, nadzor nad strežnikom in vklop v omrežje strežnikov ter vklop v omrežje nadzornih paketov. 3.9 OHIŠJA STREŽNIKOV Še do pred kratkim so bila pri strežnikih v prevladi stolp (tower) ohišja. Trenutno pa jih izpodrivajo, tako imenovana (rack mount) ohišja, ki so praviloma manjša. Vgradimo jih v posebne strežniške omare, kar omogoča lažje vzdrževanje. Spredaj so reže za izmenljive diske, zadaj pa razširitvene reže. V taki strežniški omari so praviloma nameščena tudi omrežna stikala (switch), brezprekinitvena napajanja (UPS) in posebna hladilna telesa, ki ohranjajo pravilno temperaturo v omari. Edina prednost tower ohišij je v prostoru za vgradnjo dodatnih komponent (diskov) v ohišje. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 19

25 4 ODLOČITVENI MODEL 4.1 OPREDELITEV PROBLEMA Cilj diplomske naloge je izdelava odločitvenega modela za pomoč pri izbiri najboljšega ponudnika računalniške opreme in preizkus modela v praksi. Izgradnja odločitvenega modela predstavlja tudi največji izziv v celotnem odločitvenem procesu. Zaradi zastarele računalniške opreme se je v podjetju Noordung d.o.o. pojavila potreba po nakupu novega strežnika, ki bo skrbel za nemoten in učinkovit poslovni proces, podprt z zanesljivo informacijsko tehnologijo. Za uspešno rešitev našega problema vrednotenja in izbire ustreznega ponudnika strežnika, smo zgradili odločitveni model s pomočjo programa DEXi, ki omogoča kakovostno analizo dobljenih rezultatov. Program na podlagi postavljenih kriterijev ovrednoti ponudnika in poda ustrezno oceno. Namen takega modela je, da je odprt za vse sodelujoče, ki s svojimi predlogi pripomorejo k izboljšanju kakovosti končne izbire. Pri definiciji in izboru ključnih kriterijev za oblikovanje drevesa atributov smo se posvetovali s sodelavci in računalniškimi strokovnjaki. Na tej osnovi smo izdelali seznam najpomembnejših kriterijev, ki so uporabljeni v modelu, razporejeni in strukturirani po skupinah ter povezani na osnovi medsebojne odvisnosti. 4.2 DOLOČITEV KRITERIJEV Kriteriji so najmanjše razčlenjene enote končne odločitve, ki so rangirane po nivojih od najnižjega do najvišjega nivoja. Prav tako poteka tudi pot od najnižjega do najvišjega kriterija. Na višjih nivojih so delne odločitve, ki so izvedene na podlagi nižjih nivojev. Iz višjih nivojev poteka pot do najvišjega, kjer je izvedena končna odločitev, v našem primeru je to izbor najugodnejšega ponudnika računalniške strežniške opreme. Ob tem je zelo pomembno dejstvo, pravilne izbire ustreznih kriterijev na vseh nivojih, saj bomo le na tak način prišli do uspešno izvedene in pravilne odločitve. Pri izbiri najboljšega ponudnika računalniške opreme smo sklenili, da bodo merila izbranih kriterijev, enakovredno upoštevana za vse ponudnike. Drevo kriterijev predstavlja strukturo določenega problema odločanja in povezavo ostalim komponentam. Drevo vsebuje kriterije, s pomočjo katerih merimo in ocenjujemo variante. V drevesu so kriteriji strukturirani glede na njihovo medsebojno odvisnost. Kriteriji na višjem nivoju so v odvisnosti od tistih na nižjem nivoju drevesa (Vir: Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003). Kot je razvidno iz tabele 2, ki prikazuje drevo kriterijev z osnovnimi in izpeljanimi kriteriji, lahko vidimo, da so kriteriji strukturirani glede na njihove vsebinske povezave in medsebojno odvisnost. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 20

26 Tabela 2: Drevesna struktura kriterijev z opisi 4.3 OPIS KRITERIJEV S predhodno odločitveno analizo in selekcioniranjem smo izločili vse ponudbe, ki se niso uvrstile v ožji izbor in posledično niso bile interesantne v odločitvenem procesu. Tako so nam ostale štiri ponudbe (variante), med katerimi smo na podlagi odločitvenega modela izbrali najboljšo. Zato smo določili kriterije, na podlagi katerih smo ocenjevali variante. Sorodne kriterije smo združili v skupine, tako da smo dobili tri glavne skupine kriterijev. Kot je razvidno iz drevesne strukture kriterijev, imamo 36 kriterijev, od katerih je 24 kriterijev osnovnih in 12 izpeljanih. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 21

27 Drevo kriterijev je strukturirano na sledeči način: Finančni parametri, tehnični parametri in poprodajne storitve sestavljajo sestavljeni (izpeljani) kriterij ocena, ki predstavlja končno oceno izbire ponudnika računalniške opreme. Finančni parametri: Sestavljeni kriterij finančni parametri se deli v drevesu na osnovne kriterije cena, popust in rok plačila. Tehnični parametri: Sestavljen kriterij tehnični parametri se deli v drevesu spet naprej na sestavljena kriterija zmogljivost in delovanje. Sestavljeni kriterij zmogljivost se deli naprej na sestavljene kriterije procesor, diski in ram. Osnovni kriteriji, kot so hitrost, tip, dodatni procesor in sistemski pomnilnik so sestavljeni iz izpeljanega kriterija procesor. Osnovni kriteriji, kot so kapaciteta, število in hitrost so sestavljeni iz izpeljanega kriterija diski. Osnovna kriterija, kot sta hitrost in velikost sta sestavljena iz izpeljanega kriterija ram. Sestavljeni kriterij delovanje se deli naprej na sestavljene kriterije zanesljivost, varnost in razširljivost. Osnovni kriteriji, kot so MTTF (povprečni čas do odpovedi strežnika), MTTR (povprečni čas popravila strežnika) in MTBF (povprečni čas med zaporednima odpovedma) so sestavljeni iz izpeljanega kriterija zanesljivost. Osnovni kriteriji, kot so požarni zid, arhiviranje, protokol PEAP (protokol za preverjanje pristnosti) in izvajalnik kode so sestavljeni iz izpeljanega kriterija varnost. Osnovna kriterija, kot sta PCI mesta (število prostih PCI mest v strežniku) in priključki sta sestavljena iz izpeljanega kriterija razširljivost. Poprodajne storitve: Zadnji sestavljeni kriterij poprodajne storitve se deli v našem odločitvenem drevesu na osnovne kriterije odzivnost, garancija in servisna mreža. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 22

28 4.4 OPIS ZALOG VREDNOSTI KRITERIJEV Na tabeli 3 je prikazano, kako smo določili zalogo vrednosti izbranih kriterijev. Tabela 3: Zaloge vrednosti kriterijev 4.5 FUNKCIJE KORISTNOSTI Za program DEXi je značilno, da uporablja tabele, za katere velja pravilo»kaj če«. Analiza»kaj če«nam pokaže, kakšen je vpliv spremembe vrednosti enega ali več kriterijev na končno oceno. Po definiranju izbranih kriterijev, je potrebno s pomočjo uteži dodati težo vsem posameznim kriterijem. Na ta način definiramo, kateri kriteriji so bolj pomembni od drugih, istočasno pa določimo vpliv nižje nivojskih kriterijev na tiste, ki ležijo višje v drevesu, vse do vrha odločitvenega drevesa. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 23

29 V programu DEXi določimo funkcijo koristnosti na tak način, da v tabeli določimo vrednost v prvi vrstici, na sredini in v zadnji vrstici. V nadaljevanju pa program DEXi sam določi in izračuna še preostale vrstice v tabeli. Tabela 4: Odločitvena pravila za izbiro strežniške opreme Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 24

30 Največkrat uporabljena funkcija koristnosti je utežna vsota, pri čemer je seštevek lokalnih uteži, ki se nanašajo na sestavljeni kriterij, enaka sto. Na podlagi kriterijev program DEXi sam izračuna težo posameznega kriterija, z odločitvenimi pravili. Uteži so konstantne in enako razporejene po številu kriterijev istega nivoja. Odločitvena merila se lahko poljubno spreminjajo, glede na pomembnost kriterijev. Pri določanju in izbiri uteži načeloma upoštevamo naše zahteve. Od pomembnosti kriterija je odvisen njegov vpliv in teža, ki vpliva na končno oceno. Program DEXi je izračunal, kot prikazuje tabela 5 povprečne uteži kriterijev, ki predstavljajo pomen in vpliv posameznega kriterija na končno oceno. Tabela 5: Uteži posameznih kriterijev za izbiro strežniške opreme Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 25

31 Določitev uteži kriterijem, za vsako posamezno poddrevo, nam prikaže vpliv določenega kriterija na odločitev znotraj poddrevesa. Pomembno je, da pravilno oblikujemo relacije med posameznimi kriteriji v drevesu, ker na ta način omogočimo pravilno težo vpliva posameznega kriterija. V določenem primeru, izbiro kriterijev in uteži določimo glede na naše potrebe in merila, če je kakšen od kriterijev bolj pomemben, ima tudi večji vpliv in večjo težo. V kakšnem drugem primeru, pa za enake kriterije lahko veljajo povsem drugačna merila in posledično tudi uteži. V spodnji tabeli odločitvenih pravil je prikazan primer funkcije koristnosti pri izbiri ponudnika računalniške opreme. Tabela 6: Primer funkcije koristnosti sestavljenih kriterijev pri izbiri ponudnika Na podlagi skupnega dogovora med strokovnjaki v podjetju, je najpomembnejši kriterij pri končni oceni izbire ponudnika računalniške opreme kriterij tehničnih parametrov. Zato smo temu kriteriju tudi določili 48 odstotkov utežne vsote znotraj poddrevesa. Teža kriterija finančnih parametrov znaša 34 odstotkov utežne vsote in s tem deleža njegovega vpliva na končno oceno. Kriterij poprodajnih storitev pa vpliva z deležem 18 odstotkov utežne vsote na končno oceno. Vse te ugotovitve so nazorno prikazane v zgornji tabeli 6. Tabela 7: Primer funkcije koristnosti kriterijev pri sestavljenem kriteriju Tehnični parametri Kriterije znotraj tehničnih parametrov smo rangirali tako, da smo kriterij zmogljivost ovrednotili s 58 odstotki utežne vrednosti. Kriterij delovanje strežnika, pa smo ovrednotili s 42 odstotki. Tako zaseda drugi kriterij nižjo vrednost od prvega kriterija, čeprav sta oba zelo pomembna pri tehničnih karakteristikah strežnika. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 26

32 4.6 OPIS VARIANT V našem odločitvenem primeru, vsako varianto posebej opišemo z vrednostmi osnovnih kriterijev, ki ležijo na listih drevesa. Proučevanje in zbiranje podatkov o variantah v odločitvenem drevesu, predstavlja dostikrat zahteven izziv. Pogosto imamo opravka tudi s pomanjkljivimi in nezanesljivimi podatki. Nekatere metode zaradi pomanjkljivih podatkov odpovedo, druge omogočajo, da takšne podatke opišemo v obliki intervalov ali verjetnostnih porazdelitev (Vir: Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003). V naš odločitveni model vnesemo tehnične podatke vseh štirih izbranih ponudb, z natančnimi specifikacijami računalniške (strežniške) opreme. Znamke strežnikov oziroma variant, zaradi varovanja poslovnih podatkov s strani podjetja, nimajo navedenih konkretnih tipov in imen. Zato smo variante v odločitvenem modelu poimenovali: Strežnik1, Strežnik 2, Strežnik 3 in Strežnik 4. Končni cilj našega odločitvenega modela, je izbrati na osnovi vseh štirih ponudb najugodnejšega ponudnika računalniške opreme. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 27

33 Tabela 8: Opis štirih variant 4.7 VREDNOTENJE VARIANT V ODLOČITVENEM DREVESU V našem odločitvenem modelu je vrednotenje variant način določanja končne ocene ponudnika po principu opisa osnovnih kriterijev, ki ležijo na listih drevesa. Vrednotenje variant poteka od listov proti korenu drevesa v skladu s strukturo kriterijev in funkcijami koristnosti. Varianta ali strežnik v našem konkretnem primeru, ki je ocenjena z najvišjo oceno je praviloma tudi najboljša ocena. Na končno oceno vpliva veliko dejavnikov, tako da se lahko pojavijo tudi napake pri ocenjevanju. Ponavadi končna ocena ne zadostuje za nazorno sliko o neki varianti, zato je potrebno variante dodatno analizirati. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 28

34 5 KONČNA ANALIZA ODLOČITVENEGA MODELA 5.1 PREGLED REZULTATOV VREDNOTENJA PONUDB Vrednotenje ponudb je proces, pri katerem določimo končne ocene posamezne ponudbe, na osnovi njihovega opisa glede na osnovne kriterije. Na podlagi opravljene selekcije, ki smo jo izvedli na začetku, ko smo zbrali vse ponudbe s strani ponudnikov računalniške opreme, smo se odločili za izbiro in obravnavo štirih ponudnikov strežniške opreme, ki najbolj ustrezajo našim zahtevam. Vse štiri ponudbe s strani ponudnikov, smo ovrednotili in analizirali s pomočjo programa DEXi in Vredana, nato pa smo opravili še SWOT analizo. Pri vrednotenju ponudb smo upoštevali podatke, ki so nam jih posredovali ponudniki in tudi ostale informacije, ki smo jih pridobili s pomočjo drugih virov, predvsem interneta. K procesu vrednotenja ponudb smo poleg lastne ocene, povabili tudi neodvisno skupino strokovnjakov za strežniške sisteme, ki je podala svoje strokovno mnenje, glede na predstavljene konfiguracije strežniške arhitekture. Končne ocene, ki smo jih dobili za vse štiri strežnike, se gibljejo na intervalu od nesprejemljive ponudbe, do odlične ponudbe. Varianta v programu Dexi, ki je dobila najvišjo oceno, je seveda tudi najboljša ponudba. Rezultati vrednotenja so pokazali, da je najugodnejša varianta (Strežnik 4), ki je pri večini kriterijev dobila najboljšo oceno. Variante so razvrščene na sledeči način, kar je tudi razvidno iz tabele 9 na naslednji strani: Ponudba, ki opisuje Strežnik 1, je bila ocenjena kot nesprejemljiva. Ponudba, ki opisuje Strežnik 2, je bila ocenjena kot dobra. Ponudba, ki opisuje Strežnik 3, je bila ocenjena kot sprejemljiva. Ponudba, ki opisuje Strežnik 4, je bila ocenjena kot odlična. Ker, problem odločanja rešujemo na podlagi večparametrskega sistema za podporo odločanju, imamo opravka z medsebojnim vplivom večjega števila posameznih kriterijev. Zato bomo v nadaljevanju rezultate vrednotenja predstavili grafično, ker je vizualna predstavitev dosti bolj transparentna in razumljiva, kot opisna predstavitev. Končne ocene z rezultati, pridobljene iz našega odločitvenega modela so prikazane v spodnji tabeli 9, iz katere so dobro razvidne ocene posameznega strežnika. Izpisane ocene so zelo pregledne, saj so najboljše ocene izpisane v zeleni, dobre v črni in slabe ocene v rdeči barvi. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 29

35 Tabela 9: Prikaz rezultatov vrednotenja variant 5.2 KONČNA OCENA IN GRAFIČNI PRIKAZ VSEH VARIANT Na končno oceno v odločitvenem drevesu najbolj vplivajo sledeči trije kriteriji: finančni parametri, tehnični parametri in poprodajne storitve. Najpomembnejši kriterij so tehnični parametri, ki prispeva največji delež k končni odločitvi, na drugem mestu sledi kriterij finančni parametri in kot tretji kriterij so poprodajne storitve, ki z najmanjšim deležem vpliva na končno izbiro najboljšega ponudnika. Primernost ponudbe posameznega ponudnika, se določa na osnovi postavljenih uteži, ki s svojo težo vplivajo na končno oceno posamezne variante. Pri prikazu posameznih variant ponudnikov strežniške opreme, so nam v veliko podporo grafi, ki jih izdela program DEXi. Dobro so razvidne prednosti in slabosti Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 30

36 vsakega strežnika posebej. Vse variante lahko analiziramo po poljubnih kriterijih, možno jim je spreminjati vrednosti atributov in s tem vplivati na končno odločitev. V nadaljevanju lahko nazorno vidimo, s programom DEXi narejeno grafično analizo vsakega strežnika posebej po bistvenih kriterijih. S kriterijem Ocena so rezultati strežnikov prikazani na spodnjem grafu 1: Graf 1: Prikaz rezultatov posameznih variant po kriteriju Ocena Zgornji graf 1, ki predstavlja končno oceno rezultatov prikazuje, da je najbolj primerna varianta Strežnik 4, ki je dobila oceno odlično in najbolj ustreza zahtevanim kriterijem za izbiro najboljšega ponudnika računalniške opreme. Na drugem mestu je varianta Strežnik 2, ki ima malo manj možnosti za končno izbiro našega ponudnika, je pa lahko v skrajnem primeru kot rezerva. Tretje mesto je zasedla varianta Strežnik 3, ki je ocenjena kot sprejemljiva in na zadnjem mestu je varianta Strežnik 1, ki je povsem nesprejemljiva, glede na izpeljani kriterij Ocena. Kot je razvidno iz grafa 1, varianta Strežnik 4, kaže odlične rezultate vrednotenja končne ocene. Varianta Strežnik 2, pa le dobre rezultate vrednotenja. Kasneje v nadaljevanju diplomske naloge bomo tudi ugotovili, ali sta varianti res različni in kakšni so razlogi za diferenco med njunima ocenama. Tega s programom Dexi ne moremo ugotoviti, zato bomo uporabili program Vredana, ki bo na podlagi kvalitativnega in kvantitativnega ovrednotenja pokazal točne rezultate znotraj razreda ocenjevanja. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 31

37 S kriterijem Finančni parametri so rezultati strežnikov prikazani na grafu 2: Graf 2: Prikaz rezultatov posameznih variant po kriteriju Finančni parametri Na grafu 2, ki prikazuje rezultate finančnih parametrov, lahko vidimo, da je varianta Strežnik 4 dobila oceno odlično, kar potrjuje dejstvo, da najbolje izpolnjuje naša pričakovanja. Varianti Strežnik 3 in Strežnik 2 sta dobili oceno dobro in si tako delita drugo mesto. Varianta Strežnik 1 pa je povsem neprimerna, kar potrjuje tudi njena slaba ocena. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 32

38 S kriterijem Tehnični parametri so rezultati strežnikov prikazani na grafu 3: Graf 3: Prikaz rezultatov posameznih variant po kriteriju Tehnični parametri Tretji graf nam prikazuje tehnične parametre, kjer lahko takoj opazimo podobnost rezultatov z grafom finančnih parametrov. To vizualno podobnost verjetno potrjuje dejstvo, da trenutno merimo parametre s programskim orodjem Dexi in ne z Vredano, kar si bomo lahko ogledali v nadaljevanju diplomskega dela. Sicer pa na grafu 3 vidimo, da ima varianta Strežnik 4 odlične tehnične parametre, varianti Strežnik 3 in Strežnik 2 pa imata le dobre tehnične parametre. Strežnik 1 se je tokrat zopet izkazal kot nesprejemljiv. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 33

39 S kriterijem Poprodajne storitve so rezultati strežnikov prikazani na grafu 4: Graf 4: Prikaz rezultatov posameznih variant po kriteriju Poprodajne storitve Na grafu 4, ki predstavlja rezultate poprodajnih storitev, lahko zopet vidimo, da je najbolj primerna varianta Strežnik 4. Sedaj lahko že s precejšnjo gotovostjo trdimo, da bo ta varianta tudi verjetno izbrana, kot najugodnejša končna izbira ponudnika v našem odločitvenem drevesu, saj je v vseh štirih primerih ocenjena z odlično oceno. Vrstni red ostalih variant, pa je na zgornjem grafu tokrat drugačen od predhodnih grafov. Na drugo mesto se je uvrstila varianta Strežnik 2, ki ima dobre poprodajne storitve, varianta Strežnik 1 pa ima tokrat zadovoljivo ocenjene poprodajne storitve. Pri varianti Strežnik 3 vidimo, da je obarvana z rdečo barvo, kar pomeni, da je ocenjena slabo. 5.3 PRIKAZ POSAMEZNIH VARIANT PO BISTVENIH KRITERIJIH V PROGRAMU DEXI Na posameznih primerih si bomo ogledali grafično analizo rezultatov posameznih variant strežnikov po bistvenih kriterijih. Za nas so pomembni naslednji kriteriji: Ocena, Finančni parametri, Tehnični parametri in Poprodajne storitve. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 34

40 S takim grafičnim vrednotenjem rezultatov v obliki radarja, s programom DEXi nazorno vidimo vse prednosti in slabosti vsakega strežnika (ponudnika) posebej, glede na posamezne kriterije. Če ima posamezna varianta izrisano večjo ploščino lika, to posledično pomeni tudi boljši končni rezultat pri izbiri najprimernejšega ponudnika računalniške opreme. Graf 5: Grafični prikaz rezultatov vseh štirih strežnikov po bistvenih kriterijih v obliki radarja Analiziranje rezultatov na grafu 5 nam pokaže, da je absolutni zmagovalec varianta Strežnik 4, ker ima odlične vse tri pomembne kriterije (finančni parametri, tehnični parametri in poprodajne storitve) in s tem posledično tudi odlično končno oceno. Varianta Strežnik 2 je nekoliko boljša od variante Strežnik 3, zato je zasedla drugo mesto, kot nekakšna rezerva pri končni izbiri. Varianta Strežnik 2 je nekako najbolj uravnotežena, saj ne izstopa v nobenem od kriterijev in je dobila povsod oceno dobro, zato je tudi njena končna ocena dobra. Prednost variante Strežnik 3 je v dobro ocenjenih finančnih in tehničnih parametrih, pri poprodajnih storitvah pa je dobila slabo oceno, posledično je tudi njena končna ocena samo sprejemljiva. S tem se je varianta Strežnik 3 uvrstila na tretje mesto. Na koncu si poglejmo še grafične rezultate variante Strežnik 1, ki pa so povsem evidentni, da so tako slabi, da je njena končna ocena popolnoma nesprejemljiva. Končna ocena je nesprejemljiva zato, ker ima varianta Strežnik 1 samo pri poprodajnih storitvah oceno zadovoljivo, pri finančnih in tehničnih parametrih pa ima slabo oceno. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 35

41 5.4 ANALIZA REZULTATOV Z UPORABO ORODJA VREDANA Največja prednost programa Vredana je v transparentnosti vrednotenja variant in prikaza rezultatov vrednotenja, kar omogoča zelo dobro podporo odločanju, saj je možno dobro zagovarjanje posameznih odločitev. Hkrati pa je možno delati tudi številne primerjave in analize variant. Glavne funkcije programa so: Branje in zapis baze znanja v datoteko tipa DAX. Branje podatkov o variantah iz datoteke tipa DIF. Kombinirano kvalitativno in kvantitativno vrednotenje variant. Analiza variant tipa kaj-če. Prikaz drevesa parametrov. Prikaz in izpis rezultatov vrednotenja s stolpčnimi, korelacijskimi in polarnimi grafikoni. Odločitveni model, ki smo ga skonstruirali v programu DEXi, smo shranili kot datoteko s končnico tipa».dxi«, ki jo lahko naprej obdelujemo in analiziramo v programu Vredana. V nadaljevanju lahko vidimo, s programom Vredana narejeno grafično analizo vsakega strežnika posebej po bistvenih kriterijih. S kriterijem Ocena so rezultati strežnikov prikazani na grafu 6: Graf 6: Predstavitev rezultatov posameznih variant po kriteriju Ocena s programom Vredana Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 36

42 Stolpčni graf, ki ga je izrisalo orodje Vredana, ponuja bolj natančno sliko rezultatov, kot program DEXi. V Vredani je bolje razvidna medsebojna oddaljenost končnih ocen med posameznimi variantami. Lepo je tudi vidna izbira našega najboljšega dobavitelja. Kot lahko razberemo iz grafa 6, je z odlično oceno ovrednotena varianta Strežnik 4, njen rezultat je zelo podoben tistemu iz programa DEXi. Varianta Strežnik 2 spada v razred z dobro oceno in zaseda drugo mesto. Varianti Strežnik 3 pripada sprejemljiva ocena. Nesprejemljiva pa je zopet varianta Strežnik 1, kar je bilo razvidno že iz grafičnih rezultatov narejenih s programom DEXi. S kriterijem Finančni parametri so rezultati strežnikov prikazani na grafu 7: Graf 7: Predstavitev rezultatov posameznih variant po kriteriju Finančni parametri s programom Vredana Na grafu 7 vidimo, da razlika med varianto Strežnik 4 in ostalima variantama ni tako velika, kot je to prikazano v programu DEXi. Varianta Strežnik 4 ima tukaj dobre finančne parametre, kar je različno, kot v DEXi-ju, kjer ima odlično oceno. Varianti Strežnik 3 in Strežnik 2 pa sta popolnoma enako ovrednoteni, znotraj dobrega razreda. Varianta Strežnik 1 ima malenkost boljši rezultat, kot v programu DEXi, vendar je še vedno v slabem razredu. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 37

43 S kriterijem Tehnični parametri so rezultati strežnikov prikazani na grafu 8: Graf 8: Predstavitev rezultatov posameznih variant po kriteriju Tehnični parametri s programom Vredana Iz grafa 8 lahko razberemo, da je zopet najbolje ovrednotena varianta Strežnik 4, ki se nahaja v odličnem razredu. Na drugem mestu je tokrat varianta Strežnik 3, malenkost za njo pa se je uvrstila varianta Strežnik 2, obe varianti se nahajata v dobrem razredu. Varianta Strežnik 1 pa je ponovno ocenjena kot nesprejemljiva glede na tehnične parametre. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 38

44 S kriterijem Poprodajne storitve so rezultati strežnikov prikazani na grafu 9: Graf 9: Predstavitev rezultatov posameznih variant po kriteriju Poprodajne storitve s programom Vredana Tudi graf 9 zelo nazorno prikazuje, da je varianta Strežnik 4, glede na ovrednotene rezultate, najbolj primerna za izbiro najugodnejšega dobavitelja računalniške opreme. Dobavitelj, ki ponuja to strežniško opremo, zagotavlja odlične poprodajne storitve, kar je zelo pomemben faktor pri končni izbiri. Vrstni red ostalih variant, pa je tokrat spremenjen. Varianta Strežnik 2, se je uvrstila na drugo mesto in dosega komaj dobre poprodajne storitve. Pri varianti Strežnik 1 pa lahko vidimo, da dosega svoj do sedaj najbolje ovrednoten rezultat, kar pomeni, da je njen rezultat zadovoljiv. Varianta Strežnik 3, pa tokrat ponuja slabe poprodajne storitve. 5.5 PRIKAZ POSAMEZNIH VARIANT PO BISTVENIH KRITERIJIH V PROGRAMU VREDANA Podobno, kot smo si ogledali rezultate vrednotenja posameznih variant po bistvenih kriterijih v programu DEXi, si bomo sedaj ogledali še analizo teh variant v programu Vredana. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 39

45 Graf 10: Grafični prikaz rezultatov vseh štirih strežnikov po bistvenih kriterijih s polarnimi grafikoni Na grafu10 natančno vidimo, kateri kriterij pri posamezni varianti v največji meri vpliva na končno oceno. Pri varianti Strežnik 4 lahko nazorno razberemo, da sta kriterija tehnični parametri in poprodajne storitve daleč najbolje ocenjena, kot pri ostalih treh variantah. To je tudi poglavitni razlog, da ima varianta Strežnik 4 odlično oceno in je tudi izbrana, kot naš najboljši ponudnik računalniške opreme. Varianta Strežnik 2 in varianta Strežnik 3 sta si navidezno po rezultatih kar podobni. Pri varianti Strežnik 3 je kriterij tehnični parametri, ki ima največjo težo pri končni oceni celo bolje ocenjen, kot pri varianti Strežnik 2. Kriterij finančni parametri je enako ocenjen v obeh primerih. Kriterij poprodajne storitve, pa je bolje ocenjen pri varianti Strežnik 2, zato je ta varianta tudi zasedla drugo mesto, glede na končni izbor. Varianta Strežnik 3 pa se je uvrstila na tretje mesto. Varianta Strežnik 1 pa je v vseh merilih nesprejemljiva, poleg tega pa ima še visoko nabavno ceno, kar predstavlja precej slabo ponudbo, ki nam jo je posredoval potencialni dobavitelj. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 40

46 5.6 PRIMERJAVA KONČNIH REZULTATOV MED PROGRAMOM DEXI IN VREDANA Na podlagi opravljene analize in grafičnih predstavitev, ki smo jih naredili z obema programoma, lahko opazimo, da program Vredana še dodatno kvantitativno analizira že obdelane kvalitativne DEXi-jeve rezultate. Drugače povedano pomeni, da Vredana še dodatno uredi variante znotraj razreda v skladu z dobljeno numerično oceno. DEXi pa varianto razporedi le v določen razred, nič pa ne pokaže njenega položaja znotraj razreda. Za boljšo predstavo si na spodnjem grafu še enkrat poglejmo rezultate variant za glavni izpeljan kriterij Ocena. Graf 11: Prikaz primerjave rezultatov po kriteriju Ocena s programoma DEXi in Vredana Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 41

47 Na zgornjem grafu 11 lahko vidimo, da se dobljeni rezultati s programom DEXi in Vredana, bistveno ne razlikujejo med seboj, kar smo tudi pričakovali. Do manjših razlik sicer prihaja, zaradi kvantitativnega vrednotenja, ki ga opravi program Vredana. Tudi vrstni red dobljenih končnih ocen se ni spremenil, tako da je lepo vidna najboljša izbrana ponudba varianta Strežnik ANALIZA»KAJ ČE«Analiza tipa»kaj če«, pri kateri spreminjamo različne dele baze znanja, ima posebno vlogo pri iskanju najboljše variante. V programu Vredana je realizirana analiza tipa»kaj če«samo za podatke o variantah. Tako lahko pridemo do novih različic starih variant, ki pa so praviloma tudi boljše. Enako lahko ugotovimo, kako se morajo ali ne smejo spreminjati določeni kriteriji v prihodnosti. V programu Vredana lahko pri izvedbi»kaj če«analize spremenimo obstoječo varianto ali pa naredimo kopijo variante, ki jo nato spremenimo in primerjamo rezultate (Vir: Šet et al, 1995). V skladu z dobljenimi rezultati v našem odločitvenem modelu, smo lahko prepričani, da so postavljeni kriteriji pravilno izbrani. Glede na vse razpoložljive vire, ki jih imamo na razpolago, kot so ponudbe, informacije in naše znanje smo kriterije optimalno ocenili in jim postavili zaloge vrednosti. Z izboljšanjem ponudb s strani naših ponudnikov in njihovih pogojev, se spremenijo tudi rezultati posameznih kriterijev pri določeni varianti ponudniku. Poglejmo si na primeru narejeno»kaj če«analizo med varianto Strežnik 3 in varianto Strežnik 2 glede na to, da sta ponudbi relativno podobni. S pomočjo analize tipa»kaj če«lahko preverimo, kaj bi se zgodilo v primeru, če bi ponudnik - varianta Strežnik 3, spremenil in predlagal bolj ugodno ponudbo. Prva sprememba se nanaša na ceno računalniške opreme, ki je sedaj dostopnejša, saj se je spremenila iz visoke v nizko ceno. Druga sprememba pa se nanaša na kriterij garancija, kar pomeni, da se garancija podaljša iz 12 mesecev na 36 mesecev. V tem primeru se rezultat variante Strežnik 3 ponudnika izboljša in dobi skoraj dobro končno oceno. Vendar pa še vedno ne presega končne ocene ponudnika - variante Strežnik 4, ki je na prvem mestu in je tako izbran za našega ponudnika računalniške opreme. Ker je tudi ponudnik varianta Strežnik 2, spremenil in predlagal bolj ugodno ponudbo, si poglejmo nastale spremembe. Prva sprememba se nanaša na kriterij popust pri ceni, ki se je spremenil iz do 3 % nabavne cene na 7% ali več nabavne cene. Druga sprememba pa se nanaša na večjo hitrost procesorja, ki se je spremenila iz nizke v visoko vrednost. Toda kljub boljši ponudbi, popravljeni kriteriji nimajo neposrednega vpliva na njeno končno oceno, saj se je rezultat minimalno izboljšal, glede na prejšnje stanje. Dejansko se je vrstni red po opravljeni»kaj če«analizi celo spremenil in ponudnik varianta Strežnik 2, sedaj zaseda tretje mesto in tako malenkost zaostaja za ponudnikom varianto Strežnik 3, ki se je uvrstil na drugo mesto. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 42

48 Graf 12: Prejšnji in novi rezultati po»kaj če«analizi v programu Vredana Pri sestavljanju modela je dobro, da smo pazljivi pri izboru zalog vrednosti, s katerimi ocenjujemo kriterije. Da se izognemo slabo ocenjenim variantam, zaradi pomanjkljivo določenih zalog vrednosti in posledično nepravilnih rezultatov, moramo kriterijem natančno določiti funkcije koristnosti. Preučiti je potrebno tudi opise variant. Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 43

49 Na grafu 13 si lahko ogledamo, kako so spremembe kriterijev vplivale na končno oceno ponudnika variante Strežnik 3 in ponudnika variante Strežnik 2. Graf 13: Prikaz spremembe končne ocene ponudnika po»kaj če«analizi v programu Vredana Pri varianti Strežnik 3 vidimo, da se je končna ocena bistveno izboljšala, glede na spremenjene kriterije, opravljene s»kaj če» analizo. Razlika je opazna po večji površini in drugi barvi lika. Na varianto Strežnik 2, pa so spremembe kriterijev vplivale v zelo majhni meri. 5.8 KRITIČNA ANALIZA MODELA Odločitveni model je smiselno zaradi zahtevnosti problematike in dodatne raziskave pravilne odločitve, ovrednotiti tudi s pomočjo SWOT analize. Kratica SWOT je sestavljena iz prvih črk angleških besed: - Strengths (notranje prednosti). - Weaknesses (notranje slabosti). - Opportunities (zunanje priložnosti). - Threats (zunanje nevarnosti in pasti). Tomaž Malešič: Odločitveni model za pomoč pri izbiri ponudnika računalniške opreme stran 44