Miha Zorec. Digitalna temnica. Obdelovanje digitalnih fotografij 1. koraki

Transcription

1 Miha Zorec Digitalna temnica Obdelovanje digitalnih fotografij 1. koraki Knjigca, založništvo in izobraževanje Grosuplje 2009

2 Obdelovanje digitalnih fotografij 1. koraki Avtor: Miha Zorec Copyright Knjigca 2009 Vse pravice pridržane. Nobenega dela te publikacije se ne sme kopirati, reproducirati, shraniti v pomnilniške sisteme ali posredovati v kakršnikoli obliki brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorja in založbe. Fotografije fotoaparatov Nikon je prijazno odstopilo podjetje NIKON GMBH Slovenija. Izdala in založila: Knjigca, založništvo in izobraževanje Brinje 1/20, 1290 Grosuplje Slovenija Uredila: Darja Zorec Lektorirala: Marjeta Zorec Fotografije: Manca Zorec, Špela Zorec in Miha Zorec Oblikovanje in prelom: Miha Zorec Tisk: MAJSKAJ, d. o. o. Naklada: 1500 Grosuplje 2009 Prvi natis Cena: 32,00 EUR CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 77.02:004(035) ZOREC, Miha Digitalna temnica : obdelovanje digitalnih fotografij - 1. koraki / Miha Zorec ; [fotografije Manca Zorec, Špela Zorec in Miha Zorec] natis. - Grosuplje : Knjigca, 2009 ISBN

3 Predgovor Fotografija že od nekdaj privlači veliko ljudi, vendar si večina tega, do nedavno razmeroma dragega, hobija ni mogla privoščiti. Ob pojavu prvih digitalnih fotoaparatov pred dobrimi desetimi leti, je sprva kazalo, da bo ta novost namenjena le profesionalcem. Cene so bile namreč astronomske, zmogljivosti pa zelo skromne. A v nekaj letih se je zmogljivost digitalnih fotoaparatov povečala za 10-krat, hkrati pa je za enak faktor padla njihova cena. Priljubljenost fotografiranja je še dodatno spodbudilo vgrajevanje miniaturnih digitalnih fotoaparatov v mobilne telefone in danes skorajda ni mobilnega telefona brez fotoaparata. Zdaj je lahko vsak fotograf. No, če že ne fotograf v pravem pomenu besede, pa vsaj človek s fotoaparatom, ki beleži prizore okoli sebe. Pri takšnem pristopu seveda ne moremo pričakovati kakovostnih fotografij, vendar to tudi običajno ni cilj uporabnikov fotoaparatov. Gre za preprosto ovekovečenje prizorov, ki bi sicer utonili v pozabo. Kaj pa po fotografiranju? Fotografiranje z digitalnim fotoaparatom je čudovit hobi, ki ni treba, da se konča s pritiskom na sprožilnik fotoaparata. Digitalna fotografija namreč ne odpira na široko vrata le fotografiranju, temveč omogoča tudi vstop v svet obdelovanja digitalnih fotografij. In knjiga, ki jo berete, je lahko vaš vodnik pri prvih korakih v ta svet osupljivih možnosti. Korekcija svetlosti in kontrasta, retuširanje, fotomontaža in druge vrste obdelave fotografij so bile v času klasične fotografije izključno domena redkih strokovnjakov, danes v času digitalne fotografije in računalnikov pa to lahko počne skoraj vsak. Poleg digitalnega fotoaparata je treba imeti le še povprečen računalnik in dovolj zmogljiv grafični program. Vse to seveda ni poceni, zato je treba dobro premisliti, kako čim bolj učinkovito porabiti denar. Vsekakor velja nekaj več odšteti za fotoaparat, za obdelovanje fotografij pa je za začetek najbolje uporabiti katerega od brezplačnih programov, npr. program Gimp. To je eden redkih brezplačnih programov, ki poleg vseh osnovnih orodij omogoča tudi uporabo plasti, izbir, poti in mask. Po zmogljivosti se lahko kosa s programom Adobe Photoshop Elements, po načinu uporabe in videzu orodij pa je bolj podoben»velikemu«adobe Photoshopu. Gre torej za program, s katerim lahko brez stroškov osvojimo temeljna znanja in tehnike obdelave digitalnih fotografij. Pozneje pa, če se odločimo za resnejše delo, preprosto preidemo na uporabo Photoshopa. Poleg tega je program Gimp preveden tudi v slovenščino. O knjigi Tehnike obdelave digitalnih fotografij je težko osvojiti, ne da bi vedeli, kaj v bistvu digitalne fotografije so. Zato si bomo v uvodnem poglavju najprej ogledali namen in delovanje glavnih sestavnih delov digitalnega fotoaparata, nastanek digitalnih fotografij in njihovo zgradbo. Ob tem bomo spoznali tudi najpomembnejše pojme in lastnosti digitalnih fotografij, kot so: piksli, ločljivost in velikost digitalnih slik, barvni prostor Uvodnemu delu sledita poglavji o osnovni in zahtevni obdelavi digitalnih fotografij, ki nas bosta ob nazorno razloženih projektih korak za korakom popeljali od najosnovnejših opravil, kot so: obrezovanje fotografij, spreminjanje velikosti, korekcija svetlosti in kontrasta do zahtevnejših obdelav, kot so: umetno zmanjševanje globinske ostrine, izdelovanje fotomontaž in panoramskih slik, selektivnega spreminjanja barv, izdelovanja črno-belih slik Vse tehnike obdelave so predstavljene z brezplačnim in v slovenščino prevedenim programom Gimp, ki je na voljo na: ali na Kljub temu je mogoče vse projekte izvesti tudi s programom Photoshop ali Photoshop Elements, saj skoraj vse spremljajo okvirčki s povezavami do nadomestnih orodij. Popotnica Pri obdelavi fotografij se moramo zavedati, da s tem vedno posegamo v njihovo verodostojnost lahko jo izboljšamo ali izničimo. Če je prizor na fotografiji videti na primer temnejši ali svetlejši, kot je v resnici bil, ga lahko s korekcijo svetlosti in kontrasta naredimo takšnega, kot bi moral biti. Če pa na fotografiji oblačno nebo zamenjamo s sončnim nebom brez oblačka, da bi se pred prijatelji pohvalili, kako lepo vreme smo imeli na počitnicah, ne moremo več govoriti niti o fotografiji. S takšno predelavo dobimo sliko brez vsakršne dokumentarne vrednosti. Vendar to ne pomeni, da moramo za vsako ceno ohraniti verodostojnost fotografij, še več, če že imamo na voljo vsa ta orodja, dajmo domišljiji krila. Pred prijatelji, znanci in drugimi občudovalci naših izdelkov pa se raje hvalimo s poznavanjem in obvladovanjem obdelovalnih tehnik, kot da jih vlečemo za nos s fotomontažami. No, včasih pa si jih lahko vseeno nekoliko privoščimo. Miha Zorec, avtor

4 Vsebina Predstavitev Uvod Fotoaparat glavni sestavni deli in njihovo delovanje Od škatlice z luknjico do digitalnega fotoaparata Kako deluje fotoaparat? Glavni sestavni deli digitalnega fotoaparata Objektiv Zaslonka Zaklop Slikovno tipalo in piksli Svetlobna občutljivost slikovnega tipala ISO Stranski učinek velike svetlobne občutljivosti ISO Ustvarjalna uporaba zaslonke in zaklopa Globinska ostrina Težave zaradi majhne globinske ostrine Zelo kratek in zelo dolg čas osvetlitve Nastanek in zgradba digitalnih fotografij Ločljivost in velikost digitalnih fotografij Kako veliki so piksli?...22 Ločljivost (resolucija) digitalnih fotografij Velikost digitalnih fotografij Ločljivost in velikost pri fotografiranju O barvah Kako nastanejo barve? Odštevalno (subtraktivno) mešanje barv Seštevalno (aditivno) mešanje barv Barvni prostori Barvni prostor RGB Barvni prostor CMYK Sivinski in črno-beli barvni prostor Duotonski barvni prostori Formati slikovnih datotek Slikovni formati fotoaparatov... 36

5 V kateri slikovni format shraniti obdelane fotografije? Večplastni slikovni formati Format PSD Format JPEG Formati za prostostoječe slike Format TIFF Format EPS Format GIF Format PNG Barvna ali bitna globina Programi za obdelavo digitalnih fotografij Osnovna obdelava digitalnih fotografij Iskanje, odpiranje in shranjevanje Obrezovanje slik Velikost in ločljivost slik Ostrenje Ostrenje z orodjem Izostri Ostrenje z orodjem Unsharp Mask Primerjava načinov ostrenja Vrtenje slik poravnava obzorja Svetlost in kontrast Histogram in tonska korekcija Odprava podosvetljenosti Odprava preosvetljenosti Odstranitev barvnega pridiha Odstranitev barvnega pridiha Poživitev barv Samodejno odstranjevanje rdečine v očeh Odpravljanje popačenja perspektive Čiščenje fotografij s kloniranjem Dorisovanje s kloniranjem... 80

6 Shranjevanje slik Shranjevanje v delovni format Shranjevanje v standardne formate Shranjevanje v format TIFF Shranjevanje v format JPEG Shranjevanje v format GIF Shranjevanje v format PNG Zahtevna obdelava digitalnih fotografij Plasti Preprosta fotomontaža Izbire Pravokotne, elipsaste in prostoročno narisane izbire Primer uporabe preprostih izbir fotomontaža Čarobna palčka Orodje»Izberi po barvi« Pametne škarje Orodje za izris poti Načini združevanja izbir Orodje za izbiro ospredja in ozadja Možnosti izbir Preobračanje izbire Glajenje in mehčanje robov Pretvorba izbire v okvir Priprava prostostoječih slik Okvirjanje z izbirami Okvirjanje z uporabo hitrih mask Okvirjanje s povečevanjem platna Odsev na gladki površini Umetna senca Napisi na slikah Besedilo vzdolž poti Vodoravna panorama Navpična panorama Plastno ostrenje

7 Globinska ostrina Gibanje dolga osvetlitev Različni načini usmerjenega megljenja Gibanje tehnika sledenja Kroženje Korekcija videza kože Doosvetlitev digitalna bliskovka Doosvetlitev digitalna bliskovka Dve fotografiji za eno sliko Osvetlitev temnih predelov slike z inverzno plastjo Ročno odpravljanje rdečine v očeh Spreminjanje barve Zasuk barv Spreminjanje barve oči Črno-belo v barvah Hitra pretvorba v sivine Boljša pretvorba v sivine Barvanje črno-belih fotografij Slovarček

8 Glavni sestavni deli digitalnega fotoaparata objektiv leče odmično zrcalo leče zaslonka baterije prizma zaklop in slikovno tipalo okular zaslon elektronika Vsi fotoaparati so sestavljeni iz enakih osnovnih sestavnih delov, ki se razlikujejo predvsem v kakovosti in zapletenosti izdelave. Tako imajo tudi majhni žepni fotoaparati zumovski objektiv z velikim razponom, zaslonko, svetlobno tipalo, nastavitveni gumb ali kolesce, bliskovko Seveda pa ti majhni in ceneni sestavni deli ne morejo zagotoviti fotografij enake kakovosti, kot jo lahko optika, mehanika in elektronika boljših fotoaparatov.»davek«za bolj kakovostne fotografije pa je večja velikost in teža fotoaparata in žal tudi višja cena. izbira načina delovanja nastavitveno kolesce 2 bliskovka zaslon izbira načina delovanja sprožilni gumb bliskovka sprožilni gumb nastavitveno kolesce 1 objektiv 12

9 Nastanek in zgradba digitalnih slik Digitalne slike (fotografije in skenirane slike) so sestavljene iz velikega števila drobnih barvnih kvadratkov pikslov. Gre torej za nekakšen mozaik barvnih ploščic, razporejenih v pravokotno mrežo. Mrežo pikslov imenujemo tudi»bitmap«, od koder izvira izraz»bitna slika«. 20 svetlobni vir svetlobni tok motiv slikovno tipalo filtrska mreža Filtrska mreža Zelenih kvadratkov je dvakrat več kot modrih in rdečih. Slikovno tipalo je elektronski element, ki ga sestavlja mreža drobnih, za svetlobo občutljivih tipal (senzorjev). Ko nanje pade svetloba, vsako od njih ustvari barvno piko, ki jo nato elektronika predela v piksel. Zanimivo je, da svetlobna tipala ne ločijo barv, temveč le svetlobno moč. Barvno sliko ustvari elektronika s pomočjo filtrske mreže, postavljene pred slikovno tipalo. Običajno je v mreži zelenih kvadratkov dvakrat več kot modrih in rdečih, kar posnema barvno zaznavanje človeških oči. zaslon objektiv slikovno tipalo elektronika Nastanek digitalne slike je v bistvu zelo preprost. Svetloba, odbita od motiva skozi objektiv, pade na slikovno tipalo, ki jo nato s pomočjo elektronike pretvori v digitalni zapis. Ključnega pomena pri tem je seveda slikovno tipalo, ki ga tvori več milijonov izredno majhnih kvadratnih svetlobnih tipal (senzorjev) s stranico okoli 0,005 mm. Vsako od njih ustvari eno slikovno piko, ki jo nato elektronika predela v piksel osnovni gradnik digitalne slike.»oko«digitalnega fotoaparata»vidi«torej kockasto sliko. A ker digitalne slike običajno sestavlja zelo veliko izredno majhnih kvadratkov, naše oči nazobčanosti ne zaznajo (glej slike na desni). V osnovi pravkar povedano sicer drži, vendar pa je celotna zgodba v resnici bolj zapletena. Svetlobna tipala so namreč slepa za barve. Da prav ste prebrali, posamezno svetlobno tipalo zmore razločiti le 256 različnih svetlostnih vrednosti in ne posameznih barv. To težavo so rešili tako, da so pred svetlobno tipalo namestili mrežo filtrov v treh osnovnih barvah rdeči, zeleni in modri (RGB Red, Green, Blue). Svetlobna tipala pod rdečim filtrom tako»vidijo«le rdeče tone prizora in poskrbijo za»rdeče«piksle, svetlobna tipala pod zelenim filtrom zagotovijo»zelene«piksle, svetlobna tipala pod modrim filtrom pa»modre«piksle.

10 Uvod Digitalne slike so mozaiki majhnih barvnih kvadratkov pikslov. Vendar kockaste sestave običajno ne opazimo, saj digitalne slike sestavlja več milijonov izredno majhnih pikslov. Seveda pa na kockasto naravo digitalnih slik ne smemo preprosto pozabiti, še posebno pri spreminjanju njihove velikosti. Če sliko zelo povečamo, tako da jo preprosto raztegnemo, se lahko velikost pikslov poveča do te mere, da nazobčanost postane vidna in tudi zelo moteča. Dober trik, vendar težav še ni konec. Če bi ostali pri tem, bi bile digitalne slike sestavljene le iz različno svetlih rdečih, zelenih in modrih prikslov. A če digitalno sliko močno povečamo (glej desno), vidimo, da ima lahko vsak piksel katerikoli barvni odtenek. Sledi torej še zadnji preobrat v naši zgodbi. Vrednosti, ki jih posamezna svetlobna tipala izmerijo se ne pretvorijo neposredno v piksle, temveč elektronika njihove meritve zbere, med seboj primerja in s posebnim postopkom interpolacije za vsako tipalo izračuna barvo piksla. Barva vsakega piksla digitalne slike je dejansko določena s kombinacijo različnih svetlostnih vrednosti treh osnovnih barv. Pri čemer za opis vsake barve običajno uporabljamo 8-bitne računalniške besede, kar pomeni, da imamo na voljo 256 (2 8 ) različnih vrednosti. Za vsak piksel je torej na voljo 256 x 256 x 256 oziroma nekaj več kot 16,7 milijona barv. Če digitalne slike zelo povečamo, postanejo kockaste, robovi pa nazobčani. Pri zelo močni povečavi digitalnih slik postanejo vidni tudi posamezni piksli. 21

11 O barvah Barve v bistvu sploh ne obstajajo. V popolni temi so vsi predmeti črni, šele ko jih osvetlimo in ko odbita svetloba prodre v naše oči, nam možgani različne valovne dolžine vpadle svetlobe prikažejo kot različne barve. Barve lahko vidimo seveda tudi, če gledamo neposredno v svetlobni vir različni svetlobni viri namreč oddajajo svetlobo različnih barv. Kaj torej»obarva«svetlobo? Nič! Naravna svetloba običajno že vsebuje vse barve celoten vidni svetlobni spekter, kar dojemamo kot»belo«svetlobo. Barvo predmetov pa določa snov površine, od katere se svetloba odbija oziroma skozi katero prodira. Snov na površini predmetov namreč ne odbije vse svetlobe, ki pade nanjo, temveč nekatere barve (valovne dolžine) vpije (absorbira). Do naših oči pride tako le del svetlobnega spektra, kar vidimo kot barvo predmeta. Lupino rdečega jabolka vidimo torej rdečo, ker lupina odbije del svetlobnega spektra, ki vsebuje največ rdeče svetlobe, preostali del svetlobnega spektra pa vpije. svetlobni vir»bela«svetloba Rdeča lupina jabolka odbije del svetlobnega spektra, ki ga dojemamo kot rdečo barvo, preostali del svetlobnega spektra pa vpije. Enako deluje lupina zelenega in rumenega jabolka, le da odbije oziroma vpije drugačen del svetlobnega spektra. Barviti okenski vitraži so odličen prikaz delovanja barvnih svetlobnih filtrov. Pigmenti sestavine, s katerimi je steklo obarvano, del svetlobnega spektra vpijejo, del, ki pa ga spustijo skozi, vidimo kot žarečo barvo. 30

12 Kakovost 100 %, 280 kb Kakovost 30 %, 36 kb Format JPEG Format JPEG (datoteke imajo končnico JPG), je zagotovo eden najbolj univerzalnih slikovnih formatov. Zato tudi ni čudno, da se je uveljavil kot standardni fotografski format. Format JPEG je bil razvit z namenom zmanjšati velikost slikovnih datotek brez vpliva na kakovost fotografije, kar omogoča poseben način stiskanja podatkov (uporablja se tudi tujka»kompresija«). Učinek je enak, kot da bi datoteko»zazipali«. Če ne potrebujemo profesionalne kakovosti, lahko uporabimo tudi izgubno stiskanje, ki na račun kakovosti ustvari še manjše datoteke (glej primere levo). Vse fotografije na internetu so praviloma zapisane v format JPEG. S premišljeno izbiro velikosti in stopnje izgubnega stiskanja (kakovost je običajno %) lahko namreč dosežemo hiter prenos in dobro vizualno kakovost slik. Za domačo ali profesionalno rabo pri shranjevanju v format JPEG vedno uporabimo največjo kakovost (glej str. XX). Današnji pomnilniški mediji (vgrajeni ali zunanji trdi diski in DVDji) so dovolj prostorni, da s kakovostjo resnično ne kaže varčevati. Kakovost 5 %, 18 kb Formati za prostostoječe slike Sodobni programi za namizno založništvo (npr. Adobe Indesign) ali oblikovanje (npr. CorelDraw) omogočajo uporabo na izredno preprost način pripravljenih prostostoječih slik. V bistvu gre za slike s prozornimi površinami. Slikam osnovno plast (angl. Background) najprej spremenimo v delovno plast, nato pa ozadje oziroma okolico motiva preprosto zradiramo (glej str. XX). Pri tem lahko uporabimo radirko z mehkim robom, s čemer dobimo prostostoječo sliko z mehkimi robovi, kar je še posebej uporabo pri slikah s senco. Če želimo ohraniti prozorne površine, moramo tako pripravljene prostostoječe slike shraniti v formate PSD, TIFF ali PNG. 38 Original

13 Obrezovanje Pogosto nimamo dovolj časa, da bi motiv natančno in premišljeno uokvirili. Zakaj bi tvegali, da prizor mine, če lahko uokvirjanje opravimo tudi pozneje? Prizor preprosto fotografiramo nekoliko bolj na široko, z uokvirjanjem pa se pozabavamo doma z računalnikom. Sodobni digitalni fotoaparati premorejo dovolj pikslov, da si lahko brez skrbi privoščimo nekoliko bolj ohlapno uokvirjanje. Kljub temu pa je dobro, da pri priložnostnem fotografiranju fotoaparat nastavimo na večjo ločljivost. S tem si zagotovimo dovolj pikslov tudi za močnejše izreze, kot je ta v našem primeru. Fotografija Postopek obrezovanja: 1. Najprej sliko odpremo in v orodjarni kliknemo na orodje za obrezovanje. 2. Če imamo večplastno sliko (glej str. XX) in želimo obrezati le sliko na izbrani plasti, odkljukamo polje Samo trenutna plast (Curent layer only). 3. Z obkljukanjem polja Nespremenljivo (Fixed), poskrbimo, da bo obrezana slika imela enako razmerje stranic. V spustnem meniju imamo na voljo še tri možnosti: nespremenljiva širina, višina ali velikost. 4. Za pomoč pri uokvirjanju lahko v spustnem meniju na dnu orodjarne vklopimo prikaz vodil (guides). Izbiramo lahko med središčnimi črtami, pravilom tretjin in zlatim rezom. Te pomožne črte lahko vklopimo ali izklopimo tudi, ko je okvir že postavljen. 50

14 Velikost in ločljivost Določitev velikosti in optimalne ločljivosti je eno najpogostejših opravil pri obdelavi digitalnih slik. Postopek je zelo preprost, izbira pravih nastavitev pa zahteva nekaj več znanja. Velikost in ločljivost digitalnih slik ter velikost njihovih datotek so namreč nerazdružljivo povezane. Pri spreminjanju velikosti in/ali ločljivosti digitalnih slik se moramo zavedati, da so te spremembe nepopravljive. Slik ne moremo več povrniti v prvotno stanje, saj se spremeni število pikslov, ki jih sestavljajo z zmanjšanjem velikosti in/ali ločljivosti piksle odvzamemo, pri povečanju ločljivosti pa jih programsko (umetno) dodamo. Prav zaradi tega nikoli ne spreminjamo ločljivosti originalu, temveč kopiji. Fotografije, ki nam jih dajo sodobni digitalni fotoaparati, so običajno prevelike za navadne družinske albume. Kljub temu ne kaže fotoaparat nastaviti na manjšo velikost, še posebno, če imamo dovolj veliko pomnilniško kartico. Velike slike namreč omogočajo večje obdelovalne posege, kot male slike. Poleg tega s pomanjševanjem videza slik ne pokvarimo, temveč ga celo izboljšamo (predvsem ostrino). Žal pa to ne velja v nasprotni smeri digitalnih slik ni mogoče poljubno povečati, ne da bi pri tem okrnili njihovo kakovost. 1 Spreminjanje velikost ali ločljivosti: 1. Originalno sliko najprej shranimo na varno. Odpremo meni Datoteka (File) in kliknemo na Shrani kot (Save as). Nato v oknu za shranjevanje slik naredimo podmapo (npr. Arhiv) in vanjo shranimo original (str. XX). 2. Sliko zapremo in znova odpremo delovno različico. Nato kliknemo na meni Slika (Image) in izberemo Spremeni velikost slike (Scale Image) V okencu, ki se prikaže, določimo novo velikost slike (Image Size). Dovolj je, če vpišemo le širino (width) ali višino (height), saj sta polji povezani, kar ohrani originalno razmerje stranic. V spustnem meniju poleg lahko izberemo enoto, npr. mm. Povečava 1000 x 52

15 Osnovna obdelava 3 PS Delovna okna za spreminjanje velikosti in ločljivosti slik so si v vseh pro- gramih za obdelovanje digitalnih slik zelo podobna. Spodnja slika prikazuje delovno okno, kakršnega imata programa Adobe Photoshop in Adobe Photoshop Elements. Izredna podobnost Gimpovih orodij Photoshopovim je očitna V naslednjem paru polj, glede na namen uporabe (glej tabelo), določimo ločljivost (resolution), običajno v pikslih/inč*. Namen uporabe slik Ločljivost (ppi) internet 72 prikazovanje na zaslonu 96 tisk z domačim tiskalnikom objava v reviji ali knjigi 300 ali več 5. Kakovost spremembe nastavimo s spustnim menijem Interpolacija (Interpolation). Gre za izbiro načina programskega dodajanja ali odvzemanja pikslov. Priporočljiva je kubična (Cubic) interpolacija, za najboljši rezultat pa uporabimo»sinc«. Tudi to delovno okno ima možnost nastavitve načina interpolacije Resample Image. Priporočljiva izbira je»bicubic«. * Čeprav ločljivost digitalnih slik določa število pikslov na inč ppi (pixle per inch), pogosto uporabljamo enoto dip (dot per inch), ki je v bistvu tiskarska enota za ločljivost in pove število barvnih pik nanesenih na inč papirja. 1 inč (palec) = 2,54 cm Učinki različnih načinov interpolacije Brez interpolacije Preprosto povečanje oziroma odvzemanje pikslov. Linearna interpolacija Hiter način, ki kljub temu da dokaj dober rezultat. Kubična interpolacija Način, ki zagotovi zelo dober rezultat. Interpolacija»sinc«Najboljši način, ki manj zamegli močne povečave. 53

16 Ostrenje Ostrina motiva je običajno eno od meril njene kakovosti. Sodobni fotoaparati praviloma brez težav zagotovijo zadovoljivo ostrino, če pa jim to nekoliko spodleti, lahko fotografije izostrimo programsko. Seveda pa programi ne omogočajo čudežev, kakršne lahko vidimo v filmih, zato je za ostrino najbolje poskrbeti pri fotografiranju. V nadaljevanju si bomo ogledali osnovno ostrenje, pri katerem ostrimo celotno sliko. Ta način je hiter in zelo preprost, rezultati pa so za manj zahtevnega uporabnika odlični. Kljub temu ne smemo pozabiti, da pogosto ne želimo imeti ostre cele slike, temveč le glavni motiv na njej, nepomembno ali včasih moteče ozadje pa naj bi ostalo čim bolj megleno. Kako je to mogoče doseči, si bomo ogledali na strani XX. Vsi programi za obdelavo digitalnih slik imajo zelo podobna orodja za ostrenje. Običajno lahko izbiramo med dvema načinoma ostrenja: navadnim ostrenjem (orodje Izostri oz. Sharpen) in ostrenjem Unsharp Mask. (Nenavadno ime orodja izvira iz klasičnega filmskega postopka ostrenja; glej slovarček na str. 191). Originalna fotografija Obdelana slika navadno ostrenje Obdelana slika ostrenje z Unsharp Mask Orodja za ostrenje lahko ponavadi najdemo pod menijem Filtri (Filters) in tudi v GIMPu je tako. 54

17 Osnovna obdelava PS Tudi Photoshop in veliko drugih programov za obdelavo digitalnih slik ima ostritvena orodja v meniju Filters. Novejše različice Photoshopa imajo tudi naprednejša orodja za ostrenje, kot je Smart Sharpen, ki omogočajo še boljše rezultate. Ostrenje z orodjem Izostri To orodje preprosto poveča kontrast med različnimi sosednjimi piksli, enake piksle pa pusti nespremenjene. Učinek je zelo močan, a pogosto nesprejemljiv. Orodje namreč izostri vse, tudi tisto, kar bi bilo bolje, da ne bi. Bolj vidni postanejo vsi prašni in drugi moteči delci, površine s tonskimi prehodi pa močno zrnate. Uporaba orodja je zelo preprosta drsnik Ostrina (Sharpeness) premaknemo v desno in v okencu opazujemo učinek ostrenja. S pravilno kombinacijo lahko sliko izostrimo ob komaj zaznavnem povečanju zrnatosti. Ostrenje z orodjem Unsharp Mask Ostritveno orodje s tem nenavadnim imenom omogoča izredne rezultate. Ne ostri vse povprek, temveč zaznava piksle, ki se razlikujejo od okolice. Če razlika presega določen prag, poveča kontrast pikslov v izbranem obsegu. Bistvena prednost tega načina je, da lahko iz ostrenja izločimo drobne delce in tonske prehode, s čemer odpravimo neželeno zrnatost slike. Na voljo ima tri nastavitvene drsnike: Radij določitev velikosti območja okoli pikslov, vključenih v ostrenje. Količina (Amount) ostrenja moč učinka. Prag (Threshold), s katerim določimo, za koliko se morajo piksli razlikovati od okolice, da orodje deluje nanje. 55

18 Odstranitev barvnega pridiha 1 Barvni pridih je moteč pojav, do katerega običajno pride zaradi nepravilno nastavljenega fotoaparata ali svetlobnih razmer, ki zavedejo avtomatiko fotoaparata. Orodja za samodejno korekcijo barv pogosto ne dajo zadovoljivega rezultata in zadeve se moramo lotiti ročno. Na voljo imamo več možnosti, med katerimi običajno najprej izberemo orodje za Barvno uravnoteženost (Colour Balance). Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na orodje Ravni (Levels), ki v nekaterih primerih barvni pridih odpravi hitreje in bolje. V nadaljevanji bomo spoznali uporabo obeh načinov. Fotografija Odstranitev barvnega pridiha z orodjem Barvna uravnoteženost 1. Odpremo meni Barve (Colour) in kliknemo na Uravnoteženje barv (Colour Balance). 2. V delovnem oknu najprej izberemo senčni (temni) tonski obseg, kar se pogosto izkaže za najučinkovitejše. Nato pa z drsniki spodaj poskušamo uravnotežiti barve. V našem primeru ima fotografija rdeči pridih, zato najprej uporabimo drsnik Cianasta/Rdeča (Cyan/Red), ki ga pomaknemo v levo stran od rdeče. S preostalima drsnikoma uravnotežimo še razmerje med magento (škrlatno) in zeleno ter razmerje rumene in modre. PS V programu Photoshop pridemo do orodja za uravno- teženje barv prek menija Image > Adjustments > Colour Balance. 66

19 Popačenje perspektive Pri fotografiranju visokih navpičnih motivov (stavbe, stolpi, drevesa ) pogosto pride do popačenja perspektive navpične linije se nagnejo proti sredinski črti fotografije. Temu popačenju, se običajno ne moremo izogniti, lahko pa ga izkoristimo za poudarjanje višine ali za ustvarjanje posebnega vzdušja. Fotografija Popačenje perspektive je posledica fotografiranja pod kotom z razmeroma majhne razdalje. Izognemo se mu lahko le tako, da poiščemo stojišče, od koder lahko motiv fotografiramo z vodoravno ležečim fotoaparatom ali pa fotografiramo od daleč s teleobjektivom. Ker pa to običajno ni mogoče, nam preostane le programska korekcija perspektive. Vendar se je pri tem treba zavedati, da ob tem izgubimo precejšen del fotografije. Zato je dobro, če na korekcijo perspektive mislimo že pri fotografiranju in prizor uokvirimo bolj na široko. Postopek: 1. Najprej vklopimo pomožno mrežo, ki nam bo olajšala ravnanje navpičnic. Odpremo meni Pogled (View) in kliknemo na Pokaži mrežo (Show Grid). 2. Če nam prednastavljen videz mreže (slog črt in razmik med njimi) ne ustreza, ga spremenimo. Odpremo meni Slika (Image) in kliknemo na Nastavi mrežo (Configure Grid). 3. V okencu, ki se pri tem odpre nastavimo: črtkan slog črte, rdečo barvo, da bo mreža bolj vidna, in nekoliko večji razmik med črtami. 74

20 Čiščenje fotografij s kloniranjem Fotografija Priložnostne fotografije pogosto poleg glavnega motiva vsebujejo več motečih elementov ali pa je videz motivov zaradi različnih vzrokov pokvarjen. Večino takih fotografij lahko z uporabo orodja za kloniranje brez večjih težav popravimo. Skoraj vsak resnejši sodobnejši program za obdelavo digitalnih slik ima orodje za kloniranje. V bistvu gre za čopič, ki namesto barve nanaša kopijo pikslov z drugega dela slike. Na ta način lahko določene elemente slik prekopiramo ali razmnožimo. Večinoma pa se to orodje uporablja za odstranjevanje motečih elementov. Te preprosto prekrijemo s kopijo površine iz izbranega dela slike, pri čemer ohranimo njeno barvno harmonijo. Pri popravljanju slik s kloniranjem ali s kakršnimkoli drugim posegom v vsebino slike, se moramo zavedati, da tako obdelana fotografija izgubi dokumentarno vrednost in postane le slika. Zato fotografije vsebinsko obdelujemo le takrat, ko nam videz glavnega motiva pomeni več kot originalnost posnetka. 1 2 Postopek kloniranja: 1. V orodjarni izberemo orodje za kloniranje 2. in mu v nastavitvenem okencu določimo obliko okroglega čopiča z mehkimi robovi. 3. Preselimo se v okno s sliko in orodje postavimo nad točko vzorčenja nad točko, od koder bomo kopirali piksle. Pritisnemo tipko Ctrl in točko vzorčenja s klikom miške potrdimo. 4. Sedaj miško postavimo nad ciljno točko in začnemo s prekrivanjem. 78

21 Osnovna obdelava Obdelana slika 3 4 Z orodjem za kloniranje zlahko odstranimo sledi, ki jih je za seboj pustil zob časa. Nasveti: Pri odstranjevanju neželenih elementov slike je dobro, da mesto vzorčenja večkrat spremenimo, s čemer dosežemo bolj realistični videz končne slike. 79

22 Plasti Možnost nizanja digitalnih slik v plasteh (angl. layers) drugo vrh druge je ena od najimenitnejših stvari, ki jih ponujajo boljši grafični programi. Omogoča namreč izredno preprost način izdelovanja različnih fotomontaž, od enostavnih»fotolepljenk«do obsežnih panoramskih slik, ter odpira popolnoma nov pristop k obdelavi digitalnih slik. Na osupljivo enostaven način lahko poustvarimo učinek majhne globinske ostrine ali doosvetljevanja z bliskovko, selektivno izostrimo le izbrane elemente portreta (npr. oči), spremenimo barvo določene površine Nizanje digitalnih slik je podobno nizanju resničnih slik. Medtem ko lahko v resničnem svetu z natančnim obrezovanjem sestavljamo le zanimive lepljenke, grafični programi omogočajo izdelavo izredno prepričljivih fotomontaž, uporabo številnih učinkov in celo različne načine zlivanja in prekrivanja posameznih plasti. V nadaljevanju knjige bomo skoraj v vseh primerih uporabili plasti in hkrati spoznali različne možnosti, ki jih ponujajo. Za začetek pa si oglejmo značilni primer uporabe plasti izdelavo preproste fotomontaže. Slika 1 Slika 2 Preprosta fotomontaža Pri fotomontažah gre vedno za sestavljanje več fotografij v novo sliko, pri čemer želimo doseči čim bolj prepričljiv rezultat. Videz izdelka je, poleg kakovosti izvornih fotografij, odvisen tudi od naše iznajdljivosti in potrpežljivosti. Predvsem pa je treba paziti, da so uporabljene fotografije posnete iz približno enakega zornega kota in osvetljene iz enake smeri (sence vseh slik morajo padati v isto smer). Če slednje ni mogoče, lahko uporabimo le motiv, na katerem smer svetlobe ni izrazito vidna, sence pa v»pravi smeri«narišemo sami. Tak primer si bomo ogledali v nadaljevanju, ko bomo sestavili fotografijo lončka in športnega avtomobila. Ključni koraki vsake fotomontaže so: Priprava ozadja (slika 1). Vnos druge slike (slika 2) kot nove plasti. Odstranitev ozadja dodane slike (če tega nismo naredili že prej). Prilagoditev velikosti in perspektive dodane slike. Senčenje ali risanje senc. Dodajanje napisov. Shranitev slike v delovnem formatu (XCF v GIMPu; PSD v Photoshopu). Sploščitev slike in shranitev v enega od standardnih formatov (TIFF, JPEG ). PS Tudi v Photoshopu lahko odprti sliki dodamo drugo sliko kot novo plast. To naredimo z ukazom Place (namesti), ki ga najdemo v meniju File (datoteka). 92

23 Zahtevna obdelava Fotomontaža Uporaba plasti omogoča izredno preprosto in hitro izdelovanje raznovrstnih fotomontaž in zelo prefinjeno obdelavo fotografij. Vsak program, ki omogoča uporabo plasti ima okence s seznamom plasti, v katerem so plasti nanizane druga vrh druge, enako kot ležijo v delovnem oknu. Vsaki plasti lahko določimo prekrivnost in način spajanja s spodaj ležečo plastjo. S klikom na sličico očesa lahko plast začasno skrijemo oziroma izklopimo, s čemer preprečimo njeno spreminjanje ali pa si zgolj olajšamo delo na drugih plasteh. 93

24 Okvirjanje z uporabo hitrih maskfotografija Hitre maske (Quick Mask) omogočajo različne napredne načine obdelave digitalnih slik, med drugim tudi pripravo posebnih izbir, ki jih z običajnimi orodji ne moremo. Uporaba hitrih mask je v bistvu zelo preprosta. Gre namreč za nekakšne navidezne polprosojne prevleke, ki jih lahko oblikujemo s skoraj vsemi orodji, nato pa jih spremenimo v zapletene izbire in prek njih spremenimo sliko. Poleg tega lahko maske uporabimo tudi za shranjevanje izbir. Vsako izbiro lahko spremenimo v masko (in obratno), ki je novi podatkovni kanal slike in se, če sliko shranimo v ustrezen format (npr. PSD ali Gimpov XCF), shrani skupaj s sliko. Ko izbiro znova potrebujemo, odpremo seznam kanalov in masko spremenimo v izbiro. Posebnost hitrih mask je tudi možnost priprave prosojnih izbir, s katerimi lahko dosežemo postopno spreminjanje moči učinkov. Postopek: 1. Delo začnemo s postavitvijo 2. S kombinacijo tipk izhodiščne izbire poljubne oblike. V našem primeru se odločimo za preprosto elipsasto obliko, ki jo narišem čez celo sliko. Shift + Q ali klikom na majceno kvadratno ikono v spodnjem levem kotu okna, izbiro spremenimo v hitro masko. PS 3. Delo nadaljujemo s preoblikovanjem maske. Uporabimo lahko kar radirko in čopič ter dorišemo ali odstranimo dele izbire. Najpreprosteje je, če vzamemo okroglo radirko in masko naluknjamo v naključnem vzorcu. Pri tem lahko večkrat spremenimo velikost radirke. V Photoshopu lahko masko vklopimo in izklopimo s tipko Q ali z gumboma v orodjarni. 114

25 Zahtevna obdelava Obdelana slika Z uporabo hitrih mask lahko ustvarimo celo vrsto zanimivih obrob ali okvirjev. Za zgornji primer najprej naredimo pravokotno izbiro, jo spremenimo v hitro masko, ki jo popačimo z uporabo filtra valovanje (meni Filtri > Popačenja > Valovanje). Nato omogočimo prozornost osnovne plasti, masko spremenimo spet v izbiro, preobrnemo in zbrišemo okolico. Na koncu dodamo še dodamo senco in izdelek je končan. (Celoten postopek je podrobno opisan na spletni strani knjige: 4. S ponovnim pritiskom tipk Shift + Q masko spremenimo nazaj v izbiro. 5. Izbiro s pritiskom tipk Ctrl + I preobrnemo. 6. V orodjarni kliknemo na ikono za določitev 7. Zdaj s tipko Delete barve ozadja in v okencu, ki se pri tem odpre, pripravimo želeno barvo. Ta naj se čim bolj sklada s sliko in naj ne bo preveč vpadljiva. zbrišemo vsebino izbire in okoli osrednjega motiva se pojavi zanimiv okvir. 115

26 Vodoravna panorama Panoramske slike so ena izmed poslastic, ki so s pojavom digitalne fotografije in spremljajoče programske opreme postale dostopne vsakomur. V času klasične fotografije je bilo mogoče tovrstne slike ustvariti le s pomočjo posebnih fotoaparatov ali zahtevnega fotomontažnega postopka. Danes pa številni digitalni fotoaparati srednjega razreda omogočajo izdelovanje panoramskih posnetkov kar med fotografiranjem. Če pa takega fotoaparata nimamo, lahko panoramske slike ustvarimo že s povprečnim grafičnim programom. Profesionalci za panoramske fotografije uporabljajo posebne fotoaparate, ki omogočajo podolgovate posnetke. Vendar to še ne pomeni, da panoramskih slik ne moremo narediti z navadnim fotoaparatom. Namesto z enim podolgovatim posnetkom, panoramski prizor fotografiramo z več zaporednimi posnetki, ki jih nato z grafičnim programom»zlepimo«v enega. Zamisel je v osnovi dokaj preprosta in veliko grafičnih programov vsebuje orodja, ki panoramske slike izdelajo samodejno. Kljub osupljivi zmogljivosti, ta orodja pogosto odpovedo, zato si oglejmo, kako lahko panoramske slike izdelamo sami. A B C Fotografije, iz katerih nameravamo sestaviti panoramsko sliko, se morajo med seboj delno prekrivati. To je še posebej pomembno pri uporabi programov za samodejno sestavljanje panoram. Ti namreč na fotografijah poiščejo skupne točke in z njihovo pomočjo preoblikujejo fotografije tako, da se neopazno zlijejo v eno sliko. Pri fotografiranju panoramskih prizorov po delih, moramo upoštevati tudi popačenje perspektive. To lahko sicer odpravimo (glej str. XX), pri čemer pa se zunanji robovi stranskih fotografij močno raztegnejo, notranji robovi pa skrčijo. Zato prizora ne smemo uokviriti preveč na tesno. 128

27 Zahtevna obdelava Postopek: Delo začnemo z osrednjo fotografijo. Odpremo jo, nato pa povečamo velikost njenega platna (navidezne površine, na kateri leži slika) za toliko, da bomo lahko poleg nje dodali še fotografiji levega in desnega dela panoramskega prizora Odpremo meni Slika (Image) in kliknemo na Velikost platna (Convas size). 2. V oknu, ki se prikaže, vsaj za trikrat povečamo širino in nekoliko tudi višino platna. 3. S klikom na gumb Sredinska (Centre) sliko postavimo na sredino platna

28 Gibanje tehnika sledenja Kako pričarati vtis hitrega gibanja na»zamrznjenih«fotografijah smo spoznali v prejšnjem primeru, vendar to ni edini način. Še bolj dinamičen učinek nam da tehnika sledenja način fotografiranja, pri katerem s fotoaparatom sledimo gibajočemu se motivu in ga sprožimo, ko motiv švigne mimo nas. Tehnika je sicer preprosta, vendar pa je za dobre rezultate treba veliko vaje, izkušenj in predvsem sreče. Ob tem projektu bomo poleg računalniškega poustavrjanja učinka tehnike sledenja, osvežili poznavanje orodja za izrisovanje poti (str. XX). Namesto lasa in radirke bomo okoli gibajočega se predmeta (v našem primeru avtomobila) narisali pot in jo nato spremenili v izbiro. Prednost tega načina je, da lahko pot (obris predmeta) shranimo skupaj s sliko in jo kadarkoli pozneje znova uporabimo. Fotografija Postopek izrezovanja z uporabo poti: 1. Najprej naredimo dve kopiji osnovne plasti Background. Zgornjo poimenujemo Avtomobil, plast pod njo pa Ozadje. Osnovno plast ohranimo nedotaknjeno za rezervo. Zaradi močne svetlobe je avtomatika fotoaparata izbrala kratek osvetlitveni čas in nastala je»zamrznjena«fotografija, na kateri je videti, kot da vse miruje. 2. V orodjarni izberemo orodje za izrisovanje poti (A) in s klikanjem postavimo grobi poligonski obris okoli avtomobila (B, slika na sosednji strani). Ko pridemo naokoli, pritisnemo na tipko Ctrl in kliknemo na prvo točko poligona, da obris zaključimo. A PS Orodje za risanje poti se v Photoshopu imenuje kar Pen (pero). Nje- gova uporaba je v bistvu popolnoma enaka kot v Gimpu. 148

29 Zahtevna obdelava Obdelana slika učinek sledenja Obdelana slika daljša osvetlitev pri mirujočem fotoaparatu S poustvaritvijo učinka tehnike sledenja dobimo izredno dinamično sliko, a pri tem izgubimo oziroma močno okrnimo izpovednost ozadja. Z usmerjeno zameglitvijo gibajočega se elementa slike (avtomobila) damo sliki dinamiko in hkrati ohranimo nespremenjen videz ozadja. Najprej postavimo poligonsko pot, nato pa jo s krivljenjem posameznih daljic natančno prilagodimo obliki avtomobila. B Vsaka pot, ki jo narišemo se pojavi na seznamu poti, do katerega pridemo s klikom na zavihek (glej sliko zgoraj). Posamezne poti lahko izklapljamo in vklapljamo, kopiramo, lepimo enako kot druge elemente slike. 149

30 Boljša pretvorba v sivine preprosto pretvorbo barvne fotografije v sivinsko S sliko običajno ne dobimo najboljšega rezultata. Videz slike lahko sicer nekoliko izboljšamo z obdelavo svetlosti in kontrasta, npr. z orodjem Ravni (Levels), a to je tudi vse kar lahko storimo. Zato, ko želimo ustvariti resnično dobro črno-belo sliko, za odstranitev barv raje uporabimo orodje Mešalnik kanalov (Channel Mixer). Kot smo že spoznali, barvne slike sestavljajo običajno trije barvni kanali rdeči, zeleni in modri. V bistvu gre za tri sivinske kanale, ki določajo svetlostne vrednosti treh osnovnih barv za vsak piksel povedo, koliko rdeče, zelene in modre vsebuje. Z mešalnikom kanalov lahko to razmerje spremenimo, kar močno vpliva na barvni videz slike. Če mešalnik kanalov preklopimo v monokromatski način delovanja, slika postane sivinska svetlostne vrednosti treh barvnih kanalov se sedaj ne uporabijo za pripravo»barvne mešanice«za posamezne piksle, temveč za pripravo sivinskih tonov. To pomeni, da lahko določimo, v kakšne sivinske tone se bodo spremenile barve. Če želimo lahko tako določimo, da se npr. rdeča spremeni v belo, sivo ali pa postane popolnoma črna. Fotografija Fotografija R = 75, G = 20, B = 40 R = 200, G = 43, B = 200 R = 200, G = 20, B = 200 Z orodjem za mešanje kanalov lahko ustvarimo osupljive učinke. Zanimivo je, da pogosto najboljše rezultate dobimo s predelavo fotografij, ki nam niso najbolje uspele ali pa smo jih naredili, ko nam vremenske razmere niso bile najbolj naklonjene. Fotografija Eiffelovega stolpa, narejena na deževen jesenski dan, se lahko le z nekaj kliki spremeni v veličasten nočni prizor. 182